Obrnitev h Gospodu

Na praznik Kristusa Kralja, 24. novembra letos, je škof v  mestu Maasin na Filipinih, Precioso D. Cantillas, izdal pismo klerikom, redovnikom in vsem vernikom škofije Maasin. Pismo ima naslov Obrnitev h Gospodu (»Ad Orientem, ad Deum«). Spodaj objavljamo prevod pisma.

Drago Božje ljudstvo,

ko praznujemo slovesnost Kristusa Kralja v tem letu, 24. novembra 2019, se kot Njegovo ljudstvo, škofija Maasin, ponovno bolj goreče in pobožno zaobljubimo Bogu, ki je poslal Jezusa, svojega Edinorojenega Sina, našega Kralja in Odrešenika. Eden od konkretnih načinov s katerim izražamo našo obrnitev k Bogu je v obhajanju svete liturgije.

Spomnimo se na zelo pomembno razumevanje liturgije, kot razlaga kardinal Sarah, prefekt kongregacije za sveto bogoslužje in disciplino zakramentov: »Bog, ne človek je središče katoliške liturgije. Njega prihajamo častiti. Pri liturgiji ne gre za tebe ali mene; liturgija ni kraj kjer častimo našo lastno identiteto, dosežke, napredovanja, povišanja, lastno kulturo ali lokalne verske navade. Liturgija je prvotno in najprej namenjena Bogu in temu kar je On storil za nas. V svoji sveti Previdnosti je vsemogočni Bog ustanovil Cerkev in postavil sveto bogoslužje s čimer mu moramo darovati pravo bogoslužje v skladu z novo zavezo, ustanovljeno od Kristusa.« Kardinal nas je, ob sklicevanju na »avtentično implementacijo« dokumenta o liturgiji drugega vatikanskega koncila »vse duhovnike povabil, da mašujejo ad orientem, … in da je zelo pomembno, da se vrnemo kakor hitro je mogoče k skupni usmerjenosti, duhovnikov in vernikov v isto smer – proti vzhodu ali vsaj proti apsidi – h Gospodu, ki prihaja, v tistih liturgičnih delih, kjer naslavljamo Boga. Ta praksa je dovoljena po trenutni liturgični zakonodaji. Popolnoma legitimna je v novem obredu. Resnično, mislim, da je to zelo pomemben korak s katerim zagotovimo, da je pri naših obredih Gospod zares v središču.«

Resnično, mi, v naši škofiji moramo storiti, da bo Bog resnično središče našega življenja. Pred kratkim smo praznovali zlato obletnico naše škofije in obnovili našo predanost, da postanemo resnični Gospodovi učenci. Nenehno moramo naše stremljenje usmerjati k Jezusu, kateremu sledimo, tudi v obhajanju svete liturgije.

Zatorej se bo z začetkom novega liturgičnega leta, na prvo adventno nedeljo, 1. decembra 2019, v škofiji Maasin začela obhajati maša »ad orientem«. Mašnik in verniki bodo v tistih delih, ko se naslavlja Boga, skupaj gledali oz. bili obrnjeni v isto smer proti Gospodu, ki ga predstavljata oltar in križ. Enako bodo laični služabniki, ki so zakonito postavljeni od škofa po župniku, da vodijo nedeljsko bogoslužje božje besede in obhajila storili prav tako.

Škofijska liturgična komisija bo storila vse kar je potrebno, da bodo duhovniki, laični liturgični služabniki za bogoslužje božje besede v kapelah in verniki na splošno obveščeni, kako praktično izvesti ta način maševanja, kakšen njegov pomen in duhovnost.

Upamo, da bo uvedba tovrstnega načina češčenja Boga v liturgiji pripomogla, da postanemo »vredni častilci zedinjeni v enem samem dejanju češčenja.« Kleriki (škofje, duhovniki in diakoni) in laiški »voditelji molitev« bodo vodili vernike h Gospodu in ne bodo sami center češčenja. »Mi škofje imamo veliko odgovornost in nekoč bomo dajali odgovor Gospodu o našem vodenju. Mi nismo lastniki ničesar! Kakor uči sveti Pavel, smo »služabniki Kristusovi in varuhi Božjih skrivnosti«… odgovorni smo, da zagotovimo, da so svete resničnosti liturgije v naših škofijah spoštovane in da naši duhovniki in diakoni ne le izpolnjujejo liturgična pravila, ampak poznajo duha in moč liturgije iz »katere rastejo.« (kardinal Sarah)

Skupaj z Marijo našo Mahal nga Patrona, Vnebovzeto, se moremo vedno obrniti h Gospodu v nebesa, ko obhajamo skrivnosti naše vere tukaj na zemlji.

Naj bo Bog slavljen, zdaj in vedno!

+ PRECIOSO D. CANTILLAS, SDB, DD, Maasin-ski škof.

Liturgični obrat in vrnitev k Bogu

V zadnjih letih, ko v katoliški in širši javnosti prihajajo na dan resnični ali domnevni duhovniški škandali, ki so, kakor se zdi, pretežno povezani z aktivno homoseksualnostjo, je vrsta komentatorjev, za katere je značilna iskrena skrb za dobrobit in prenovo Cerkve, izpostavila pomen določenega simbolno občutljivega razmerja. Po njihovem mnenju je prevladujoči pokoncilski liturgični obrat »stran od Gospoda«, ki ga prinaša maševanje »proti ljudstvu« (versus populum) s prenosnimi ali samostoječimi oltarnimi mizami, hote ali nehote spodbudil odrivanje središčne vloge Boga in s tem pripomogel k toliko večjemu vdoru posvetne miselnosti tudi na širšem teološkem in moralnem področju. Obrnitev »zunanjega oltarja« je tako delno pripomogla k napačni usmerjenosti »notranjega oltarja« (mišljenja, čutenja in delovanja) na ravni posameznikov in cerkvenih struktur. O tem sta med drugim spregovorila zaslužni papež Benedikt XVI. in kardinal Robert Sarah.

Pravkar zapisano ne pomeni, da je glavnega krivca za »notranjo sekularizacijo« Cerkve treba iskati v drugem vatikanskem koncilu ali katerem izmed njegovih dokumentov. Omenjeni koncil je veljaven in legitimen, sestavlja enega od enaindvajsetih vesoljnih cerkvenih zborov, ki jih je sklicala in potrdila katoliška Cerkev, s čimer nastopa kot del njenega bogatega večstoletnega duhovnega izročila. Obenem pa sprejemanje koncila ne izključuje spoštljive in dobronamerne kritike nekaterih njegovih interpretacij in nekaterih vidikov življenja Cerkve po njem. Marsikatere novosti in samoumevna, a dejansko pogosto izkrivljena prepričanja, ki so se v zadnjih petih desetletjih utrdila v Cerkvi, kjer je vredno izpostaviti vsaj neposrečeno izvedbo liturgične reforme, so žal odraz prenagljeno optimističnega in do sodobnih družbenih tokov pretirano popustljivega mišljenja, izvirajočega iz burnega obdobja šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja. V tem pogledu je lahko sicer do določene mere mogoče razumeti zaprepadenost in razočaranje, ki ga danes še vedno vodilni starejši duhovniki in škofje, katerih mladostni ideali so bili povezani z liberalno razlago in izvedbo koncila, čutijo v odnosu do vse večjega dela mlajše in mlajše srednje generacije vernikov in duhovnikov, ki jih privlači zvestoba cerkvenemu nauku in ljubezen do tradicionalne latinske liturgije. V zaverovanosti vase, preteklim »zaslugam« in svoji viziji pokoncilske Cerkve žal ne zmorejo prepoznati iskrenih namenov in predanosti omenjene skupine mladih.

Proti splošnim pričakovanjem, a skladno z vse izrazitejšimi glasovi »od spodaj« je nedavno ravnal James Sean Wall, škof v Gallupu v ameriški zvezni državi Nova Mehika. 22. julija letos je izdal pismo z naslovom »Obrniti se v Gospodovo smer: maševati ad orientem«. Vsebina tega pisma ne zadeva izredne oz. tradicionalne oblike rimskega mašnega obreda, temveč predvsem njegovo redno oz. novejšo obliko. Smisel škofovega pisma se nahaja v sporočilu, da se bo odslej osrednja nedeljska maša v tamkajšnji stolnici ob 11. uri dopoldne darovala na glavnem oltarju in tako potekala z usmerjenostjo proti liturgičnemu vzhodu, to je ad orientem. Svoje pismo škof Wall začenja z ugotovitvijo zaslužnega papeža Benedikta, ki jo je podal v obsežnem odzivu na spolne škandale v Cerkvi, da je »naš odnos do evharistije postal prepovršen«. Škof nato navaja apostola Pavla: »Kdor torej nevredno uživa Gospodov kruh in pije iz njegovega keliha, je kriv skrunitve Gospodovega telesa in krvi.« Cerkev se mora zato ravnati po tistih navadah, ki krepijo spoštovanje do Kristusove resnične navzočnosti. V tem kontekstu je opravljanje mašne daritve v skupni usmerjenosti k Bogu odlično sredstvo za obuditev pristne liturgične zavesti in v svetem izročilu globoko zasidrano znamenje, ki kaže na središčno vlogo Jezusa Kristusa, h kateremu so obrnjeni vsi člani Cerkve, tako posamezniki kakor tudi Cerkev kot celota.

Škof v svojem pismu priznava, da je tematika maševanja ad orientem na žalost še vedno pereča, četudi teološko in cerkvenopravno utemeljenega razloga, ki bi dokazal škodljivost tovrstne prakse, enostavno ni in ga ne more biti. Nasprotnikom maševanja s skupno usmerjenostjo k Bogu med drugim odgovarja, da gre za eno najstarejših in najbolj doslednih liturgičnih dejanj v zgodovini Cerkve, maševanje proti ljudstvu pa je sicer splošno razširjena, a v resnici neobvezna uvedba, ki ni starejša od petih desetletij. Kljub temu glavna razlika med maševanjem ad orientem in versus populum ni v njuni zgodovinski razsežnosti, temveč v drugačnem (simbolnem) odnosu do Boga. Biti usmerjen proti liturgičnemu vzhodu pomeniti biti usmerjen k Bogu, pomeni biti skupaj usmerjen h Kristusu, »skupaj srečati Kristusa, ki prihaja k nam, da bi srečal nas«. Takšnega maševanja ne moremo označiti za obred, pri katerem je duhovnik »s hrbtom obrnjen stran od ljudi«, saj je njegov smisel drugje: praksa ad orientem na viden način celotno oltarno občestvo in posredno tudi celotno Cerkev združuje v eno telo, pri čemer je s skupno usmerjenostjo poudarjena temeljna enakost med verniki in duhovniki – vsi so namreč, kot po krstu enako včlenjeni v Kristusovo smrt in vstajenje, usmerjeni k svojemu skupnemu izvoru in cilju, ki je Bog.

Podobno lahko razmišljamo tudi o drugih simbolno pomenljivih izrazih vere, vzetih iz bogate liturgične dediščine. To med drugim velja za obujanje prakse spoštljivega prejemanja svetega obhajila kleče in na jezik, ki je uradno, tudi znotraj rednega oz. novega rimskega mašnega obreda, še vedno najbolj priporočljiv način. Katoliška Cerkev je tako v luči svojih napak in odgovornosti do prihodnjih rodov soočena z dvema temeljnima izbirama: ali se bo z željo po postopni duhovni prenovi oklenila resno živete vere, kjer ima spoštljiva in z izročilom skladna liturgija svoje častno mesto, ali pa bo mlačno vztrajala v prilagajanju svetu ter se tako še naprej pogrezala v duhovno revščino, nove škandale in nadaljnje odpadanje vernikov.

Spodbuda za nekaj nujnih sprememb

Uspeh rodi uspeh - škof Conley

Škof Conley iz škofije Lincoln o duhovnih poklicih, maševanju ad orientem in pastoralni uspešnosti

Škofija Lincoln v Nebraski je znana po visokem številu duhovnih poklicev glede na njeno majhno velikost oz. število vernikov. Prav tako je znana po svoji pravovernosti in liturgični odličnosti. O razlogih za tak uspeh je nedavno v intervjuju za Catholic World Report spregovoril njen škof James Conley, ki škofijo vodi od leta 2012. V nadaljevanju se nahajajo prevedeni najpomembnejši deli intervjuja, vse pa vabimo, da si intervju v celoti preberete tudi v originalu.

Catholic World Report: Dejstvo je, da je vaša škofija redno na vrhu po številu duhovnih poklicev. Med leti 2010 in 2012 je bilo tako npr. posvečenih kar 17 duhovnikov, kar je več kot v nekaterih mnogo večjih škofijah, npr. v Los Angelesu. Kateri so po vašem mnenju glavni razlogi, ki so pripomogli k temu?

Škof Conley: Menim, da je prisotnih več razlogov. Najprej seveda veliko milosti. […] Poleg tega v Lincolnu nikoli ni bilo liturgičnih zlorab. Duhovnikom je bilo jasno sporočeno, da morajo maševati skladno z načinom, ki ga predvideva Cerkev; odstopanj ni bilo. Poleg tega so naše katoliške šole in duhovniki vedno učili pravoverno. To je pripeljalo do dveh rezultatov. Prvič, število duhovnih poklicev se ni zmanjšalo. Čeprav sem imel privilegij v zadnjih petih letih posvetiti okrog 25 novih duhovnikov, imamo še vedno najvišje število semeniščnikov glede na število vernikov v vsej državi. Naša škofija šteje 96 000 katoličanov in ima trenutno 39 bogoslovcev. […] Rezultat so torej vsi ti duhovni poklici. Uspeh rodi uspeh. V škofiji Lincoln imamo 146 aktivnih duhovnikov, povprečna starost je 41 let. 

Ko je v škofiji toliko mladih duhovnikov, ki delujejo v župnijah, šolah in na univerzi, mladi vidijo zgled posvečenega življenja. Poleg tega imamo tudi redovnice. […] Skupaj imamo 37 redovnic, ki nosijo habit. […] Če torej sklenem: liturgija in bogočastje, kjer ljudje čutijo, da so prišli k maši, kjer so v stiku s Transcendentnim. Zato menim, da je liturgija tako pomembna. 

Govorili ste o naši dediščini. Imamo bogato liturgično tradicijo, ki sega vse do začetkov Cerkve. Kaj je smoter liturgije? Liturgija služi temu, da nas poveže z Bogom. Imeli naj bi izkušnjo svetega. To je sveta mašna daritev. To je naročil naš Gospod: »To delajte v moj spomin.« In lepota te izkušnje, lepota glasbe, lepota bogočastja, spoštljivost in pobožnost – vse to vzdigne ljudi iz vsakodnevnega sveta, v katerem živimo. Z veliko trpljenja in težav. Vsaj za nekaj časa pridejo v stik s svetim. To je ključno. Ljudi moramo hraniti. Naše duše si želijo stika s svetim. Če smo prikrajšani za ta stik, odmremo, zato to potrebujemo. 

Ko ljudje to odkrijejo, potrebujejo več. Zato je ena od iniciativ, ki jih skušam spodbujati, evharistično češčenje v kar največ župnijah. Ko namreč pridemo pred Gospoda in Njegovo evharistično obličje – zakrament božjega prijateljstva, kot ga včasih imenujejo – Njegovo srce spregovori našemu srcu. Te trenutke potrebujemo. […]

CWR: Vesel sem, da ste omenili temo transcendence v liturgiji. Že več let med adventom darujete mašo ad orientem, pri čemer vam je sledilo tudi več duhovnikov v vaši škofiji in po vsej državi. To poletje sem imel priložnost govoriti z duhovnikom Thomasom Loyo, ki je član uniatske Rutenske katoliške cerkve. Govorila sva o ad orientem bogoslužju in življenju Cerkve. Med najinim pogovorom je dejal, da je obrat nazaj k Bogu nadvse pomemben in predstavlja »ključ do vsega v latinski Cerkvi.« Se strinjate, da pri tem načinu darovanju svete maše verniki in duhovniki prej začutijo, da sodelujejo pri nebeški liturgiji? 

Škof Conley: Strinjam se in to sem izkusil med svojim lastnim duhovništvom. V 90-ih letih prejšnjega stoletja sem bil kaplan na Državni univerzi v Wichiti, kjer sem med adventom začel maševati ad orientem, torej obrnjen proti [liturgičnemu] vzhodu skladno z adventno temo gledanja proti vzhodu in zvezde repatice. Nato sem samo nadaljeval… Skozi katehezo sem vsem razložil, zakaj je ta tradicija bila tako razširjena v Cerkvi vse do današnjih dni ter kako na ta način častimo Boga skupaj. Vsi skupaj smo obrnjeni k Gospodu, duhovnik pa nas vodi k novemu Jeruzalemu, k nebesom. Skupaj torej stojimo časteč Boga. Ne gre za to, da bi bil duhovnik obrnjen k ljudem in jim govoril, bistveno je, da smo obrnjeni k Bogu. Zato sem vedno bil velik podpornik maševanja ad orientem. Ko sem prišel v Lincoln, sem tako začel maševati med adventom in spodbudil duhovnike. Rekel sem jim: »Če verjamete, da bo to pomagalo vam in vernikom, vsekakor začnite s tem, a prej morate vernikom to pojasniti oz. jih pripraviti na spremembo.« Kot ste rekli, sedaj več duhovnikov mašuje na tak način. Sam redno mašujem ad orientem v stolnici, v Newmanovem centru, v semenišču in v našem domu duhovnih vaj. A tega ne vsiljujem. Poleg tega je v določenih primerih to zelo težko zaradi arhitekturnih lastnosti cerkve. Ne glede na to se tak način maševanja vedno bolj širi. Menim, da se verniki resnično odzivajo. Mislim, da veliko duhovnikov meni, da bo to za vernike predstavljalo velik šok, a to ne drži. […]

CWR: Omenili ste, da so obuditev določenih tradicij tako duhovniki kot verniki toplo sprejeli. A posvetiva se specifično mladim – menite, da so bolj odprti za liturgično dediščino latinskega obreda kot starejše generacije? Ste opazili večje zanimanje med mladimi za tradicijo v zadnjih petih ali desetih letih? 

Škof Conley: Torej, en primer, samo nekaj tednov nazaj med adventom: eden od naših duhovnikov je daroval mašo Rorate caeli. Sobotna maša ob 6.00 zjutraj, v temi, samo ob svečah ter v izredni obliki. Bila je peta maša z zborom. Prišlo je 450 študentov. Bilo je neverjetno. Prej sem si mislil, da študenti že ne bodo prišli k maši ob 6.00. A novica se je razširila po Facebooku in Twitterju in tako so prišli. Dejali so, da je bilo čudovito, ker je zbor pel polifonijo in koral. Tako so doživeli čudovito izkušnjo transcendentnega in svetega. 

CWR: Kakšen nasvet bi dali mladim, ki si želijo odkriti in deliti svojo legitimno tradicijo in dediščino v indiferentnem ali celo sovražnem okolju?

Škof Conley: Rekel bi jim, naj bodo potrpežljivi, naj molijo, predvsem pa naj ne odnehajo. Menim, da je večkrat težko, posebno za duhovnike, biti odprt do nekaterih liturgičnih tradicij, za katere mislijo, da se jim je Cerkev odrekla. A o mlajši generaciji duhovnikov, o tistih, ki so bili posvečeni v zadnjih 10 letih, vam lahko povem: moja generacija ni odprta; mlajša generacija pa je. To pomeni, da so mlajši škofje tudi odprti. Ker taki kot so duhovniki, bodo tudi škofje. […] Svetujem vam torej, da ste potrpežljivi, prijazni, dobronamerni, a vztrajni. 

Celoten intervju je dostopen na: https://www.catholicworldreport.com/2018/01/17/bishop-conley-of-lincoln-success-breeds-success-when-it-comes-to-vocations/

Maševanje ad orientem: lastno obema oblikama rimskega obreda

Pričujoči prispevek je smiselno začeti z naslednjim temeljnim dejstvom: maševanje ad orientem (proti [liturgičnemu] vzhodu) oziroma na glavnem oltarju je mogoče tudi (!) po novi obliki rimskega mašnega obreda, torej po misalu Pavla VI. (1969) oziroma njegovi zadnji redakciji (2002). Maševanje ad orientem namreč ni rezervirano zgolj za tradicionalno latinsko sveto mašo po Rimskem misalu oziroma njegovi zadnji redakciji pod Janezom XXIII. (1962), ampak je mogoče tudi po novi. V tem kontekstu je edina razlika zgolj ta, da je pri novi obliki ad orientem nekaj izbirnega, pri tradicionalni pa je to obvezno. 

Omenjenemu je koristno dodati še nekaj pojasnil, ki se tičejo predstav ali trditev, s katerimi je povezano največ predsodkov in nesporazumov:

1. Noben dokument drugega vatikanskega koncila ali dokument, ki je nastal po koncilu, ne predpisuje (zahteva) maševanja versus populum (proti ljudstvu, na samostoječem oziroma dodatnem oltarju). Maševanje ad orientem je torej tudi po novi obliki rimskega obreda povsem mogoče in legitimno.

2. Že sam misal Pavla VI., vključno z njegovo zadnjo redakcijo iz leta 2002, predvideva tudi maševanje ad orientem. V rubrikah ima namreč zabeleženo, kdaj se mora duhovnik obrniti k ljudstvu, kdaj pa ostane v svojem običajnem položaju (ad orientem, obrnjen h glavnemu oltarju, »proč od ljudstva«). Maševanje ad orientem predvidevajo tudi splošna navodila k misalu (Instructio generalis missalis Romani).

3. Trditi, da je maševanje ad orientem kakorkoli v nasprotju z drugim vatikanskim koncilom, je absurdno in krivično ter izkazuje nepoznavanje cerkvenih določil. So mar v nasprotju s koncilom vse tiste vzhodne katoliške (uniatske) Cerkve, ki maševanje ad orientem še vedno v celoti ohranjajo?! Da o pravoslavnih, ki maševanja »proti ljudstvu« sploh ne poznajo, niti ne govorimo … 

Maševanje ad orientem je nasičeno s teološko simboliko in podprto z večstoletno liturgično prakso od antike dalje, česar na tem mestu ni prostora predstavljati. Za poglobitev v to tematiko lahko služijo vsaj tri besedila:

a) pojasnilo Kongregacije za sveto bogoslužje in disciplino zakramentov z naslovom »Pregare 'ad orientem versus'« (v: Notitiae 29/5 (1993), str. 249), ki obravnava maševanje ad orientem v okviru novega rimskega obreda;

b) knjiga cerkvenega zgodovinarja Michaela Uweja Langa, člana Kongregacije oratorija sv. Filipa Nerija in profesorja na King's College v Londonu, z naslovom »Turning Towards the Lord: Orientation in Liturgical Prayer« (2008);

c) videoposnetek z naslovom »Catholic Mass Facing East vs Facing the People«, ki na kratko in nazorno uvaja v tematiko liturgične usmeritve. Videoposnetek si je mogoče ogledati spodaj.

 

Za konec naj v razmislek veljata sporočili Kongregacije za sveto bogoslužje, vzeti iz zgoraj omenjenega pojasnila: »Načelo enega oltarja je teološko pomembnejše od prakse maševanja v smeri ljudstva.«; »Besedna zveza 'maševati v smeri ljudstva' nima teološkega pomena, temveč zgolj topografsko-prostorski pomen. Vsako obhajanje evharistije je namreč ad laudem et gloriam nominis Dei, ad utilitatem quoque nostram, totiusquae Ecclesiae suae sanctae [v hvalo in slavo božjemu imenu, v naš blagor in v blagor celotne njegove svete Cerkve].«