Slovenija
in Poljska, kratka primerjava
Konec
septembra 2018 so, kakor vsako leto, prišle na dan statistike o
vpisu v bogoslovno semenišče. V naše semenišče, ki ima sedež v
Ljubljani in pokriva vse slovenske škofije, so vstopili 4 kandidati.
Na Poljskem je v tamkajšnja semenišča vstopilo 622 kandidatov.
Poljakov je približno 38 milijonov, nas 2. Kratek izračun nam pove,
da je pri nas statistika en bogoslovec na 500.000 ljudi, na Poljskem
pa en bogoslovec na 61.000 ljudi. Kolikor bi naše stanje ustrezalo
poljskemu, bi v naše bogoslovje moralo vstopiti 32 bogoslovcev. 800
odstotna razlika! Duhovno premoč tega naroda nad našim najbolj
zgovorno pokaže naslednji primer. Konec maja 2018 je bil v duhovnika
posvečen Tymoteusz Szydlo, sin poljske premierke Beate Szydlo. Po
sveti maši v svoji rojstni vas je imel ponovitev nove maše v
tradicionalnem rimskem obredu.
Umetnost
maševanja ali ena maša na mesec?
Pri
nas se lahko pohvalimo z eno latinsko sveto mašo na mesec. Peta
latinska sveta maša (missa
cantata)
z gregorijanskim koralom – to je največ, kar lahko v liturgičnem
smislu dobite v Sloveniji. Na Poljskem pa že več let v svetovno
znanem mestu Stary Lichen, kjer stoji ena največjih cerkva na svetu,
bazilika Gospe Lichenske, organizirajo večdnevno konferenco Ars
celebrandi,
ki se je udeležujejo predvsem Poljaki, a tudi ljudje z vsega sveta.
Ne manjkajo niti odlični gostje. Konferenca traja cel teden, zajema
več sto udeležencev, med katerimi je veliko duhovnikov, naravnana
pa je k učenju tradicionalne liturgije in gregorijanskega petja. Vsi
duhovniki mašujejo v različnih kapelah in cerkvah, skupaj pojejo
tradicionalni brevir in se udeležujejo tematskih delavnic. Ob tem je
treba omeniti še dejstvo, da je na Poljskem možnost tradicionalne
latinske maše navzoča skorajda v vsakem večjem kraju oz.
pokrajinskem središču, ne le v največjih mestih, kakor sta Varšava
in Krakov.
Varšava
in Ljubljana, nadškofijsko mesto in provinca
Marca
2019 je varšavski nadškof kardinal Kazimerz Nycz dovolil
ustanovitev hiše oz. postojanke Inštituta Dobrega Pastirja (IBP),
tradicionalne latinske duhovniške skupnosti. Po besedah generala IBP
očeta Laguerieja je to plod odličnega dela, ki ga je v zadnjih
letih opravilo šest poljskih duhovnikov, ki pripadajo IBP in ki
delujejo po različnih poljskih apostolatih, tudi v Čenstohovi,
najznamenitejšem poljskem (in širše srednjeevropskem) romarskem
središču.
Pred
leti so bili na našo pobudo predstojniki IBP-ja pripravljeni
poskusno v Ljubljano poslati vsaj enega svojega duhovnika, da bi tako
slovenski krajevni Cerkvi pomagali pri zagotavljanju dostopnosti
tradicionalne latinske maše, a so se jim v Ljubljani smejali. Kljub
temu da imajo poljski verniki veliko več duhovne izbire, več
bogoslovcev, več možnosti za spoved, predvsem pa več svetih maš
in več mladih duhovnikov, ki mašujejo obe obliki rimskega obreda,
tamkajšnja krajevna Cerkev ne zavrača tovrstne »dodatne ponudbe«,
saj jim je očitno salus
animarum
pomembnejši od vzdrževanja navideznega notranjega miru, to je
izogibanja nekakšnemu »vznemirjenju«, ki naj bi ga pri nekaterih
slovenskih duhovnikih in redovnicah povzročalo že samo dejstvo
obstoja tradicionalne latinske maše. Prav to – svoboda duha in
spoštovanje legitimne pluralnosti Cerkve – pa je razlika med
nadškofijskim mestom, kakršna je Varšava, in neprijazno provinco,
kakršna je v miselnem in moralnem smislu Ljubljana oz. Slovenija.
Molimo torej za duhovni preporod slovenske Cerkve!
Ni komentarjev:
Objavite komentar