torek, 20. november 2018

Česa si mladi želijo?


Dominic Allain

Objavljamo kratko refleksijo duhovnika Dominica Allaina, ki je nastala pred nekaj meseci med njegovim gostovanjem s šolskim zborom Schola Cantorum v severni Španiji. Razmišljanje je bilo objavljeno v uglednem britanskem katoliškem tedniku Catholic Herald.

Ni mogoče ne primerjati veličastne arhitekture katedral severne Španije, lepo obnovljenih in ohranjenih, s sedanjo liturgično prakso, ki se zdi minimalistična in povsem horizontalna. Odsotnost trenutkov tišine in zmanjšanje ritualnih gest na minimum razkrivata bolečo resnico, da je reformirana liturgija ne glede na vse besedičenje o poenostavitvi dejansko vaja v dolgočasenju. Reforma je namreč bila tako neuspešna tudi glede na svoja lastna merila, da se danes zdi potrebno maši dodajati nove elemente, kot npr. to, da nekdo pred začetkom liturgije pojasni, kaj je »tema« današnje maše, kot da ne bi približno 40 minut branja, pridige, molitev in obvestil v ljudskem jeziku bilo dovolj za razumevanje. 

Podobno se je maščevalo tudi osiromašenje predpisanih gest. Vedno pogosteje smo namreč priča neprijetnemu pogledu na skupino starejših ljudi, ki so opustili starodavne običaje svojih prednikov, kot so klečanje ali poklek, samo zato, da so jih nadomestili s podajo rok med molitvijo očenaša. 

Tukaj v Zamori (mesto v zahodni Španiji) ne dvigujemo več oči k veličastnim oltarjem s prizori iz zgodovine odrešenja ali z upodobljenimi svetniki in angeli, ki se gnetejo okrog Žrtve. Namesto tega smo osredotočeni na predsedujoči plišasti žametni stol, ki se zdaj ponaša z osrednjim mestom nasproti občestva.

Če arhitekturo lahko opišemo kot zamrznjeno glasbo, potem lahko rečemo, da je arhitektura katedrale zamrznjena molitev. Gradbeniki so želeli, da bi ljudje dobesedno dvignili oči, da bi spoznali, da se naše čaščenje pridružuje čaščenju Zmagoslavne Cerkve in da je nadnaravno resnično obzorje, kjer je mogoče najti lepoto in uteho.

C. S. Lewis pravi, da mora biti duhovni apetit, tako kot telesni, zadovoljen; očitno so ljudje glede reformirane liturgije kot sedaj večinsko obstaja »glasovali« z nogami. Ne pretiravam, ko pravim, da pri dveh nedeljskih mašah na različnih krajih v okviru naše turneje nisem videl niti ene osebe mlajše od 50 let. Toda če se mladi navdušujejo nad izredno obliko svete maše, so označeni kot sumljivi in ​​rigidni, čeprav na ta način pravzaprav le tešijo svojo duhovno lakoto. Označevanje takih mladih za rigidne je tako nesmiselno, kot če bi trdili, da imajo tisti, ki nasprotujejo uničenju katedrale v Zamori in gradnji nečesa preprostejšega, psihološke težave.

Vsakdo, ki je imel kdaj opraviti z mladimi, ve, da jih nič ne spravlja tako v zadrego kot starejši, ki se skušajo obnašati podobno kot oni sami. V liturgičnih bitkah, ki so sledile koncilu, so bile izgube tako katastrofalne, da se zdi modra odločitev umik na preizkušen položaj. Psihološka togost, ki vztrajno trdi, da kljub velikim številom žrtev še nismo dovolj napredovali, se mi zdi veliko bolj nevarna.

Glasba našega zbora dodatno osvetljuje te zgradbe in sedanjo liturgično prakso. Ostarela občestva so osupnjena spričo lepote svoje glasbene dediščine. Ampak, kako tragično!, na to se odzovejo tako, da vzamejo svoje pametne telefone ter začnejo snemati. Po koncu petja  pa začnejo ploskati. 

Seveda mislijo in želijo dobro, toda dejansko je zgolj še en primer osiromašenja, ki jo je prinesla liturgična reforma, da si lahko predstavljamo, da je ta lepota usmerjena k naši zabavi ali kulturni obogatitvi. Zamisel, da bi bila takšna lepota za Boga ali celo od Boga, je v najboljšem primeru drugotnega značaja.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...