Kar so vam o svetem Frančišku pozabili povedati

Verjetno danes ni bolj nerazumljenega krščanskega svetnika od sv. Frančiška Asiškega. Asiški ubožec je večinoma predstavljen kot nekakšen predhodnik sodobnega hipijevskega gibanja s krščanskim predznakom. Njegovo karizmo naj bi poleg uboštva določala predvsem preprostost, popolno uboštvo, toleranca in ljubezen do narave. Tak je vsaj bil Frančišek, ki so nam ga med pripravami na birmo prikazovali predvsem s pomočjo znanega Zeffirellijevega filma Brat sonce, sestra luna. To je poleg tega podoba sv. Frančiška, ki večkrat služi za legitimno dopuščanje najrazličnejših odstopanj od nauka Cerkve, predvsem od njenih liturgičnih predpisov.

Težavnost te predstave ni v tem, da je popolnoma zmotna. Kot je nekoč zapisal Chesterton, težava modernega uma ni v tem, da bi na splošno zagovarjal stvari, ki so same po sebi zle. Težava je nasprotno v tem, da strastno zagovarja kreposti, ki so iztrgane iz svojega pravega mesta v hierarhičnem redu stvarstva in so absolutizirane. Take »podivjane« kreposti (npr. ljubezen brez pravičnosti) pa lahko povzročijo še mnogo več škode kot preproste zle ideje. Podobno bi lahko rekli o razširjenih predstavah o sv. Frančišku Asiškemu, ki sicer temeljijo na resnici, a hkrati izpuščajo tisto, kar je najgloblje zaznamovalo Frančiškovo duhovno karizmo, t. j. globoko predanost evharistiji in skrb za Jezusa v Najsvetejšem. Brez tega tudi ostale Frančiškove kreposti izgubijo svoje pravo mesto, svetnik sam pa postane žrtev naših predsodkov in predstav.

Rešitev predstavlja le vrnitev k zgodovinskemu sv. Frančišku, kot nam ga predstavljajo sočasni viri, predvsem pa njegovi lastni zapisi. Izpostaviti velja predvsem izvrstno biografijo dominikanca Augustina Thompsona Francis of Assisi: A New Biography, ki v mednarodni javnosti predstavlja klasično biografsko študijo, utemeljeno na primarnih virih. Thompson jasno izpostavlja, da središče Frančiškovega duhovnega življenja nikakor ni bilo uboštvo, niti skrb za reveže, temveč globoka predanost sv. maši in Evharistiji. V nadaljevanju navajamo nekaj odlomkov iz knjige, ki jasno izkazujejo Frančiškovo skrb za Najsvetejše, ki je segala daleč prek navad v njegovem tedanjem okolju.

Frančišek se je k pomembnosti spoštljivosti do evharistije večkrat vračal v svojih spisih. Njegovo »Prvo svarilo« je kljub jasnemu vplivu mističnega razumevanja maše, ki so ga razvijali cistercijanski pisci, nedvomno njegovo lastno. Za Frančiška je spremenitev kruha in vina v Kristusovo Telo in Kri podobna učlovečenju. Kristus se tistim, ki vidijo hostijo ali prejmejo obhajilo, prav tako resnično podarja kot apostolom, ki so ga smeli gledati in se ga dotakniti. Na ta način ostaja z verniki do konca časov. Kraj Frančiškovega »misticizma«, t. j. njegovega prepričanja, da lahko ima neposreden stik z Bogom, je v sveti maši, ne pa v naravi ali v skrbi za revne. 

Zato so trde besede, ki jih namenja tistim, ki se niso menili za evharistično navzočnost, strašne: Frančišek ni nikoli uporabljal tako ostrih izrazov za nasilnike ali zatiralce revežev, ne glede na to, kako so ga ti grehi boleli. Frančišek je vedno dajal prednost dejanjem pred besedami: svoje spoštovanje do cerkva je izražal tako, da jih je pometal in čistil. Ker številni duhovniki sv. hostij niso hranili v primernih posodah, je Frančišek nekoč naročil svojim bratom, naj zagotovijo dragocene ciborije v vseh krajih, kjer živijo. Naročil je, naj v njih hranijo posvečene hostije, kjer ni primernih posod. Lahko si predstavljamo, kako so Frančiškovi ubogi sledilci v svojih raztrganih habitih prinašali srebrne ciborije duhovnikom, da bi v njih shranili Najsvetejše (Kindle edition, str. 61).

[…]

V svojem »Pismu duhovnikom« je Frančišek toplo spregovoril o spoštovanju do duhovnikov in do Najsvetejšega. Svojo ljubezen je dokazoval s tem, da je poljubil roke vsakega duhovnika, ki ga je srečal: posvečene s sveto krizmo so se namreč dotikale hostije. Do posvečene hostije je Frančišek gojil geste spoštovanja, ki so se takrat že razširile v Franciji, v Italiji pa so se šele začenjale. Svoje redovne brate je prosil, naj v primeru ko vidijo duhovnika na konju ne čakajo, da duhovnik razjaha, temveč že prej poljubijo konjeva kopita (str. 62).

[…]

Poleg skrbi za spoštovanje rubrik, Frančiškovo prvo pismo odpira tudi vpogled v njegovo razvijajočo se duhovnost. Njegova zgodnejša pobožnost je bila osredotočena na molitev pred razpelom, popravljanje in čiščenje cerkva ter spoštovanje duhovnikov. Vse oblike pobožnosti so izražale simbolične ali mistične manifestacije Križanega: cerkve kot kraji, kjer se je Bog odločil prebivati, duhovniki pa zaradi svoje zmožnosti, da med mašo »privedejo« Kristusa iz nebes.

Frančiškova pobožnost se je zdaj osredotočila na najbolj otipljivo obliko Božje navzočnosti v tem svetu: Najsvetejše samo. Frančišek je razvijal čedalje globlje zavedanje, da je Bog dostopen kristjanom v tem zakramentu in da si zato zasluži najvišje češčenje. Tako v Najsvetejšem kot v Kristusovih besedah je žrtev iz Kalvarije dostopna vernikom. Posvečena hostija je Kristusovo resnično telo, isto, ki je trpelo in umrlo za nas (str. 62).

[…]

Frančišek ni pisal le duhovnikom, temveč tudi okrajnim predstojnikom svojega reda. V pismu jim je poveril nalogo, naj poskrbijo, da bodo vse frančiškanske skupnosti pravilno častile Najsvetejše in posedovale primerno liturgično posodje in drugo opremo. […] Poleg tega se je v pismu vrnil k temi, ki jo je načel v svojem pismu duhovnikom pred odhodom na Vzhod. Naslovnike je rotil, naj na častnem mestu shranijo vsak košček pergamenta, na katerem so napisane svete besede božjega imena (Gospod, Jezus, Sveti duh, itd.) ali besede spremenjena pri maši (»To je moje Telo«; »To je kelih moje Krvi«). 

V istem pismu je Frančišek izrazil tudi svoje lastne liturgične preference, ki so delno odstopale od razširjenega izročila. Ni se zadovoljil s priklonom med spremenjenjem, ki ga je predpisal papež Honorij III., temveč je zahteval: »V vseh pridigah opominjajte vernike o pokori in da nihče ne more biti rešen, če ne zaužije najsvetejšega Telesa in Krvi Gospoda. Ko je darovan na oltarju, naj vsi verniki kleče hvalijo, slavijo in častijo živega in pravega Boga, našega Gospoda.« To navodilo o pridigah posvečenih in neposvečenih bratov kaže njegovo odločnost pri spodbujanju bolj nazornega in ponižnega načina klečanja pred Najsvetejšim namesto starejšega priklona.

[…]

Po formalnem pozdravu, v katerem Frančišek poljubi noge bratov, se začne vsebinski del pisma [mišljeno je »Pismo vsemu redu«, ki predstavlja nekakšno duhovno oporoko]. Prva skrb, ki jo Frančišek izpostavi, je znana vsem, ki so prebrali njegova druga pisma. Bratje naj častijo Gospodovo Telo in Kri z največjim spoštovanjem, mašniki pa naj mašujejo z največjo skrbjo. Pri obravnavi maševanja je Frančiškov slog vnet, pravzaprav kar trd in zapovedovalen. Kot duhovniki Starega zakona, ki so kršili zakone tempeljskega bogoslužja, so tudi duhovniki Nove zaveze, ki mašujejo nevredno, prekleti. V dolgem poglavju se natančno posveti duhovniški službi; izpostavlja njeno častitljivost in vzvišeno naravo duhovniškega poklica. Čeprav to ni glavna tema v njegovih zgodnjih pismih, se Frančiškovo znano spoštovanje do duhovnikov odraža v teh vrsticah. V zadnjih besedah svojim naslednikom Frančišek kot najpomembnejše stvari ne izpostavlja uboštva ali poslušnosti, temveč čaščenje Evharistije (str. 119-120).

Bodimo pozorni na te zadnje besede. Sv. Frančišku se na koncu življenja ni zdelo najpomembneje izpostaviti pomena uboštva, niti poslušnosti, prav tako ne problema migracij, bolezni, uničevanje okolja ali česa tretjega, o čemer danes največkrat slišimo govoriti t. i. »napredne katoličane«. Nasprotno, za sv. Frančiška je v središču vedno stal Kristus v Evharistiji. Vsakršno govorjenje o »fiksaciji na liturgijo«, ki ga dandanes pogosto očitajo ljubiteljem tradicionalne latinske maše, bi se mu zato zdelo popolnoma zgrešeno in celo škodljivo. Če ljubezen do Boga, ki prihaja med nas v podobi kruha in vina, ni v središču našega življenja, potem bodo tudi ostale vrednote izgubile svoje pravo mesto in »podivjale«, čemur smo lahko danes priča, ko se Frančiškovo ime in zgled zlorabljata za namene, nad katerimi bi se sam gotovo zgrozil.

Prirejeno po: http://www.newliturgicalmovement.org/2018/09/st-francis-of-assisi-eucharistic-mystic.html#.W831jPaYSMo

Cerkev je večja od sveta

Za začetek moramo dojeti značilno naravo novega [pokrščanskega] vesolja; bilo je namreč večje od starega. Stvarjenje se je zgodilo pred Kristusom; tako je krščanstvo večje od stvarjenja. Vsebovalo je reči, ki jih prej ni bilo; vsebovalo pa je tudi reči, ki so že bile. Po naključju je to lepo ponazorjeno s primerom kitajske pobožnosti; vendar pa bi držalo tudi za druge poganske vrline ali prepričanja. Nihče ne bo dvomil, da je upravičeno spoštovanje staršev del evangelija, v katerem je bil Bog sam kot dete podrejen posvetnim staršem. Zamisel, ki ni konfucijanska, pa vpelje drug pomen, v katerem so bili starši podrejeni njemu. Dete Kristus ni kakor dete Konfucij; naš misticizem si ga zamišlja v nesmrtnem otroštvu. Ne vem, kaj bi Konfucij naredil z otrokom, ki bi mu bil oživel v rokah, kakor je v naročju svetega Frančiška. Vendar to drži tudi v razmerju z vsemi drugimi verami; to je izziv Cerkve. Cerkev ima nekaj, česar svet nima.

Življenje samo nas ne oskrbuje tako, kakor nas ona na vseh življenjskih straneh. Da je vsak drug posamični sestav omejen in nezadosten, ni samo bahavo leporečje; to je resnično dejstvo in prav dilema. Kje vidite Dete Božje med stoiki in častilci prednikov? Kje je Mati nebeška muslimanov; ženska, ki ni bila ustvarjena za nobenega moškega in je povzdignjena nad angele? Kje imajo Budovi menihi svetega Mihaela, jezdeca in gospodarja trobent, ki varuje čast vojakovega meča? Kaj bi mogel storiti z bajeslovjem brahmanizma Tomaž Akvinski, ki je pojasnil vso znanost, racionalnost in celo racionalizem krščanstva? Tudi če primerjamo Akvinskega z Aristotelom, na drugi skrajnosti razuma, imamo isti občutek, da je nekaj dodano. Akvinski je bil zmožen dojeti najbolj logične Aristotelove razdelke; vprašanje pa je, ali bi bil Aristotel mogel razumeti najbolj mistične Tomaževe razdelke. Celo tam, kjer za kristjana težko rečemo, da je večji, moramo priznati, da ima več širine. Sicer pa je tako povsod, ne glede na to, h kateri filozofiji, hereziji ali sodobnemu gibanju pogledamo. Kako bi se bil Frančišek Trubadur znašel med kalvinisti ali, ko smo že tu, med utilitaristi manchesterske šole? Ljudje kakor Bossuet in Pascal so znali biti strogi in logični kakor kateri koli kalvinist ali utilitarist. Kako bi se bila Ivana Orleanska, ženska, ki je z mečem vabila moške v vojno, počutila med kvekerji in duhoborci ali v tolstojanski ločini mirovnikov? Na drugi strani so številni katoliški svetniki vse življenje pridigali mir in preprečevali vojne. Enako so se končali tudi vsi sodobni poskusi sinkretizma. Nikakor se jim ne posreči narediti kaj večjega od Creda, ne da bi vsaj nekaj izpustili. Ne mislim, da bi izpustili kaj božanskega, marveč kaj človeškega; zastavo, gostilno, dečkovo pripoved o bitki ali živo mejo na koncu polja. 

Teozofi zgradijo panteon; toda to je le panteon za panteiste. Njihov verski parlament naj bi vnovič združil vsa ljudstva; toda to je samo vnovična združitev puritancev. Pred tisočletjema se je prav takšen panteon že dvigal na obrežju Sredozemlja; in kristjane so povabili, naj postavijo Jezusov kip z ramo ob rami s kipi Jupitra, Mitre, Ozirisa, Atisa in Amona. Zavrnitev, s katero so odgovorili kristjani, je odločilno preusmerila zgodovino. Ko bi bili sprejeli to ponudbo, bi se z vsem svetom (groteskna, a natančna prispodoba) znašli v talilniku. V velikanskem loncu svetovljanske sprijenosti, kjer so se že talili drugi miti in misteriji, bi se vsi skupaj razkuhali v omledno tekočino. To je bil nevaren in neverjeten pobeg. Narave Cerkve in zvonkega napeva tega Creda, ki izvira iz antike, ne more razumeti nihče, ki se ne zaveda, da je svet nekoč že skoraj ugasnil zaradi bratstva in branilcev vseh religij.

Vir: Gilbert Keith Chesterton, Večni človek. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2016, str. 197-199.

Deset kratkih odgovorov na nekatere najpogostejše očitke Cerkvi in krščanstvu

            Veren katoliški fant je svoje neverno dekle prosil, naj mu napiše očitke proti njegovi veri. In dekle je dobilo naslednje odgovore:

1)      Krščanstvo nasprotuje znanosti

            Že sv. Avguštin je zapisal, da Sveto pismo ne predstavlja znanstvene razlage sveta. Prav tako tudi Jezus Kristus Cerkve ni ustanovil zaradi znanstvenega napredka, temveč zaradi zveličanja ljudi. Je pa res, da je Cerkev kljub temu ohranila dobro in plemenito iz antične dediščine, ter preko samostanov in univerz, ki jih je kot prva ustanavljala, v Evropi pravzaprav omogočila začetek sodobne znanosti. Prav tako so nekateri najpomembnejši znanstveniki bili ne le verniki, temveč celo kleriki. Omenimo lahko Georgesa Lemaîtrea, prvega predlagatelja teorije »velikega poka«, ki je bil belgijski fizik in katoliški duhovnik. Tudi Alexander Fleming, izumitelj penicilina je izpovedoval vero v Boga. André-Marie Ampère je vsak dan molil sv. rožni venec. Vero je izpovedoval tudi Blaise Pascal, izumitelj računskega stroja in matematične teorije verjetnosti. Tudi utemeljitelj mikrobiologije Luise Pasteur je izpovedoval katoliško vero. Nenazadnje je temelje sodobni genetiki postavil avguštinski menih Gregor Johann Mendel.

            Povezavo med vero in razumom je vzpostavil že sv. Tomaž Akvinski (1225-1274), ki je nasprotoval nauku dveh resnic. V njegovem času so nekateri zagovarjali fideizem (vero brez razuma) drugi racionalizem (razum brez vere). Sv. Tomaž je pokazal, da tako resnica razuma kakor resnica vere prihajata iz istega izvora, to je iz Boga. Torej ni dveh resnic ampak le dva metodi spoznavanja iste resnice: iz razodetja in z znanstveno metodo. To srednjeveško razlikovanje je omogočilo vse sodobne znanosti in njihovo avtonomijo. Tako je bilo nasprotje med vero in razumom za vernike preseženo že v srednjem veku.

            Čudovito je povezavo med vero in znanostjo opredelil sv. Janez Pavel II. leta 1988 v pismu ravnatelju Vatikanskega astronomskega observatorija: »Znanost lahko osvobodi religijo zmot in  vraževerja; religija pa znanost malikovanja in lažnih absolutizmov. Obe pomagata ena drugi k širšim obzorjem znotraj katerih lahko doživita svoj pravi razcvet.«

2)      Kristjani verujejo  v čudeže, ki so znanstveno nedokazljivi

            Čudež je ravno zato čudež, ker ga znanstveno ni mogoče dokazati. Celo nujno za čudež je, da ni odgovor na vprašanje: »Kako se je zgodilo?« ampak na vprašanje »Ali se je zgodilo?«. Čudež namreč vzpostavlja resničnost dejstva, ki ga ni mogoče znanstveno razložiti po metodi, da bo določen fenomen potekal enako pod vplivom enakih oz. istih faktorjev (npr. kamen bo pod vplivom gravitacije na Zemlji vedno padel na tla z določenim pospeškom). Znanost nam ne more nič povedati, kako bo isti fenomen potekal pod vplivom neznanega faktorja, kot npr.  neposrednega božjega delovanja, ki ga ni mogoče izključiti.

            Krščanstvo se izraža z glagolom »credo« oz. »verujem«, kar pomeni, da členov vere ni mogoče zgolj razumsko dokazati, temveč, da človek sprejme, deloma tudi na podlagi razumskih in zgodovinskih argumentov, celoto katoliške vere kot logičen in primeren pogled na človeško bivanje in njegov namen. Pri tem je potrebno poudariti, da so znanstvena dognanja nujno epistemološko omejena, saj znanost povečini zastavlja vprašanje »Kako?«, in manj »Zakaj?« Znanstveno lahko razložimo, kako je svet nastal, ni pa mogoče znanstveno odgovoriti, zakaj je nastal. In odgovor na slednje vprašanje je za človeštvo mnogo pomembnejši kot prvi.

            Upoštevati moramo tudi, da nikakor ni »znanstveno« a priori izključiti možnost čudežev.

3)      Sveto pismo nasprotuje evoluciji

            Najprej se je potrebno zavedati, da je evolucija nedokazljiva teorija na podlagi znanstvenega predpostavljanja, če že ne kar neke »znanstvene vere«. V zvezi s evolucijo je katoliški avtor Gilbert Keith Chesterton dejal: Zakaj bi bilo sploh pomembno, ali je Bog ustvaril nekaj dobrega, kot je primat, in iz njega nekaj dobrega, kot je človek, počasi ali hitro? Teorija evolucije je ponovno zgolj iskanje odgovora na vprašanje, kako se je človek razvijal, ne pa, zakaj je sploh nastal oziroma kdo je človek.

            Poleg tega Cerkev ni nikoli eksplicitno zavračala teorije evolucije, v kolikor jo razumemo zgolj kot proces oblikovanja tiste življenjske oblike (primata), iz katere je Bog nato v določenem zgodovinskem trenutku ustvaril prvega človeka. Pij XII. v svoji okrožnici Humani generis piše, da je mogoče misliti, da je človeško telo nastajalo z evolucijo. Vendar zgolj razvoj telesa ni dovolj, da je človek postal človek. Človek se namreč loči od živali zaradi svojega razuma in neumrljive duše. Za »vdihnjenje« človeške pameti in neumrljive duše pa je bil nujno potreben Božji stvariteljski poseg. Še težje kakor razvoj telesa je namreč s pomočjo evolucije dokazati razvoj človeške pameti in neumrljive duše. Iz preteklosti namreč ni poznan primer, da bi kakšna žival na podlagi evolucijskega razvoja pričela razmišljati na človeški način.

            Evolucijska teorija tudi zapeljuje ljudi, da razmišljajo zgolj o svoji podobnosti z živalmi, kar jih »poživalja« (dela podobne živalim), namesto da bi razmišljali o svoji podobnosti Bogu, ki je človeku vdihnil dih življenja, kar bi jih »pobožanstvilo« (delalo podobne Bogu). Ne nazadnje prav slednje poudarja tudi svetopisemska Geneza.

4)      Zakaj se kristjani za pomoč zahvaljujejo Bogu, ne pa medicini in znanosti?

            Argument se sicer giblje na ravni osnovnošolske razprave, a z vidika vernika bi lahko razložili, da se je Bogu preprosto potrebno zahvaljevati, ker je Stvarnik. Medicina in znanost sta le nepopolni človeški dejavnosti, ki človeka pogosto tudi prizadeneta. Medicina in znanost sta tako  posledica prvobitnega Božjega stvariteljska delovanja oz. stvaritve človeka in ostalega stvarstva, zato gre zahvala za njun obstoj in napredek končno Bogu kot končnemu viru vsega dobrega.

           

5)      Če Bog obstaja, je zloben, ker dopušča trpljenje in smrt.

            Bog je ob stvarjenju človeku podaril svobodno voljo. Svobodna volja in podobnost Bogu sta največje človeško dostojanstvo in dar človeku. Človek je svojo svobodno voljo namesto za dosledno uresničevanje dobrega uporabil tudi za udejanjenje slabega, t. j. greha. Tako sta trpljenje in smrt posledica izvirnega greha. Zla ni ustvaril Bog, temveč je posledica človeške svobodne volje, ki se namesto za dobro odloča za slabo. Vso zlo na svetu je posledica človeškega udejanjanja slabega in ni ustvarjeno od Boga. Pravzaprav človeška hudobija povzroča trpljenje celo Bogu. Pomisli samo na križanje Boga in Človeka Jezusa Kristusa  Hkrati je potrebno izpostaviti, da prav krščanska razlaga pojasni na prvi pogled nedoumljivo človeško nihanje med dobrim in zlim.

            Sveto Pismo nam jasno sporoča, da smrti v začetku ni bilo in jo je kasneje Bog dovolil kot rešitev iz človekovega žalostnega stanja po izvirnem grehu. Tako obstoj trpljenja in smrti nima nobene povezave z Božjo dobroto ali zlobo. Pravzaprav bi bil Bog hudoben, če ju ne bi dopuščal. Takrat bi vsi bili le nekakšni »organski roboti«, ki bi le izvrševali ukaze svoje Stvarnika.

6)      Kako lahko Bog koga obsodi na večno trpljenje v peklu?

            Tudi pekel je logična posledica svobodne volje. Na pekel namreč ne obsoja Bog, pač pa ga izbere človek sam.

            Kristus je slovesno razglasil: »Resnica vas bo osvobodila!« in »Jaz sem resnica!« Vsak človek ima v življenju, na podlagi svobodne volje, več možnosti resnico sprejemati ali zavračati. Najprej v čisto malih rečeh, na koncu pa tudi pri bistvenih vprašanjih človeškega obstoja. Kdor bi spoznane resnice vztrajno zavračal in s tem vztrajno zavračal Boga vse do svoje smrti,  bi samega sebe pripeljal v pekel.

            Isto velja za tistega, ki bi umrl brez kesanja nad svojimi grehi, se pravi, da mu ne bi bilo žal, da je delal slabo ali bi celo trdil, da je njegovo slabo dobro. Tak človek bi zopet sam zavrnil nebesa, ker ne želi zapustiti slabega. Skratka, kdor ima rajši svoje grehe kakor Boga, se svobodno odloči za zlo in s tem izgubi najvišje dobro, ki je Bog.

            Bog lahko odreši le tiste, ki želijo sprejeti njegovo milost in spolnjevati božjo voljo. Sv. Avguštin je zapisal: »Bog, ki te je ustvaril brez tebe, te ne more rešiti brez tebe!« Ker ima človek vedno možnost zavrnitve Boga, se lahko torej svobodno odloči za stanje božje odsotnosti iz svojega življenja in posledično svoje večnosti. Ker je Bog vir vsega dobrega, je stanje tistih, ki se ga odločijo zavrniti, kraj trpljenja, ki ga poznamo pod imenom pekel. V večnosti pekla je namreč odsotnost Boga popolna, ker je do popolnosti uresničena sebičnost. Najhujša peklenska muka je torej, da nihče nikogar ne ljubi. Vsi pogubljeni pa so stopili na pot proti popolni sebičnosti že na zemlji.

7)      Verniki ne znajo razmišljati s svojo glavo

            Vera ni iz razmišljanja ampak iz poslušanja, ker temelji na Resnici. Navedeni očitek običajno predpostavlja, da naj bi razmišljanje pomenilo nujno svojeglavost, pogosto za vsako ceno. Verniki pa ne razmišljajo na tak način, ker s svojim razmišljanjem želijo predvsem prodreti v Resnico. Tako je za pravega vernika smešen izrek: »Mislim, torej sem!« Po nauku vere namreč ne obstajamo, ker mislimo, ampak ker nas je Bog ustvaril. Za vernika je razmišljanje predvsem odkrivanje Resnice.

            Katoliška vera je z oznanilom in s filozofskim razmišljanjem izvirajočim iz njega zgradila lastno filozofijo, tako v patristični dobi, kakor kasneje, posebej v času sv. Tomaža Akvinskega. Verniki so s svojim razmišljanjem pravzaprav zgradili zahodno civilizacijo, ki jo svobodomiselnost že več kakor 300 let sistematično ruši.

            Pravzaprav pa tudi ljudje, ki si domišljajo, da razmišljajo s svojo glavo, ne razmišljajo zares samostojno. Povečini je pogled na svet posameznika pogojen s pogledi mnogih drugih posameznikov – od staršev, širše družine, sošolcev, subkultur, trenutnih intelektualnih trendov itd. Iz tega razloga je popolnoma nevtralno in samostojno mišljenje nemogoče.

            

8)      Kako naj vemo, da je prav katoliška vera prava? Kako lahko vemo, da obstaja zgolj en bog?

            Ponoven vzpon sodobnih različic politeizma je zelo zanimiv glede na dejstvo, da se je že antična filozofija ne glede na različne politeistične kulte popolnoma približala monoteizmu. Tako Platonova »najvišja ideja« kot Aristotelov »prvi gibalec« izkazujeta veliko podobnosti s krščanskim videnjem Boga. Vsako filozofsko spraševanje vleče k prvotni biti sveta, k prvemu vzroku, od katerega so odvisni vsi ostali razlogi. Tudi politeistične religije so običajno poznale prvega boga, ki naj bi bil oče vseh ostalih bogov (npr. germanski Odin).

            Katoliško vero lahko imamo za upravičeno resnično in pravo zaradi zgodovinskega argumenta in argumenta resnice. Naša vera stoji in je resnična zaradi Kristusovega vstajenja od mrtvih. To nam omogoča apostolsko nasledstvo, ki se prenaša v ustanovi škofovske službe. Škofje so nasledniki apostolov, ki jim je Kristus pod vodstvom prvega papeža, apostola Petra, zaupal skrb za Cerkev, in kot taki predvsem nasledniki mučeniškega pričevanja vseh apostolov, da je Kristus res vstal od mrtvih. Ne glede na hudo preganjanje so oznanilo Kristusovega vstajenja kmalu ponesli skorajda do vseh koncev takrat znanega sveta, Bog pa je oznanjevanje Cerkve potrjeval s številnimi čudeži in krepostmi svetnikov.

9)      Cerkev je sancta et peccatora (sveta in grešna)

            Škof Fulton Sheen je zapisal, da na svetu ne obstaja niti 100 ljudi, ki resnično sovražijo Katoliško Cerkev, obstajajo pa milijoni tistih, ki sovražijo tisto, kar mislijo, da je Katoliška Cerkev. Ko ljudje kritizirajo Cerkev, največkrat kritizirajo napačna dejanja posameznih papežev, škofov, duhovnikov ali laikov in trdijo, da je vera sama sicer lahko dobra, Cerkev kot hierarhična institucija pa je gotovo slaba in s tem razkazujejo svojo neumnost, saj vera sama predpostavlja obstoj Cerkve.

            Grešnosti posameznih članov Cerkve gotovo ne moremo zanikati, a to ne pomeni, da je grešna Cerkev. Cerkev je namreč v zgoraj omenjeni formulaciji le personifikacija. Za vernike pa je Cerkev Kristusovo mistično telo. Cerkev je sveta kot Kristusovo mistično telo, kot branik in razlagalka vere, kot delivka zakramentov, ki jih duhovniki podeljujejo »in persona Christi« – V Kristusovi osebi.

To pa ne pomeni, da njeni člani (laiki in kleriki) niso grešniki. Verniki so ravno tako kot vsi ostali ljudje nepopolni, a noben človeški greh ne more umazati svetosti Cerkve, ki izhaja iz njene božje narave. To ne pomeni, da smo lahko verniki glede naših grehov mirni. Prav zaradi tega, ker smo kot katoličani Kristusovi, moramo še bolj stremeti k temu, da tudi sami postanemo sveti in tako pripomoremo k slavi Cerkve, ki je božja slava. Smrtni greh, ki ni popravljen s kesanjem in Božjim odpuščanjem, povzroči celo izključitev iz Kristusovega kraljestva. Prav tako je za nekatere smrtne grehe in vstope v določene veri nasprotne skupnosti že vnaprej kot sankcija naloženo izobčenje iz Cerkve, ki ipso facto nastopi s samim dejanjem.

10)  Nestrpnost kristjanov do ateistov

            Čeprav je v preteklosti to res žal do določene mere držalo, je potrebno izpostaviti nekatere stvari.

            Prvič, krščanstvo samo nikakor ne zapoveduje nasilja do drugače mislečih. Bog je navsezadnje človeku dal tudi svobodno voljo, da ga lahko sprejme ali zavrne. Jezus Kristus je dal celo zapoved ljubezni do Boga in bližnjega. Tu je potrebno poudariti, da je isti Odrešenik tudi naročil sovražiti greh in neresnico, kar je razvidno tudi iz njegovega ravnanja. Tako se pravi kristjani ravnajo po načelu, da bližnjega in kar je njegovega spoštujejo, sebe in kar je njihovega pa branijo do mučeniške smrti.

            Drugič, ateizem je bil zgodovinsko gledano tako izjemno redek pojav, da lahko komajda najdemo nekaj primerov preganjanja ateistov s strani Cerkve, če sploh. Resno je mogoče dvomiti tudi v obstoj velikega števila sodobnih ateistov.

            Tretjič, teh nekaj primerov naravnost zbledi v primerjavi s silnim trpljenjem, ki so ga kristjani doživeli oz. ga še doživljajo zaradi preganjanja v uradno ateističnih družbenih sistemih. Tudi na načeloma svobodnem Zahodu so danes prav pravoverni kristjani največkrat žrtev preganjanja oz. diskriminacije. Cerkev in krščanstvo čedalje večji del družbe razume kot institucijo, ki ogroža napredek (karkoli naj bi to bilo), zato je obračun s kristjani čedalje bolj družbeno sprejemljiv. Skratka, v sedanjem kulturno-političnem položaju lahko govorimo kvečjemu o nestrpnosti do kristjanov.