Prikaz objav z oznako tradicija. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako tradicija. Pokaži vse objave

nedelja, 18. oktober 2020

Darilo duhovnikom: Spletni vodič za učenje maševanja tradicionalne latinske svete maše

Leta 2009 je bil v svet poslan DVD, katerega namen je bil duhovnikom po vsem svetu omogočiti samostojno učenje maševanja tradicionalne latinske svete maše. Projekt je bil tako uspešen, da se ga še danes poslužujejo po vsem svetu. Pomagal je nešteto duhovnikom in upamo, da bo v pomoč tudi mnogim slovenskim. 

Zahvaljujemo se prijatelju, ki se redno udeležuje tradicionalne latinske svete maše v Ljubljani, za to veliko delo. Bog plačaj!

Do vodičev se dostopa preko klika na sliko. Možno jih je prenesti na računalnik ali gledati na spletu.


Osnovni



Gibanje in geste




Sveta maša s ciborijem in obhajanje







sobota, 18. maj 2019

Juventutem SDM Panama 2019


Edward Pentin: JUVENTUTEM ŽELI GRADITI NA USPEŠNEM DELOVANJU NA SVETOVNEM DNEVU MLADIH V PANAMI
Priljubljenost izredne oblike mašnega obreda med sodobnimi mladimi katoličani je dobro poznano dejstvo, ki pa je bilo še posebej jasno razvidno med zadnjim svetovnim dnevom mladih v Panami.
Tri tradicionalne latinske maše, ki so potekale v okviru srečanja mladih v Panami, so bile »zelo lepo sprejete,« je v intervjuju za Register pojasnila udeleženka dogodka Monica Clarke iz Philadelphie.
Eden izmed razlogov, je pojasnila Monica, članica Mednarodne Federacije Juventutem, ki je organizirala tradicionalne maše v Panami, se skriva v tem, da so ji številni mladi povedali »podobno zgodbo o tem, kako si želijo spoštljivosti, svečanosti, lepote in tišine v liturgiji.«
»Ena izmed oseb, s katero sem govorila, je mašo v četrtek opisala kot ʽoazo miruʼ,« je dejala Monica.
Ena izmed darovanih maš v Panami je bila slovesna sveta maša, med katero je pridigal portlandski nadškof Alexander Sample. Po ocenah se je maše udeležilo med 350 in 400 mladih.
Udeleženec svetovnega dneva mladih in član Juventutem Aramis Perez iz Miamija je dejal, da so številni mladi v Panami prvič imeli priložnost prisostvovati tej obliki maše, kar so »sprejeli z veliko hvaležnostjo.«
»Številni so se s tradicionalno mašno obliko seznanili preko interneta ter si želeli častiti Boga na ta način v svojih lastnih župnijah,« je povedal Aramis. »Romarji so izpostavili predvsem izrazito molitveni značaj tega bogoslužja in njegovo lepoto.«
[…]
Monica je izpostavila, da številne mlade pri izredni obliki svete maše privlači tudi dejstvo, da jih ta oblika »povezuje s prejšnjimi generacijami in svetniki.«
Na vprašanje, zakaj je tradicionalna latinska maša pomembna njej osebno, je dejala, da nista bistvena le »svečanost in spoštljivost« ter »čudovita glasba in tišina«, temveč tudi »občutek kontinuitete s preteklostjo«, t. j. s predniki in svetniki, ki so se udeleževali »iste oblike liturgije.«
Poleg tega je dodala, da so današnji mladi rojeni v svet »znanstvenega in tehnološkega napredka,«, ki pa ga zaznamuje predvsem osredotočenost nase. »Prepričana sem, da si vsi želimo najti nekaj, kar nas presega, čeprav se tega morda večkrat ne zavedamo,« je dejala. »Zato imajo današnji mladi velike načrte – želijo si biti del nečesa pomembnega, a žal pogosto izberemo stvari, ki to niso.«
»Tradicionalna latinska maša ponuja otipljiv odgovor na to hrepenenje, saj je brez dvoma osredotočena na Boga,« je dodala. »Ne glede na to, ali je nekdo katoličan ali ne, vsak začuti, da latinska maša neposredno izraža dostojanstvo in brezčasnost tega, kar se dogaja na oltarju.«
Končno je še izpostavila, da je, podobno kot pri ostalih skrivnostih vere, skrivnost, kaj ljudi privlači pri tradicionalni latinski maši. »A lahko smo prepričani, da ta navdihuje mlade za radikalno življenje po veri in odgovarja na naše hrepenenje po tem, da bi bili del nečesa zares pomembnega.«
Aramis je dejal, da je odkril tradicionalno mašo »preprosto s tem, ko sem želel poglobiti svoje poznavanje in ljubezen do Gospoda.« Maša ga je izzvala k temu, da »bi dovolil svojemu srcu postati nežno za služenje drugim z radikalno evangeljsko ljubeznijo.«
»Osvežila je moje duhovno življenje,« je dejal, »in me napolnila z veseljem in globokim hrepenenjem po prijateljstvu s Kristusom.«
[…]
»Za številne mlade, ki jih poznam, je tradicionalna latinska maša jasen klic h krščanskemu življenju z vsem njegovim veseljem in izzivi, pa tudi kraj srečanja z božjo slavo in milostjo,« je pojasnil.
»Je kot ključ, ki odpira vrata zakladnice vere vedno širše, da bi tako lahko spoznali Gospoda vedno globlje. Za številne je predstavljala osrednjo točko njihove spreobrnitve ali vrnitve k veri.«
[…]
Z mislijo na prihodnji svetovni dan mladih, ki bo potekal leta 2022 v Lizboni, je Monica izrazila upanje, da bo vsak svetovni dan mladih postal »priložnost za posredovanje lepote in brezčasnosti tradicionalne liturgije novim obiskovalcem in novim krajem.«
Aramis, ki je izpostavil, da je bil Juventutem prisotno na vseh dosedanjih svetovnih dnevih mladih od leta 2005 dalje, je izrazil svojo hvaležnost osebju Kongregacije za laike, družino in življenje ter komiteju zadolženemu za organizacijo dneva mladih v Panami za njihovo »radodarnost in odprtost«. Izrazil je zaupanje, da se bo podpora nadaljevala tudi v prihodnjih letih.






sobota, 13. april 2019

Kar je dobro za Varšavo, ni dovolj dobro za Ljubljano


Slovenija in Poljska, kratka primerjava



Konec septembra 2018 so, kakor vsako leto, prišle na dan statistike o vpisu v bogoslovno semenišče. V naše semenišče, ki ima sedež v Ljubljani in pokriva vse slovenske škofije, so vstopili 4 kandidati. Na Poljskem je v tamkajšnja semenišča vstopilo 622 kandidatov. Poljakov je približno 38 milijonov, nas 2. Kratek izračun nam pove, da je pri nas statistika en bogoslovec na 500.000 ljudi, na Poljskem pa en bogoslovec na 61.000 ljudi. Kolikor bi naše stanje ustrezalo poljskemu, bi v naše bogoslovje moralo vstopiti 32 bogoslovcev. 800 odstotna razlika! Duhovno premoč tega naroda nad našim najbolj zgovorno pokaže naslednji primer. Konec maja 2018 je bil v duhovnika posvečen Tymoteusz Szydlo, sin poljske premierke Beate Szydlo. Po sveti maši v svoji rojstni vas je imel ponovitev nove maše v tradicionalnem rimskem obredu.



Umetnost maševanja ali ena maša na mesec?


Pri nas se lahko pohvalimo z eno latinsko sveto mašo na mesec. Peta latinska sveta maša (missa cantata) z gregorijanskim koralom – to je največ, kar lahko v liturgičnem smislu dobite v Sloveniji. Na Poljskem pa že več let v svetovno znanem mestu Stary Lichen, kjer stoji ena največjih cerkva na svetu, bazilika Gospe Lichenske, organizirajo večdnevno konferenco Ars celebrandi, ki se je udeležujejo predvsem Poljaki, a tudi ljudje z vsega sveta. Ne manjkajo niti odlični gostje. Konferenca traja cel teden, zajema več sto udeležencev, med katerimi je veliko duhovnikov, naravnana pa je k učenju tradicionalne liturgije in gregorijanskega petja. Vsi duhovniki mašujejo v različnih kapelah in cerkvah, skupaj pojejo tradicionalni brevir in se udeležujejo tematskih delavnic. Ob tem je treba omeniti še dejstvo, da je na Poljskem možnost tradicionalne latinske maše navzoča skorajda v vsakem večjem kraju oz. pokrajinskem središču, ne le v največjih mestih, kakor sta Varšava in Krakov.



Varšava in Ljubljana, nadškofijsko mesto in provinca


Marca 2019 je varšavski nadškof kardinal Kazimerz Nycz dovolil ustanovitev hiše oz. postojanke Inštituta Dobrega Pastirja (IBP), tradicionalne latinske duhovniške skupnosti. Po besedah generala IBP očeta Laguerieja je to plod odličnega dela, ki ga je v zadnjih letih opravilo šest poljskih duhovnikov, ki pripadajo IBP in ki delujejo po različnih poljskih apostolatih, tudi v Čenstohovi, najznamenitejšem poljskem (in širše srednjeevropskem) romarskem središču.


Pred leti so bili na našo pobudo predstojniki IBP-ja pripravljeni poskusno v Ljubljano poslati vsaj enega svojega duhovnika, da bi tako slovenski krajevni Cerkvi pomagali pri zagotavljanju dostopnosti tradicionalne latinske maše, a so se jim v Ljubljani smejali. Kljub temu da imajo poljski verniki veliko več duhovne izbire, več bogoslovcev, več možnosti za spoved, predvsem pa več svetih maš in več mladih duhovnikov, ki mašujejo obe obliki rimskega obreda, tamkajšnja krajevna Cerkev ne zavrača tovrstne »dodatne ponudbe«, saj jim je očitno salus animarum pomembnejši od vzdrževanja navideznega notranjega miru, to je izogibanja nekakšnemu »vznemirjenju«, ki naj bi ga pri nekaterih slovenskih duhovnikih in redovnicah povzročalo že samo dejstvo obstoja tradicionalne latinske maše. Prav to – svoboda duha in spoštovanje legitimne pluralnosti Cerkve – pa je razlika med nadškofijskim mestom, kakršna je Varšava, in neprijazno provinco, kakršna je v miselnem in moralnem smislu Ljubljana oz. Slovenija. Molimo torej za duhovni preporod slovenske Cerkve!


četrtek, 21. marec 2019

Obiskovalci tradicionalnega bogoslužja »so bolj pobožni«


Spletna Družina prenaša zanimivo novico o ameriški raziskavi, ki govori sama zase. 

Izvirni članek najdete na blogu Liturgy Guy 

 
Vir: spletna Družina



Katoličani, ki redno obiskujejo tradicionalno latinsko bogoslužje, so v povprečju opazno pobožnejši in zvestejši katoliškemu nauku kot obiskovalci pokoncilskega bogoslužja, je poročal britanski Catholic Herald. Podatki so rezultat raziskave, ki jo je opravil Donald Kloster, duhovnik, ki tudi sam obhaja obe obliki. 
 
99 % vernikov, ki se udeležujejo tradicionalne latinske maše, redno obiskuje nedeljska bogoslužja. Med obiskovalci pokoncilske maše je takšnih le 22 %. 98 % jih gre najmanj enkrat na leto k spovedi, med pokoncilskimi pa 25 %. 
 
Udeleženci tradicionalnega obreda so tudi bolj zvesti moralnemu nauku Katoliške cerkve. Le 2 % jih zagovarja umetno kontracepcijo, 1 % podpira splav in 2 % istospolno zakonsko zvezo. Med »sodobnimi« katoličani je slika povsem drugačna: umetno kontracepcijo zagovarja 89 % vernikov, splav 51 % in istospolne poroke 67 %. 
 
Njegova dvajsetletna izkušnja duhovnika, ki sveto mašo obhaja v obeh obredih, te rezultate potrjuje, je pojasnil Kloster, ki je raziskavo opravil med obiskovalci tradicionalnega obreda v ZDA, nato pa statistiko primerjal s podatki o ameriških katoličanih, od katerih jih velika večina obiskuje pokoncilski obred.

sobota, 19. januar 2019

TLM Ljubljana 15. 1. 2019



Kardinal Giuseppe Siri (+ 1989) je v svojih duhovnih vajah z naslovom »Naša pot z Jezusom Kristusom« zapisal:

»Splača se čakati tudi celo življenje, da bi le enkrat obhajali sveto mašo, prisiliti se hoditi od pola do pola zemlje, da bi le enkrat bili pri sveti maši.

[…]

Vseeno pa bi bilo celotno življenje dobro izkoriščeno, četudi bi ne naredili nič drugega, kot le enkrat obhajali sveto mašo.«

Nas ne preveva podobno zavedanje, ko se vsakič znova odločamo udeležiti se svete daritve v mrzli, oddaljeni cerkvi, kjer sveta maša ne bo kratka temveč zahtevna? In ko po mašnikovih besedah »Ite, Missa est.« odhajamo domov, vemo, da čas, strošek in žrtev niso bili zaman!

Prva letošnja sveta maša je bila darovana za vse naše dobrotnike. Peta sveta maša, pri kateri sodeluje več strežnikov, kjer se dviga prijeten vonj kadila in se sliši ubrano gregorijansko petje, je res nekaj čudovitega in veličastnega. Mašnik nas je med pridigo spodbudil, da se ravnamo po zgledu svetega puščavnika Pavla. 

Zahvaljujemo se vsem, posebej še draveljskemu župniku za gostoljubje, mašniku in vsem dobrotnikom! AMDG!


torek, 20. november 2018

Česa si mladi želijo?


Dominic Allain

Objavljamo kratko refleksijo duhovnika Dominica Allaina, ki je nastala pred nekaj meseci med njegovim gostovanjem s šolskim zborom Schola Cantorum v severni Španiji. Razmišljanje je bilo objavljeno v uglednem britanskem katoliškem tedniku Catholic Herald.

Ni mogoče ne primerjati veličastne arhitekture katedral severne Španije, lepo obnovljenih in ohranjenih, s sedanjo liturgično prakso, ki se zdi minimalistična in povsem horizontalna. Odsotnost trenutkov tišine in zmanjšanje ritualnih gest na minimum razkrivata bolečo resnico, da je reformirana liturgija ne glede na vse besedičenje o poenostavitvi dejansko vaja v dolgočasenju. Reforma je namreč bila tako neuspešna tudi glede na svoja lastna merila, da se danes zdi potrebno maši dodajati nove elemente, kot npr. to, da nekdo pred začetkom liturgije pojasni, kaj je »tema« današnje maše, kot da ne bi približno 40 minut branja, pridige, molitev in obvestil v ljudskem jeziku bilo dovolj za razumevanje. 

Podobno se je maščevalo tudi osiromašenje predpisanih gest. Vedno pogosteje smo namreč priča neprijetnemu pogledu na skupino starejših ljudi, ki so opustili starodavne običaje svojih prednikov, kot so klečanje ali poklek, samo zato, da so jih nadomestili s podajo rok med molitvijo očenaša. 

Tukaj v Zamori (mesto v zahodni Španiji) ne dvigujemo več oči k veličastnim oltarjem s prizori iz zgodovine odrešenja ali z upodobljenimi svetniki in angeli, ki se gnetejo okrog Žrtve. Namesto tega smo osredotočeni na predsedujoči plišasti žametni stol, ki se zdaj ponaša z osrednjim mestom nasproti občestva.

Če arhitekturo lahko opišemo kot zamrznjeno glasbo, potem lahko rečemo, da je arhitektura katedrale zamrznjena molitev. Gradbeniki so želeli, da bi ljudje dobesedno dvignili oči, da bi spoznali, da se naše čaščenje pridružuje čaščenju Zmagoslavne Cerkve in da je nadnaravno resnično obzorje, kjer je mogoče najti lepoto in uteho.

C. S. Lewis pravi, da mora biti duhovni apetit, tako kot telesni, zadovoljen; očitno so ljudje glede reformirane liturgije kot sedaj večinsko obstaja »glasovali« z nogami. Ne pretiravam, ko pravim, da pri dveh nedeljskih mašah na različnih krajih v okviru naše turneje nisem videl niti ene osebe mlajše od 50 let. Toda če se mladi navdušujejo nad izredno obliko svete maše, so označeni kot sumljivi in ​​rigidni, čeprav na ta način pravzaprav le tešijo svojo duhovno lakoto. Označevanje takih mladih za rigidne je tako nesmiselno, kot če bi trdili, da imajo tisti, ki nasprotujejo uničenju katedrale v Zamori in gradnji nečesa preprostejšega, psihološke težave.

Vsakdo, ki je imel kdaj opraviti z mladimi, ve, da jih nič ne spravlja tako v zadrego kot starejši, ki se skušajo obnašati podobno kot oni sami. V liturgičnih bitkah, ki so sledile koncilu, so bile izgube tako katastrofalne, da se zdi modra odločitev umik na preizkušen položaj. Psihološka togost, ki vztrajno trdi, da kljub velikim številom žrtev še nismo dovolj napredovali, se mi zdi veliko bolj nevarna.

Glasba našega zbora dodatno osvetljuje te zgradbe in sedanjo liturgično prakso. Ostarela občestva so osupnjena spričo lepote svoje glasbene dediščine. Ampak, kako tragično!, na to se odzovejo tako, da vzamejo svoje pametne telefone ter začnejo snemati. Po koncu petja  pa začnejo ploskati. 

Seveda mislijo in želijo dobro, toda dejansko je zgolj še en primer osiromašenja, ki jo je prinesla liturgična reforma, da si lahko predstavljamo, da je ta lepota usmerjena k naši zabavi ali kulturni obogatitvi. Zamisel, da bi bila takšna lepota za Boga ali celo od Boga, je v najboljšem primeru drugotnega značaja.

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...