Dominic Allain
Objavljamo
kratko refleksijo duhovnika Dominica Allaina, ki je nastala pred nekaj meseci med
njegovim gostovanjem s šolskim zborom Schola Cantorum v severni Španiji. Razmišljanje
je bilo objavljeno v uglednem britanskem katoliškem tedniku Catholic Herald.
Ni mogoče ne primerjati
veličastne arhitekture katedral severne Španije, lepo obnovljenih in ohranjenih,
s sedanjo liturgično prakso, ki se zdi minimalistična in povsem horizontalna.
Odsotnost trenutkov tišine in zmanjšanje ritualnih gest na minimum razkrivata
bolečo resnico, da je reformirana liturgija ne glede na vse besedičenje o
poenostavitvi dejansko vaja v dolgočasenju. Reforma je namreč bila tako
neuspešna tudi glede na svoja lastna merila, da se danes zdi potrebno maši dodajati
nove elemente, kot npr. to, da nekdo pred začetkom liturgije pojasni, kaj je
»tema« današnje maše, kot da ne bi približno 40 minut branja, pridige, molitev
in obvestil v ljudskem jeziku bilo dovolj za razumevanje.
Podobno se je maščevalo
tudi osiromašenje predpisanih gest. Vedno pogosteje smo namreč priča
neprijetnemu pogledu na skupino starejših ljudi, ki so opustili starodavne
običaje svojih prednikov, kot so klečanje ali poklek, samo zato, da so jih
nadomestili s podajo rok med molitvijo očenaša.
Tukaj v Zamori (mesto v zahodni Španiji) ne dvigujemo
več oči k veličastnim oltarjem s prizori iz zgodovine odrešenja ali z
upodobljenimi svetniki in angeli, ki se gnetejo okrog Žrtve. Namesto tega smo
osredotočeni na predsedujoči plišasti žametni stol, ki se zdaj ponaša z
osrednjim mestom nasproti občestva.
Če arhitekturo lahko
opišemo kot zamrznjeno glasbo, potem lahko rečemo, da je arhitektura katedrale
zamrznjena molitev. Gradbeniki so želeli, da bi ljudje dobesedno dvignili oči,
da bi spoznali, da se naše čaščenje pridružuje čaščenju Zmagoslavne Cerkve in
da je nadnaravno resnično obzorje, kjer je mogoče najti lepoto in uteho.
C. S. Lewis pravi, da mora
biti duhovni apetit, tako kot telesni, zadovoljen; očitno so ljudje glede
reformirane liturgije kot sedaj večinsko obstaja »glasovali« z nogami. Ne
pretiravam, ko pravim, da pri dveh nedeljskih mašah na različnih krajih v
okviru naše turneje nisem videl niti ene osebe mlajše od 50 let. Toda če se
mladi navdušujejo nad izredno obliko svete maše, so označeni kot sumljivi in rigidni,
čeprav na ta način pravzaprav le tešijo svojo duhovno lakoto. Označevanje takih
mladih za rigidne je tako nesmiselno, kot če bi trdili, da imajo tisti, ki
nasprotujejo uničenju katedrale v Zamori in gradnji nečesa preprostejšega, psihološke
težave.
Vsakdo, ki je imel kdaj
opraviti z mladimi, ve, da jih nič ne spravlja tako v zadrego kot starejši, ki
se skušajo obnašati podobno kot oni sami. V liturgičnih bitkah, ki so sledile koncilu,
so bile izgube tako katastrofalne, da se zdi modra odločitev umik na preizkušen
položaj. Psihološka togost, ki vztrajno trdi, da kljub velikim številom žrtev še
nismo dovolj napredovali, se mi zdi veliko bolj nevarna.
Glasba našega zbora dodatno
osvetljuje te zgradbe in sedanjo liturgično prakso. Ostarela občestva so osupnjena
spričo lepote svoje glasbene dediščine. Ampak, kako tragično!, na to se
odzovejo tako, da vzamejo svoje pametne telefone ter začnejo snemati. Po koncu
petja pa začnejo ploskati.
Seveda mislijo in želijo
dobro, toda dejansko je zgolj še en primer osiromašenja, ki jo je prinesla
liturgična reforma, da si lahko predstavljamo, da je ta lepota usmerjena k naši
zabavi ali kulturni obogatitvi. Zamisel, da bi bila takšna lepota za Boga ali
celo od Boga, je v najboljšem primeru drugotnega značaja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar