Progresisti
in modernisti pogosto govorijo, da je opustitev tradicionalnega moralnega nauka
Cerkve nujna za ponovno pridobitev izgubljenih vernikov v zahodnih državah.
Taki argumenti so po zadnji sinodi o družini vedno pogostejši in marsikateri
verni katolik jim celo verjame. Tovrstno stališče je popolnoma nesprejemljivo
iz vsaj dveh razlogov, pri čemer je prvi teološki, drugi pa praktični. Najprej
se je potrebno jasno zavedati, da Cerkev
na svetu ni zato, da bi ugajala. Cerkev, ki bi le sledila duhu časa, bi se
izneverila Kristusovemu naročilu in namesto njemu sledila Hudemu duhu. Taka
Cerkev bi bila le še ena v vrsti raznih nevladnih organizacij. A to še ni vse –
praksa zadnjih desetletij nam jasno kaže, da teološka nejasnost oz. celo heretičnost
ne vodi v popularnost, temveč v propad Cerkve. To potrjujejo vsi podatki o
položaju Cerkve v zahodnih državah, kjer je njena hierarhija najbolj pokleknila
pred modernostjo. Ker velika večina slovenskih katolikov s tem ni seznanjena,
smo se odločili prevesti članek o položaju Cerkve v Belgiji, ki jasno prikazuje
proces propada, povzročenega zaradi progresizma. Morda bo ta članek končno
prepričal vsaj kakega slovenskega progresista o tem, kam vodi pot, po kateri
nas želijo peljati.
Avtor:
Filip Mazurczak
Oživitev
katoliške vere v tradicionalno najbolj katoliških deželah je že vsaj zadnjih
petdeset let pastoralna prioriteta Cerkve. Iz tega stališča predstavlja Belgija
zanimiv študijski primer. Belgija je namreč desetletja »slovela« po svojem
teološkem avanturizmu, medtem ko so se cerkve in semenišča praznili z osupljivo
hitrostjo. Toda od leta 2010, ko je belgijski primas postal Andre-Joseph
Leonard, v Belgiji ponovno beležijo porast števila semeniščnikov in večjo
prisotnost Cerkve v javnem življenju. Leonard je drastično prelomil z dosedanjo
belgijsko cerkveno prakso. Zato se nam samo postavlja vprašanje: Je tak način
vodenja prava pot za novo evangelizacijo Zahoda?
 |
| mons. Leonard - povzdigovanje |
Belgija
je nekoč veljala za eno najbolj katoliških držav na svetu. Samostojna je
postala leta 1830, ko se je odcepila od Nizozemske; prav katolištvo in
francoski jezik sta bila najbolj prepoznavna znaka belgijske nacionalne
identitete. Belgijsko katolištvo se lahko ponaša z nekaterimi velikimi osebami
in svetniki, kot sta denimo sv. Damijan Molokajski, ki je umrl skrbeč za
gobavce na Havajih, ter oče Georges Lemaître,
ki je oblikoval teorijo velikega poka.
Ta
katoliška dediščina je začela popuščati po 2. svetovni vojni, ko je začel čedalje
večji materialni napredek tekmovati z vrednotami vere. Istočasno pa je tudi
belgijska Cerkev napačno interpretirala II. vatikanski koncil in zastopala
tezo, da aggiornamento [posedanjenje]
papeža Janeza XXIII. pomeni tudi relativnost moralnih norm. To je vodilo v
veliko zmedo, nered in doktrinarne napake. Ko je denimo papež Pavel VI. leta
1968 jasno potrdil tradicionalni nauk o spolnosti v encikliki Humanae Vitae,
so belgijski škofje zatrdili, da lahko posameznika njegova vest pripelje do
drugačnih zaključkov. Številne tradicionalne pobožnosti, kot je npr. molitev
rožnega venca in procesije, pa so bile odpravljene kot relikti preteklosti.
Kardinal Godfried Danneels, belgijski primas od
1979 do 2010, je stanje še poslabšal. Javno je izrazil dvome v cerkveni nauk o posvečevanju
žensk, homoseksualnosti in kontracepciji. Leta 2005 je veljal za glavnega
kandidata modernistične struje pri volitvah za novega papeža. Že čez nekaj let
pa so na dan prišle informacije, da je Danneels vedel za zlorabe otrok v svoji
škofiji, a ni storil ničesar, da bi to preprečil.
V tem obdobju je povprečen obisk tedenske maše
padel na skromnih 5 do 10% katolikov. Belgija je bila med prvimi državami, ki
je uzakonila splav, evtanazijo in homoseksualne »poroke« – pri čemer je Cerkev
na to komajda reagirala. Pomanjkanje duhovnikov je postalo stalnica.
Ko je leta 2010 škof Leonard nadomestil kardinala
Danneelsa, je začel s takojšnjimi spremembami. Belgijska Cerkev ni bila tako
aktivna v javnem prostoru vse od šestdesetih let. Ko je parlament sprejemal
zakon o evtanaziji otrok, je nadškof pozval vernike, naj molijo za propad
predloga. 6. februarja 2014, ko je potekalo zadnje branje zakona, je nadškof
organiziral molitve vernikov na ulicah vseh večjih mest, upajoč, da bo pogled
na tisoče vernikov ganil poslance.
Leonard je prav tako obudil tradicionalne katoliške
pobožnosti. Pod njegovim vodstvom je tako potekala prva procesija ob prazniku
Svetega rešnjega Telesa v Liegu od daljnega leta 1970. Poleg tega škof Leonard
redno daruje tradicionalno latinsko mašo kot zdravilo za vse preštevilne
liturgične zlorabe, ki so se dogodile v zadnjih desetletjih.
Ustanovil je Skupnost svetih apostolov, ki jo sedaj
sestavljajo trije duhovniki in sedem semeniščnikov. Njihova karizma je
utemeljena na duhovnosti francoskega pospeševalca nove evangelizacije očeta Michel-Marie
Zanotti-Sorkina. Redno nosijo talar (kar je redkost v pokoncilski belgijski
Cerkvi). Prejšnji mesec je skupnost rešila cerkev sv. Katarine, ki je bila pred
tremi leti zaprta zaradi pomanjkanja duhovnikov. Še pred nekaj meseci je
kazalo, da bo postala ribja tržnica, sedaj pa je dom ene najbolj aktivnih
misijonskih skupin v Evropi.
 |
| kard. Danneels |
Leonarda seveda niso vsi sprejeli z veseljem.
Belgijski minister za zdravje ga je tako primerjal s »tolerantnim« in »odprtim«
Danneelsom ter trdil, da njegovo imenovanje ogroža ločitev med Cerkvijo in
državo v Belgiji (ironičen učinek take izjave je minister seveda spregledal).
Leta 2011 so homoseksualni aktivisti Leonarda med njegovim predavanjem obmetavali
s pitami. Ko je lani na Univerzi v Bruslju govoril o pravici do življenja, so
ga radikalne feministke oblile z vodo. Leonard je ostal miren in blagoslovil
svojo napadalke.
Kljub (oz. zaradi) takim napadom je belgijsko
katolištvo prvič po več desetletjih pokazalo znake življenja. V akademskem letu
2012/2013 je število semeniščnikov naraslo iz 67 na 89. Ko je bil Leonard škof
v Namuru, je število semeniščnikov hitro naraslo tudi tam.
Žal na zadnjem konzistoriju papež Frančišek
Leonarda ni imenoval za kardinala. Čeprav si glede na slabo stanje vere Bruselj
avtomatsko ne zasluži več rdečega klobuka, pa si je Leonard s svojim delom to
vsekakor zaslužil. Ker ima že 74 let, možnosti za to, da bi postal kardinal,
žal skorajda nima več.
Žal je Frančišek celo izkazal naklonjenost
kardinalu Danneelsu, ko ga je imenoval za člana izredne sinode o družini.
Leonard je na njej sodeloval kot predsednik belgijske škofovske konference.
Kljub temu nam primer nadškofa Andréja-Josepha Léonarda lahko vsem služi kot
primer dobre prakse za novo evangelizacijo.
 |
| mons. Leonard z mladimi duhovniki |
