Na pomoč! Moji otroci niso več katoliki!

Dwight Longenecker

Ko gostujem naokrog in vodim misijone ali predavam na kateri od konferenc, se na druženju po dogodku najpogosteje zapletem v pogovor z ženskami srednjih let, ki mi pravijo: "Oče, kaj naj naredim? Moji otroci so prenehali živeti versko življenje!", ali pa mi povejo, kako so se njihovi otroci poročili z mormonom ali protestantom in zapustili Katoliško Cerkev.

V čem je težava? Težava se ni pojavila danes. Težava je že dolgo prisotna. Težava je v tem, kako smo vzgajali celotne generacije katolikov. Odgnali smo jih s prikupnostjo. V zadnjih petdesetih letih je Katoliška Cerkev v ZDA (in tudi pri nas v Sloveniji, op.p.) postala zgolj še ena prijazna, prikupna in prijetna inštitucija. Prijazna kot McDonald`s. Prijetna kot Disneyland. Prijetna kot nakupovalno središče. Prikupna kot čedno urejena predmestna soseska.

Katehezo smo naredili prijetno. Vse je v zakramentih in biti prijeten in Cerkvi in biti prijeten in miru in pravičnosti in biti prijeten in odpuščanju in objemčkih in ... biti prijeten. Vse to je prav prikupno ... ampak obstaja še drugi vidik evangelija, ki smo ga tihoma pozabili. Pozabili smo na tisti del, ki govori: "Če želi biti kdo moj učenec, si mora naložiti svoj križ in mi slediti." Ali tisti del, ki pravi: "Svet vas bo sovražil, kot je sovražil mene." Ali: "Široka je pot, ki vodi v pogubo in uničenje, a ozka so vrata in redki, ki jih bodo našli."

Torej, veste, naši otroci niso neumni. Sčasoma odrastejo in ugotovijo, da, če je vse res samo v tem, da si prijazen in prijeten, ti ni treba za to hoditi v cerkev. Prijazen si lahko tudi brez Cerkve. Ni ti potrebno biti katolik, da bi bil prijazen. Lahko si protestant, če želiš. Tako da če želijo biti prijazni, to enostavno so tudi brez Cerkve. In to verjamejo, kajti to smo jih naučili tudi ko nismo vedeli, da je to tisto, kar jih učimo.

Nikoli jim namreč nismo povedali, da bo težko (biti katolik, op.p.) in da bodo potrebovali disciplino ter da naj jim malo zraste hrbtenica, pokončnost in odločnost, če želijo uspevati v duhovnem svetu. Vse to so sicer tudi spoznali. In ko so uvideli, da je zares potrebno malo čvrstosti in odločnosti in težkih stvari, kot so spoved, samo-disciplina in molitev, so stisnili rep med noge in jo ucvrli. Ucvrli, ker so ves čas mislili, da je vse v tem, da si prijazen in prikupen. Da je vse v prijetnem slavljenju in slavilnih pesmih, zaradi katerih si se počutil lepo in prijetno. In da je vse v kul pridigah gospoda duhovnika o tem, kako moramo imeti drug drugega še bolj radi. Mislili so, da je to to. Tako smo jih učili. Ko pa se je v resnici izkazalo, da biti katolik zahteva močno hrbtenico, samožrtvovanje in odločnost, so bili razočarani. Kot smo razočarani vsi, kadar se naša pričakovanja sesujejo. Da sploh ne govorimo o tem, da je šlo že v začetku za lažna pričakovanja.

V resnici pa se počutijo, kot da so kupili mačka v žaklju. Vsi s(m)o jim ves čas govorili, da je smisel katoliške vere samo v tem, kako se imeti prijetno in prikupno ter toplo in udobno, ko pa se je izkazalo drugače, so jo ucvrli v katero drugo vero ali verovanje, kjer so se počutili toplo in udobno. In kdo jim lahko zameri?

Še en dejavnik je, ki prispeva k begu od Katoliške Cerkve. Brezbrižništvo. In brezbrižništvo ima tri vidike. Prvi vidik je ta, da v resnici ni pomembno, v katero cerkev zahajaš. Ne boste verjeli, koliko možnih spreobrnjencev iz protestantske vere, celo pastorjev, nekateri katoliški duhovniki nagovarjajo, naj ostanejo kjer so in tam "delajo za enotnost občestva".

Drugi vidik brezbrižnosti je ideja, da so vse krščanske denominacije - lahko rečemo tudi kar vse religije - bolj ali manj popolnoma isto. Saj poznate tisto oguljeno: "Slediva zgolj različnim potem na vrh iste gore. Ti izbiraš svoje poti, jaz pa svoje." Edinstvene trditve katoliških verskih resnic so zvodenele ali pa postale popolnoma zanikane. In če smo torej zadnjih petdeset let svojim otrokom govorili, da so vse krščanske skupnosti na svetu bolj ali manj ista reč, zakaj se čudimo, če se naši otroci sedaj prav veselo poročajo s protestanti, odpeketajo v kakšno kongregacionalistično skupnost ali se pridružijo jehovcem?

Verni in pobožni starši bodo ugovarjali: "Pa saj naših otrok tega nismo nikdar učili! Celo poslali smo jih v katoliške šole!" Ne razumete. Verske brezbrižnosti so bili naučeni tam! Pobrali so jo pri predmetu "vera in kultura", ki se vam je zdel okej. Hranili so jih z brezbrižnostjo v tisti katoliški gimnaziji, za katero ste verjeli, da je čisto v redu. Vaš škof je verjel, da je to pot naprej! O verski brezbrižnosti so slišali pri pripravah na birmo. In vaš duhovnik se je je naučil v semenišču pod budnim očesom modernističnih profesorjev. Če bi kdo rekel, da so ostale krščanske skupnosti v zmoti, bi to bilo "obsojajoče", "neljubeče", "ozkogledno" in "rigidno".

Brezbrižnost se uveljavlja tudi na drugi način: brezbrižni smo postali do pomena katoliške doktrine (katoliškega nauka). (Petdeset let, op.p.) doktrina ni bila pomembna. Vse je bilo v izkustvu! Toplem, prijetnem izkustvu. Pravzaprav, ne samo, da doktrina ni bila pomembna, veljala je celo za razdvajajočo. Vsi kristjani po svetu naj bi končno prišli skupaj in to krasno enotnost bi pospeševali, ko bi pustili za seboj vse tiste dolgočasne stare argumente o doktrini. Kot se je izrazil ogorčen protestant, ko sem mu jaz, takrat še anglikanski pastor, povedal, da nameravam zapustiti svojo funkcijo in postati katolik, rekoč: "Ampak ... ali ni pomembno zgolj to, koliko imamo radi Jezusa?" To je teologija Rodneya Kinga: "A se ne moremo samo preprosto med seboj razumeti?"

In če smo bili mi učeni brezbrižnosti do doktrine, potem je to bila logična posledica miselnosti, da doktrina ni pomembna. In če doktrina ni pomembna, potem v resnici tudi ni pomembno, kaj verujem. In če ni pomembno, kaj v resnici verujem, potem si lahko kar vsak vsepovprek izmišljuje svojo vero in lahko veruješ pravzaprav v karkoli se ti zdi prav in dobro in ti daje občutek, da si prijetna oseba. Posledično, naslednje generacije katolikov niso videle nobenega trdnega razloga, zakaj bi sploh še ostali katoliki.

Tako so pač odšli izbirati novo "cerkev". Z ugotovitvijo, da imajo druge cerkve boljšo "robo". Če so iskali lepo glasbo, čudovito arhitekturo in izpiljeno liturgijo, so episkopalci opravili vse to bolje kot katoliki (ki so bili tačas zasedeni z gradnjo betonskih letečih krožnikov za namene bogoslužja). Če so iskali entuziazma polno mladinsko skupino, veselo glasbo in močne pridige na biblični podlagi, so baptisti to počeli bolje kot katoliki. Če so želeli hip-hop z globokim pomenom, velikimi ekrani, štruklji in kavico, je bila kongregacionalistična skupnost zagotovo v tem boljša od Katoliške Cerkve. In če so želeli "groovy" sproščeno glasbo, umirjeno bogoslužje in pridige, ki bi jim pihala na dušo, so v katerikoli običajni protestantski cerkvi zadovoljili njihove potrebe. Katoliki se enostavno bili slabi protestanti.

Med tem časom pa smo katoliki naredili nekakšen bolšji sejem vsega, kar je izrazito in edinstveno katoliškega. Evharistična adoracija, resnična navzočnost Kristusovega Telesa in Krvi v presvetem oltarnem zakramentu, apostolsko nasledstvo in avtoriteta, papeštvo, cerkveni očetje, občestvo svetnikov, podobe svetnikov, romanja, obljuba nebes in trpljenja v peklu, potreba po sveti spovedi, svetost zakona in tako dalje. Če že ni bilo vse to ravno prodano na bolšjem sejmu, pa je bilo spravljeno na prašno podstrešje z namenom, da bi se naredilo prostor za blago, zvodenelo, kopirano verzijo katoliške vere, ki je mešanica protestantizma, dr. Phila in slabega pevskega nastopa v nočnem klubu. Presenetljivo pa je, da je velika večina (ameriških) katolikov vzljubila rezultat! Če mi ne verjamete, poskušajte vpeljati gregorijansko petje ali nekaj čemur se reče himna v povprečni župniji.

Tretji vidik brezbrižnosti je preprosto ta ... da si brezbrižen. Nemaren. Samozadosten. Posveten. Brez žara. Mlačen. Dolgočasen. Razlog, da sem danes predan kristjan in strasten katolik, je ta, da sem odraščal z ljudmi, ki so resnično verjeli stari zgodbi o človeškem odpadu od Božje milosti in Božji odrešujoči žrtvi. Moji starši nas niso zgolj peljali v cerkev. Zares so živeli življenje z žrtvovanjem. Moj oče, oče petih otrok in s propadajočim poslom, je dal 15% svojega zaslužka Cerkvi. In to smo vedeli in bili smo ponosni na njegova dejanja. Poznali smo misijonarje, ki so dali svoja življenja in so odšli živet v džungle s svojimi družinami, da bi prenesli evangelij aboriginskim plemenom, ki so živeli v strahu in temi. Srečali smo ruske begunce, ki so bili v domovini zaprti zaradi svoje vere in so pobegnili zgolj z oblačili na sebi, a so vseeno sestavili program za tihotapljenje Svetih pisem v komunistične dežele.

Tretji vidik je resnično najslabši od vseh treh. Ukroti Aslana. Razredči vino. Nadomesti ogenj Svetega Duha z eno tistih cenenih električnih svečk, za katero daš 10 centov in prižgeš stikalce. Zakaj potem grejo vaši otroci stran od vere? Ni težko ugotoviti. Saj vam povedo kar sami. Če jih vprašajo, zakaj ne verjamejo več katoliški veri, je odgovor oster in preprost: "Če gre res za Telo in Kri Kristusa, in če je On res navzoč, zakaj se potem katoliki/duhovniki (duhovniki še posebej!) ne obnašajo tudi temu primerno?" Vaši otroci so iskali vero drugje in našli druge kristjane, ki očitno bolj ljubijo Jezusa Kristusa in mu želijo služiti z vsem svojim življenjem.

Kaj torej rečem staršem, ki žalujejo zaradi tega, ker so njihovi otroci izgubili vero? Rečem jim, kar rečem slehernemu katoliku: "Bodi svetnik!" Z Božjo milostjo bodi najbolj pobožen, najbolj radikalen, najbolj žareč in najbolj predan sledilec Jezusa Kristusa. Pusti vse in sledi Njemu. Prodaj vse in postani misijonar! Ta trenutek odvrzi svoje mreže in mu sledi. Ne boj se. Zakaj, če bi zgolj delček katolikov živel, kot trdijo da verujejo, bi bila Cerkev in svet popolnoma preoblikovana.

Oče Dwight Longenecker je bil rojen v evangeličanski družini, postal anglikanski duhovnik in se nato spreobrnil v katoliško vero. Poznan je kot bloger, avtor številnih knjig in je župnik v Južni Karolini.

Vir: Help! My Kids Aren't Catholic Anymore!

Prava edinost je samo v Katoliški Cerkvi

Ta teden se v četrtek začenja molitvena osmina za edinost kristjanov. Za seboj ima že bogato zgodovino, saj se je začela moliti pred več kot sto leti na pobudo ameriškega frančiškana Paula Wattsona. S svojo skupnostjo, ki se je v celoti spreobrnila in bila sprejeta v Katoliško Cerkev, je želel prispevati k ekumenizmu. Kot spreobrnjenec se je dobro zavedal, da je pravi in edini cilj ekumenizma vrnitev izgubljenih in nasploh sprejem vseh ljudi v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.

Tedanji papež sv. Pij X. je blagoslovil to delo, njegov naslednik Benedikt XV. pa je spodbujal širitev te pobude po vsem svetu.

Tako se je od leta 1909 molilo z naslednjimi nameni:

1. dan: Katedra svetega Petra v Rimu – molitev za spreobrnjenje vseh v zmoti,

2. dan: molitev za spreobrnjenje vseh v razkolu,

3. dan: prikazanje judovskemu spreobrnjencu Marie-Aphonseu Ratisbonnu – molitev za spreobrnjenje luteranov in evropskih protestantov,

4. dan: sv. Neža – molitev za spreobrnjenje anglikancev,

5. dan: molitev za spreobrnjenje ameriških protestantov,

6. dan: molitev za spreobrnjenje slabih katolikov,

7. dan: molitev za spreobrnjenje Judov,

8. dan: molitev za spreobrnitev muslimanov in nevernikov.

Kardinal Giuseppe Siri, eden najodločnejših pravovernih kardinalov v burnih letih po II. vatikanskem koncilu, je nekoč izjavil, da pravi ekumenizem ni v tem, da se srečamo na polovici mosta, temveč v tem, da se v ljubezni zgradi veliko mostov, pri čemer moramo ostati na pravi strani brega. Žal so ekumenska prizadevanja danes prepogosto razumljen kot nekakšen implicitni relativizem, češ saj je pravzaprav vseeno kateri krščanski skupnosti kdo pripada. Važno naj bi bilo le, da se dobro razumemo med seboj. Tako mnenje je seveda nesmiselno. Če bi bile vse krščanske skupnosti enako zanesljiva pot do odrešenja, potem ne bi imeli nobenega resnega razloga, da ostanemo katoličani. Edini smiselni kriterij bi postalo ugodje in dobro počutje v določeni skupnosti. Čeprav moramo izboljšanje odnosov med različnimi kristjani pozdraviti, se moramo pri tem nevarnosti čedalje bolj prisotnega relativizma vseskozi zavedati ter se je varovati.

Zavedati se moramo da Cerkvi odtujitev mnogih ljudi in obstoj najrazličnejših sekt ne odvzema njene popolnosti. Cerkev ni sestavljena iz različnih skupin razpršenih po svetu, ki bi jih morali »sestaviti« kakor sestavljanko. Dokument Dominus Iesus, ki ga je papež sv. Janez Pavel II. potrdil leta 2000, pravi , da kljub razkolom med kristjani resnična Kristusova Cerkev popolnoma obstaja v Katoliški Cerkvi. Dokument priznava obstoj nekaterih drugih resničnih Cerkva, in sicer tistih, ki imajo ohranjeno apostolsko nasledstvo (episkopat) ter evharistično daritev, niso pa združene s papežem in kot posledico te ločenosti nosijo breme nepopolnega in zgodovinsko izmaličenega verovanja. Mednje sodijo pravoslavne in druge vzhodne Cerkve. Nikakor pa kot pravih Cerkva ne moremo priznati najrazličnejših protestantskih skupnosti, ki nimajo veljavno posvečenih škofov ter evharistične daritve. Zanje dokument uporablja izraz »cerkvena skupnost« ali »denominacija«. Po zakramentu krsta so sicer tudi protestanti pridruženi Kristusu, a njihova skupnost s Kristusovo Cerkvijo je zelo nepopolna.

Molimo torej v duhu pravega ekumenizma brez oziranja na mnoge pastirje, ki so na žrtveniku lažnega ekumenizma žrtvovali Gospodovo misijonsko naročilo! Ne moremo namreč reči, da nekoga zares ljubimo, če ne želimo njegovega spreobrnjenja, pa naj bo to član naše družine, prijatelj, sodelavec ali pripadnik katere od drugih veroizpovedi.

Cerkev je večja od sveta

Za začetek moramo dojeti značilno naravo novega [pokrščanskega] vesolja; bilo je namreč večje od starega. Stvarjenje se je zgodilo pred Kristusom; tako je krščanstvo večje od stvarjenja. Vsebovalo je reči, ki jih prej ni bilo; vsebovalo pa je tudi reči, ki so že bile. Po naključju je to lepo ponazorjeno s primerom kitajske pobožnosti; vendar pa bi držalo tudi za druge poganske vrline ali prepričanja. Nihče ne bo dvomil, da je upravičeno spoštovanje staršev del evangelija, v katerem je bil Bog sam kot dete podrejen posvetnim staršem. Zamisel, ki ni konfucijanska, pa vpelje drug pomen, v katerem so bili starši podrejeni njemu. Dete Kristus ni kakor dete Konfucij; naš misticizem si ga zamišlja v nesmrtnem otroštvu. Ne vem, kaj bi Konfucij naredil z otrokom, ki bi mu bil oživel v rokah, kakor je v naročju svetega Frančiška. Vendar to drži tudi v razmerju z vsemi drugimi verami; to je izziv Cerkve. Cerkev ima nekaj, česar svet nima.

Življenje samo nas ne oskrbuje tako, kakor nas ona na vseh življenjskih straneh. Da je vsak drug posamični sestav omejen in nezadosten, ni samo bahavo leporečje; to je resnično dejstvo in prav dilema. Kje vidite Dete Božje med stoiki in častilci prednikov? Kje je Mati nebeška muslimanov; ženska, ki ni bila ustvarjena za nobenega moškega in je povzdignjena nad angele? Kje imajo Budovi menihi svetega Mihaela, jezdeca in gospodarja trobent, ki varuje čast vojakovega meča? Kaj bi mogel storiti z bajeslovjem brahmanizma Tomaž Akvinski, ki je pojasnil vso znanost, racionalnost in celo racionalizem krščanstva? Tudi če primerjamo Akvinskega z Aristotelom, na drugi skrajnosti razuma, imamo isti občutek, da je nekaj dodano. Akvinski je bil zmožen dojeti najbolj logične Aristotelove razdelke; vprašanje pa je, ali bi bil Aristotel mogel razumeti najbolj mistične Tomaževe razdelke. Celo tam, kjer za kristjana težko rečemo, da je večji, moramo priznati, da ima več širine. Sicer pa je tako povsod, ne glede na to, h kateri filozofiji, hereziji ali sodobnemu gibanju pogledamo. Kako bi se bil Frančišek Trubadur znašel med kalvinisti ali, ko smo že tu, med utilitaristi manchesterske šole? Ljudje kakor Bossuet in Pascal so znali biti strogi in logični kakor kateri koli kalvinist ali utilitarist. Kako bi se bila Ivana Orleanska, ženska, ki je z mečem vabila moške v vojno, počutila med kvekerji in duhoborci ali v tolstojanski ločini mirovnikov? Na drugi strani so številni katoliški svetniki vse življenje pridigali mir in preprečevali vojne. Enako so se končali tudi vsi sodobni poskusi sinkretizma. Nikakor se jim ne posreči narediti kaj večjega od Creda, ne da bi vsaj nekaj izpustili. Ne mislim, da bi izpustili kaj božanskega, marveč kaj človeškega; zastavo, gostilno, dečkovo pripoved o bitki ali živo mejo na koncu polja. 

Teozofi zgradijo panteon; toda to je le panteon za panteiste. Njihov verski parlament naj bi vnovič združil vsa ljudstva; toda to je samo vnovična združitev puritancev. Pred tisočletjema se je prav takšen panteon že dvigal na obrežju Sredozemlja; in kristjane so povabili, naj postavijo Jezusov kip z ramo ob rami s kipi Jupitra, Mitre, Ozirisa, Atisa in Amona. Zavrnitev, s katero so odgovorili kristjani, je odločilno preusmerila zgodovino. Ko bi bili sprejeli to ponudbo, bi se z vsem svetom (groteskna, a natančna prispodoba) znašli v talilniku. V velikanskem loncu svetovljanske sprijenosti, kjer so se že talili drugi miti in misteriji, bi se vsi skupaj razkuhali v omledno tekočino. To je bil nevaren in neverjeten pobeg. Narave Cerkve in zvonkega napeva tega Creda, ki izvira iz antike, ne more razumeti nihče, ki se ne zaveda, da je svet nekoč že skoraj ugasnil zaradi bratstva in branilcev vseh religij.

Vir: Gilbert Keith Chesterton, Večni človek. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2016, str. 197-199.