O podivjani kreposti usmiljenja

Sinoda o družini odpira pomembno vprašanje o ''modernizaciji'' Cerkve. Zagovorniki novih principov, ki so vse bolj v nasprotju s Katekizmom, kot zadnji argument navajajo božje usmiljenje in se navezujejo na usmiljenje kot krepost. Toda pri tem ne gre za usmiljenje v pravem pomenu, ampak usmiljenje kot ''podivjano krepost''. G. K. Chesterton je v svojem znamenitem delu »Pravovernost« odlično predstavil pojav podivjanih kreposti. Podivjana krepost je tista krepost, ki je iztrgana iz svojega konteksta in se nahaja na nepravem mestu. Katoliška vera nas uči, da je Bog usmiljen in pravičen. Poudarjanje enega brez drugega prinaša zmedo in krepost podivja, ker ni več  na svojem mestu. Tako lahko zgolj s poudarjanjem pravičnosti dosežemo rigorizem, podoben janzenizmu, zgolj s poudarjanjem usmiljenja pa se približamo antropocentrični logiki modernosti. Pri podivjanem usmiljenju ne gre namreč za usmiljenje do spokorjenega grešnika ali do človeka, ki išče resnico, čeprav je še ni našel. Gre pravzaprav za to, da se v imenu usmiljenja grešnemu življenju podeljuje določeno legitimnost, kar pa ni več pravo usmiljenje. Kot ilustracija naj služi primer življenja sv. Avguština, ki je pred svojo spreobrnitvijo živel grešno, kar je sam slikovito pokazal v eni izmed svojih molitev: »Gospod, naredi me čistega, a ne še takoj.« Avguštin je tako jasno razumel grešnost svojega življenja in je po dolgotrajni borbi uspel svoje stare navade zavreči – naposled je dosegel svetniško čast.

Primer sv. Avguština nam jasno izkazuje pravo usmiljenje. Avguštin je imel možnost za kesanje in pokoro in s tem oproščenje grehov. Ta možnost je odprta tudi danes, in sicer vsem, še tako hudim grešnikov. Italijanski blaženi Bartolo Longo je bil pred svojo spreobrnitvijo satanist! Pa mu takšna možnost ni bila zavrnjena. Enako velja tudi za današnji čas, tudi glede procesa sinode o družini, kjer se bije boj med modernisti in pravovernimi. Modernistični pristop prisega na usmiljenje v podivjani obliki. To pomeni, da ne gre za usmiljenje,  ki omogoča vsem, še tako hudim grešnikom, vrnitev v stanje posvečujoče milosti, temveč za tisto lažno usmiljenje, ki njihove grehe in napake tolerira ter jim poskuša dati vsaj določeno mero legitimnosti.

Podivjana krepost usmiljenja nedvomno izvira iz modernosti in iluzije po modernizaciji Cerkve. Ta je še posebej pereča zaradi napačnega razumevanjem drugega vatikanskega koncila, o čemer smo na blogu že pisali v povzetku misli Dietricha von Hildebrandta o t. i. duhu koncila. Cerkev ima nedvomno dolžnost razumeti »duh časa«, spremembe v družbi in mentaliteti, specifičnosti okolja in na vse to pravilno odgovoriti v duhu evangelija in izročila. Naj prikažemo to na primeru. V predmodernih obdobjih se je Cerkev soočala z vraževerjem in ostanki poganstva tudi med lastnimi verniki. V današnjem času je vse to znotraj Cerkve (vsaj na Zahodu) prisotno v mnogo manjšem obsegu. Po drugi strani pa so se v občestvo prikradle tegobe in zmote sodobnega časa, posebej tiste, povezane s seksualno revolucijo in upadom pomena družine. Ozrimo se na zmoto o prilagoditvi času oz. modernizaciji. Če bi Cerkev spreminjala svoja stališča glede na čas, v katerem se nahaja, ali ne bi potemtakem morala sprejeti v svoj nauk tudi podporo vraževerju?

Nedvomno je dolžnost Cerkve nagovoriti tudi ljudi iz razbitih družin, ločence, istospolno usmerjene. Cerkev je zagotovo dolžna pokazati razumevanje za njihove težave in težke življenjske poti, tako kot se je mogla previdno soočiti s tegobami preteklosti. Ne sme pa nikoli pozabiti na svojo najpomembnejšo nalogo, in sicer vodit tovrstne (in vse druge) ljudi na pot odrešitve in krepostnega življenja. Na pot pravega božjega usmiljenja. To pa se nikakor ne more doseči z dopuščanjem sprejemanja obhajila v stanju smrtnega greha. Jezus je nagovoril grešnike vseh vrst in jim je tudi odpustil. Toda od njih je tudi nekaj zahteval – pustiti grešno življenje za seboj.

Dietrich von Hildebrand: Duh koncila

 Dietrich von Hildebrand je eden izmed največji katoliških mislecev 20. stoletja. Pij XII. ga je označil za cerkvenega učitelja (doctor Ecclesiae) 20. stoletja, Benedikt XVI. pa je dejal, da ko bo napisana intelektualna zgodovina Cerkve 20. stoletja, bo ime Dietrich von Hildebrand posebej izstopajoče. Pričujoče razmišljanje povzema njegovo kritiko pojma »duh koncila«, ki še vedno služi kot sredstvo izkrivljanja drugega vatikanskega koncila v prid človeških, časnih miselnih tokov.

Profesionalni avantgardsti v Cerkvi današnjih dni se nikoli ne naveličajo govorjenja o krščanski veri v post-koncilski dobi in o spremembah, po katerih kliče ''duh koncila''. Ti nejasni slogani prikrivajo težnjo po zamenjavi nezmotljivega učiteljstva in nespremenljive vere Cerkve z nečim drugim, nečim novim. To spominja na znani program nemške nacionalsocialistične stranke, ki je v 17. paragrafu določal, da sprejema krščanstvo, v kolikor le-to sovpada z ''nordijskim etosom''.  V tem primeru bi se tudi božansko razodeta doktrina Cerkve morala podrediti ekstremno nejasni in poleg tega zgolj povsem človeški normi.

Mar se izraz ''duh koncila'' ne nanaša na ''duh drugega vatikanskega koncila''? Mar ni zaradi tega nekaj natančnega in krščanskega? Četudi bi to bil pravi pomen te besedne zveze, bi kot posledico imel predstavljanje drugega vatikanskega koncila (''duha'' njegovih dekretov) kot ultimativno normo, ki je odigrana proti prejšnjim koncilom, predvsem pa proti tridentinskemu. Toda v trenutku, ko nekdo namigne, da je en koncil napravil druge za zastarele in nepomembne, se takoj postavi vprašanje: Od kod izhajajo prepričanja, da je resnico Svetega Duha mogoče najti v večji meri v tem koncilu kot v drugih? Prvič, tudi če bi se koncil lahko motil v svojih dogmatičnih definicijah, ni razloga za predvidevanje, da je zadnji koncil manj izpostavljen napakam kot prejšnji.

Vsekakor je vsako neskladje v dogmi nezdružljivo z nezmotljivim učiteljstvom Cerkve. Vsako namigovanje, da je drugi vatikanski koncil na kakršen koli način razveljavil dogmatične razlage prejšnjih koncilov, postavi pod vprašaj božansko institucijo in večno ''garancijo'' katoliške vere. Poleg tega drugi vatikanski koncil ni razglasil nobene dogmatične definicije: njegov namen je bil čisto pastoralne narave. Koncil je poleg tega expressis verbis razglasil kontinuiteto ''duha'' njegovih izrazov z izrazi prejšnjih koncilov. Sveti oče je namreč sam dal jasen odgovor tistim, ki želijo dojemati drugi vatikanski koncil kot začetek avtentičnega krščanskega razodetja oz. kot novo normo, nasproti kateri bi bilo domnevno potrebno presojati učenje prejšnjih koncilov:

»Učenja koncila ne tvorijo popolnega, organskega sistema katoliške doktrine. Doktrina je, kot vsi vemo, precej bolj obsežna in ni postavljena pod vprašaj s strani koncila, kakor tudi ni vsebinsko spremenjena.« (Nagovor papeža Pavla VI., 12. januar 1966)

Toda v resnici propagandisti ''duha koncila'' le-tega sploh ne identificirajo z duhom dekretov drugega vatikanskega koncila. Sam izraz ''duh koncila'' ali ''po-koncilska Cerkev'' namiguje, da je mišljeno nekaj popolnoma drugega. Pogosto je to celo odkrito priznano, kot je bilo npr. na kongresu v Torontu leta 1967, kjer je bil v očeh nekaterih govornikov drugi vatikanski koncil viden zgolj kot začetek in ne kot popoln izraz ''duha koncila''. Ta prikladno nejasen pojem dejansko nima nobene podlage v nezmotljivem učiteljstvu Cerkve, temveč predstavlja mentaliteto, hranjeno s historičnim relativizmom in v službi izmišljenega bitja – ''sodobnega človeka''.

Poleg tega ''duh koncila'' ne more pravično opisati stanja v Cerkvi po drugem vatikanskem koncilu, saj nihče ne more zanikati obstoja nasprotujočih si tokov v okviru današnje Cerkve. Noben trend niti najmanj ne vključuje vseh katolikov. Zato ni mogoče govoriti o ''duhu koncila'', ki bi bil primerljiv s ''post-tridentinsko mentaliteto''. Tridentinski koncil je namreč s svojimi natančnimi in poudarjenimi definicijami vere uveljavil jasno enotnost duha hierarhije, klera in vseh vernikov. Ta duh pa je ožigosal čas, ki ga dandanes poznamo pod izrazom protireformacija.

Če želimo jasno vedeti, kaj sestavlja novi modernizem, ki samega sebe imenuje ''duh koncila'', se moramo zgolj obrniti k številnim opozorilom svetega očeta. Če preučimo govore in pisanja glasnikov ''duha koncila'', bomo ugotovili, da je resnična vsebina tega duha želja po prilagoditvi ''modernemu času'' , ''znanstveni dobi'' in ''polnoletnemu človeštvu''. Ta nova norma je v vsakem primeru zgolj posebnost ene dobe, kot je nacionalsocialistični etos nordijske rase bil posebnost enega ljudstva.

Modernizacija Cerkve je navajana kot poskus poglobitve krščanskega razodetja in kot poskus osvoboditve katoliške vere mitoloških elementov. Toda v tem, da se naredi domnevne mentalitete naše dobe za kriterij vere, duhovi koncila zgolj zamenjujejo večno vero s kratkoročnimi in pogosto protislovnimi slogani. Modne teorije, ki polnijo ozračje, so pogosto nič več kot sofisticirane vraže. Z izbiro tega kot norme za domnevno poglobitev krščanske resnice niso duhovi koncila storili nič drugega, kot postavili volka za varuha ovac.

Morda je najbolj prodorna manifestacija ''duha koncila'' neomejena svoboda, ki jo mnogi prevzemajo v diskusiji o religioznih zadevah, nagnjenje za ponovno preverjanje dogem namesto sprejetja pologa katoliške vere, nezmotljivo posredovanega s strani Cerkve. Toda ko privrženci duha koncila trdijo, da se mora Cerkev prilagoditi mentaliteti dobe, imajo v mislih izpolnjevanje vseh očitkov, naperjenih proti Cerkvi, ne zgolj s strani raznih protestantskih denominacij, pač pa tudi tistih s strani ''sveta''. Najgloblja želja mnogih naših progresivcev je tako povzdigniti se v očeh sveta. Toda tak odnos nikakor ne raste iz globoke želje po resnici, temveč prihaja iz neupravičenega spoštovanja do mnenj sveta in strahu pred njegovo cenzuro. Prihaja iz odločitve za zamenjavo nezmotljivega učiteljstva Cerkve z nekaterimi sodobnimi mnenji.

Absurdnost vseh teh perverzij vere je najbolj groba pri tistih, ki trdijo, da poglabljajo resnico, potem ko so najprej zatrdili, da stalna resnica ne obstaja. Ta protislovna pozicija, rojena iz radikalnega historičnega relativizma, bi (v kolikor bi jo bilo možno jemati resno) naredila vsa prizadevanja za resnico nesmiselna, pozivanje na resnico za prazno gesto in vero ter religijo skrajno nesmiselno.

Nespremenljiv značaj Cerkve je nedvomno škandalozen za svet in vse posvetno. Toda katolik bi moral pritrditi tej nespremenljivosti kot znaku njenih nadnaravnih temeljev:

 »Jasna podoba starodavne Cerkve se dvigne naenkrat, tako sveža in živa, kot da ne bi nikoli prekinila svoje rasti. Ona je ista kot pred tremi stoletji. Preden so sodobne religije države obstajale, je ona bila ista. Obtožba proti njej je, da se ne spreminja, čas in prostor nanjo ne vplivata, ker ima svoj izvor tam, kjer ni ne časa ne prostora, ker prihaja iz prestola neomejenega večnega Boga!«

(John Henry Newman, Obeti katoliškega misijonarja v Diskurzi mešanim kongregacijam)