Ivo Kerže
Zadnje čase se vse bolj ukvarjam z vprašanji v
zvezi z liturgijo. Morda me bo kdo vprašal (in marsikdo me dejansko vpraša):
zakaj le? Ali ni liturgija le nekakšen bolj ali manj poljuben okrasek h
krščanski eksistenci? No, temu pač ni tako. Že iz davnih časov velja latinska
maksima, ki jo je v 5. stoletju zapisal sv. Prosper iz Akvitanije: Lex
orandi – lex credendi. Nekateri k temu dodajajo še (sicer samoumeven): – lex
vivendi. Način kako moliš, kako častiš Boga je tisti, ki določa način kako
veruješ in način kako veruješ je dalje tisti, ki določa kako živiš. Maksima je
poudarjena tudi v Katekizmu katoliške Cerkve (§ 1124).
Človek kot čutno-duhovno bitje
V ozadju tega vodila je temeljna antropološka
resnica, da smo ljudje pač čutno-duhovna bitja. Imamo sicer nesmrtno dušo, a le
ta je tako bistveno povezana s telesom, da vse naše znanje in doživljanje
izhaja iz čutov, kot je učil že Aristotel in za njim sv. Tomaž Akvinski. Zato
pa so vsebine naših misli (mednje pa spadajo tudi vsebine verovanja) tesno
prepletene s tem, kar se daje našemu čutnemu dojemanju. V tem dejstvu tiči
možnost medijske in siceršnje manipulacije, ki so ga na široko izkoriščali
totalitarni sistemi, pa ga izkorišča tudi sleherna sodobna reklama: človek bo
začel verjeti v najbolj neverjetne vsebine, če ga boš obdal z materialnim
okoljem, v katerem bodo te (lažne, zle) vsebine pozitivno prikazane v takšnem
ali drugačnem znakovnem zapisu (plakatu, spomeniku, govoru, himni itd.). Človek
bo npr. začel verjeti, da sta Stalin ali Hitler dobra človeka, če bosta
prikazana z dobrodušnim nasmeškom ali pa z dojenčkom v naročju. Kar pa velja za
manipulacijo in torej za zlorabo te tesne povezave našega uma s čuti, velja
tudi za sleherno udejstvovanje, ki nas želi voditi k dobremu. Zato je ta
ugotovitev prav posebej pomembna za Cerkev. Ker hoče le-Ta človeka pripeljati k
Bogu, je zanjo ključno, da obdaja človeka z materialnim okoljem kipov, fresk,
slik, pesmi, obokov in gest, ki bodo kot pozitivno prikazovali to kar je res
dobro in resnično.
Liturgija in sovražniki Cerkve
Da so se tega zavedali tudi sovražniki katoliške
vere je znano že iz časov zgodnjega razsvetljenstva. Škot David Hume, ta
empiristični nihilist iz 18. stoletja, je takole pisal o katoliškem bogoslužju
v 2. delu 5. poglavja svojega
Raziskovanju človeškega razuma:
»Pristaši
tega praznoverja [tako Hume označuje katoličane, op. I.K.]
navadno
navajajo kot opravičilo za glumaštvo, ki jim ga očitajo, trditev, da čutijo,
kako zunanje kretnje, poze in delovanja dobro učinkujejo na oživljanje njihove
pobožnosti in pospešujejo njihovo gorečnost, ki bi se sicer zmanjšala, če bi
bila usmerjena na povsem oddaljene in nematerialne predmete«. Da ne bo
pomote, Hume tu ne navaja mnenja katoličanov, kot da bi se z njim ne strinjal,
pač pa ravno kot podkrepitev njegovih lastnih pogledov o vplivu čutnosti na
prepričanja ljudi, saj v istem odstavku malo nižje lapidarno
ugotavlja:
»Čutni
predmeti imajo na domišljijo vselej večji vpliv od kateregakoli drugega
predmeta; in ta vpliv redno prenesejo na ideje, s katerimi so povezani in jih
predstavljajo«.
A ta ideja je seveda starejša od Huma. Najdemo jo
že pri Luthru, in sicer v njegovi tezi, ki se jo v zbiti obliki povzema z
latinskimi besedami:
»Tolle Missam, tolle Ecclesiam«. Izrekel jo je
posebej
jasno v svojem zapisu zoper Henrika VIII. iz leta 1522:
»Če bomo
premagali mašo, bomo premagali celotno papeštvo. Ker na maši kakor na skali je
zgrajeno celotno papeštvo s svojimi samostani, škofijami, kolegiji, oltarji,
mašniki, nauki in je naslonjeno nanjo z vso svojo težo«. S »papeštvom« je
tu mišljena seveda (katoliška) Cerkev.
Zlorabe v liturgiji na Slovenskem
Skratka, že od pamtiveka, se sovražniki Cerkve
zavedajo, da je prva in najpomembnejša tarča napada ravno katoliška liturgija.
To se je prav nazorno kazalo v napadu na Sv. Mašo v vseh (proti-katoliških)
revolucijah od francoske (ki je postavila pocestnico na oltar v Notre Dame de
Paris) naprej. Zato pa je treba imeti jasno pred seboj, da moramo kot
katoličani prav posebej bedeti na pravilnostjo liturgije. Kolikor bomo
popuščali tu (lex orandi), toliko bomo popuščali v našem verovanju (lex
credendi) in toliko tudi v našem življenju (lex vivendi) – tudi političnem
življenju, ki vem da predstavlja za bralce Časnika posebej odlikovano skrb (kar
se mene tiče me bolj skrbi kako bo z našim večnim življenjem). Cerkev je namreč
edini možni subjekt protirevolucije, ker je revolucija po svojem bistvu
protikrščanska. A Cerkev ne bo lahko odigrala to svojo temeljno politično vlogo
le v toliki meri, kolikor bo njena liturgija poškodovana.
V ta namen bi rad predstavil tukaj v sintetični
obliki nekaj zlorab liturgije, ki jih že dlje časa opažam po naših Cerkvah. Ne
mislim tu na odklone od liturgičnih norm, ki so veljale pred kake pol stoletja
(pa tudi o tem bi se bilo potrebno zamisliti, kot nas
opozarja
sedanji – a bojim se, da prav kmalu nekdanji – prefekt kongregacije za
bogočastje kard. Robert Sarah, pač pa na
odklone
od veljavnih liturgičnih norm, pri čemer bom izhajal iz
Navodila o
Zakramentu odrešenja iz leta 2004 (CD 108), iz
Splošne
ureditve rimskega misala iz leta 2002 (CD 94) in iz
Izrednega
pastirskega pisma slovenskih škofov iz dne 9. februarja 2003 (vse
dokumente najdete na povezavah). Vse to počnem v upanju, da bi se
pristojni zamislili in uskladili liturgično prakso z normo. Pri vsem tem bi
uvodoma rad spomnil, da točki 183 in 184 omenjenega Navodila nalagata vsem
vernikom pravico in dolžnost, da prispevajo k odpravi zlorab na liturgičnem
področju. Na tej osnovi utemeljujem pravico, da pišem o teh problemih, ki za
marsikoga v Cerkvi (kot sem sam izkusil) nikakor ni samoumevna.
Glede patene
Patena je kovinski krožniček (morda se ga še
spomnite), s katerim je ministrant spremljal potovanje Sv. Hostije iz
mašnikovih rok k verniku pri obhajanju, z namenom, da ne bi Sveto Rešnje Telo
padlo pomotoma na tla ali bi na tla padel kak njegov drobec. Pri tem je treba
imeti pred očmi, da Katekizem katoliške Cerkve uči, da vsak drobec
hostije vsebuje celotnega Jezusa, našega Gospoda (§ 1377). Uporaba patene torej
preprečuje malomarno, nespoštljivo ravnanje z Bogom samim, kateremu seveda
dolgujemo maksimalno češčenje. Problem drobcev je celo hujši, saj brez patene
drobci Sv. Hostije padejo na tla, po katerih duhovnik, strežniki ali verniki
hodijo in jih zato lahko pohodijo, kar predstavlja objektivno bogoskrunsko
dejanje. A kot verjetno vsi dobro vemo, je pri nas uporaba patene skoraj povsem
izginila. Manj znano pa je, da Navodilo o Zakramentu odrešenja narekuje njegovo
obvezno uporabo: »Obvezno je ohraniti uporabo patene za obhajanje vernikov,
da bi se tako izognili, da bi sveta hostija ali kak delček padel na tla«
(Navodilo o zakramentu odrešenja, CD 108, § 93). Razkorak med normo in prakso
je tako evidenten, da verjetno ni potrebno dodajati besed. Na potezi so župniki
in škofje, da razkorak odpravijo in s tem odpravijo ne le nepravilnost, pač pa tudi
latentno sporočilo, ki izhaja iz neuporabe patene: če nam je namreč vseeno za
padec Sv. Hostije ali njenih drobcev, je namreč naša vera v resnično prisotnost
Jezusa Hostiji nezanemarljivo načeta.
Glede mašnikovega sedeža
V marsikateri cerkvi ste morda zasledili
nenavadno postavitev mašnikovega sedeža in sicer središčno za oltarjem in tik
pred tabernakljem in sicer s hrbtiščem obrnjenim proti le-temu. Marsikomu se je
to morda zdelo nekoliko bizarno, marsikdo pa je to morda sprejel kot eno od
tolikih možnih postavitev. Malokdo pa ve, da Splošna ureditev rimskega
misala tako postavitev izrecno prepoveduje: »Sedež za mašnika mora
označevati njegovo službo, po kateri predseduje svetemu zboru ter vodi molitev.
Zato je zanj najbolj prikladno mesto na vrhu prezbiterija in sicer tako, da je
obrnjen k ljudem, razen če to ni mogoče zaradi sloga stavbe ali drugih
okoliščin, npr. zaradi prevelike razdalje, ki otežuje stik med mašnikom in
zbranimi verniki ali če je tabernakelj v sredi za oltarjem. Izogibati se je treba
vsakega videza prestola.« (Splošna ureditev rimskega misala, CD 94, §
310). Vidimo, skratka, da »če je tabernakelj v sredi za oltarjem« (kar
je običajen položaj v večini naših cerkva), sredinska postavitev sedeža za
oltarjem »ni mogoča«. Temeljni razlog je podoben onemu iz prejšnje
točke: češčenje Svetega Rešnjega Telesa. Če Mu mašnik sede kaže hrbet, Mu
očitno ne izkazuje kakšne posebne časti. Zopet so na potezi župniki in škofje,
da zlorabo odpravijo.
Glede klečanja pri povzdigovanju
V marsikateri cerkvi pri nas je opaziti, da klopi
niso opremljene s klečalnimi deskami. To seveda onemogoča ali hudo otežuje
klečanje pri povzdigovanju. Marsikdo si pri tem najbrž misli, da je posledično
klečanje pri Sv. Maši zastarelo dejanje, ki ga Cerkev danes več ne zahteva.
Toda že omenjena Splošna ureditev rimskega misala narekuje vernikom sledeče: »Klečijo
pa naj pri spremenjenju, razen če jih ovira bolezen, tesen prostor, veliko
število navzočih ali iz drugih pametnih razlogov. Tisti, ki pri spremenjenju ne
klečijo, pa naj se globoko priklonijo, ko mašnik poklekne po spremenjenju.«
(Splošna ureditev rimskega misala, CD 94, § 43). Isto potrjuje Izredno
pastirsko pismo slovenskih škofov iz dne 9. februarja 2003: »Med
evharistično molitvijo stojimo ali klečimo do vzklika ‘skrivnost vere’. Klečijo
tisti, ki so v klopeh. Po ‘skrivnost vere’ do ‘očenaša’ tisti, ki so v klopeh,
klečijo ali sedijo; tisti, ki imajo stole, sedijo.« Odsotnost klečalnih
desk pa je problematilna, ker zopet odvrača od drže češčenja Jezusa v Najsvetejšem
Zakramentu. Zopet so zato na potezi naši dušni pastirji, da poskrbijo, da se
klopi opremijo s klečalnimi deskami, kjer le-teh ni.
Glede izrednih delivcev Sv. Evharistije
Opaziti je po nekaterih naših cerkvah
sistematično uporabo laiških, izrednih delivcev Sv. Evharistije. Marsikdo si
zopet misli, da s tem ni nič narobe. Pa temu ni tako. Že omenjeno Navodilo
pravi takole: »Izredni delivec obhajila sme obhajati samo tedaj, ko ni
duhovnika ali diakona, ko je duhovnik zadržan zaradi bolezni, starosti ali drugega
resnega razloga ali tedaj, ko je število vernikov, ki pristopajo k obhajilu,
tako veliko, da bi se obhajanje maše zavleklo. To je treba razumeti v smislu,
da je omenjeni razlog povsem nezadosten glede na pojmovanje, ki ga imajo
krajevne navade in kultura« (Navodilo o zakramentu odrešenja, CD 108, §
158). Zadnji stavek je v slovenskem prevodu težko umljiv, zato navajam
umljivejši uradni angleški prevod: »This, however, is to be understood in
such a way that a brief prolongation, considering the circumstances and culture
of the place, is not at all a sufficient reason.« Obhajanje je namreč
duhovniška funkcija, ki je laik ne sme redno opravljati: če jo redno opravlja
se zabrisuje razlika med duhovnikom in laikom ter s tem posredno relativizira
objektivni, od Jezusa postavljeni pomen zakramentov, češ da to itak lahko vsak
počne. Zopet torej nova naloga za naše pastirje duš.
Glede ministriranja deklic
Podoben je problem ministriranja deklic, ki se je
v zadnjem času zelo razširilo. Vemo, da v zadnjih desetletjih Cerkev to
dopušča, a ne priporoča, kot je razvidno iz tozadevnega besedila iz Navodila: »Hvalevredna
je navada, da pri bogoslužju sodelujejo dečki in mladinci, navadno jih
imenujemo »ministranti«, ki služijo pri oltarju kot mašni strežniki (akoliti)
in so se na to nalogo po svojih sposobnostih ustrezno pripravili. Ne smemo
pozabiti, da je iz njihovih vrst v preteklosti izšlo znatno število duhovnikov.
Zanje je treba ustanoviti in podpirati tudi z udeležbo in pomočjo njihovih
staršev razna združenja, s katerimi je mogoče učinkovito poskrbeti za pastoralo
ministrantov. Ko takšna združenja dobijo mednarodni značaj, je naloga
Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov pripraviti, pregledati in
potrditi njihova pravila. V službo oltarja je mogoče po sodbi krajevnega škofa
in upoštevajoč veljavne določbe sprejeti tudi deklice in žene« (Navodilo o
zakramentu odrešenja, CD 108, § 47). Kot vidimo je priporočeno le ministriranje
dečkov (»hvalevredna navada«, »zanje je treba ustanoviti in podpirati«)
in sicer zaradi daljne uvajalne naloge te službe v duhovniški poklic (»iz
njihovih vrst je v preteklosti izšlo znatno število duhovnikov«).
Dopuščeno je sicer tudi ministriranje deklic, vendar ni priporočeno, ker
deklice ne morejo postati duhovniki. Poleg tega je obče znano dejstvo po celem
svetu, da prisotnost deklic pri ministriranju ima za učinek, da dečki gredo
stran, ker v tej razvojni stopnji je njihovo sodelovanje zelo težavno (ker so
deklice bolj »pridne« in se fantje hitro čutijo odveč). Torej je verjetno treba
besedilo Navodila razumeti takole: deklice lahko ministrirajo v
primeru, ko dečkov ni na voljo. Toda v kateri naši župniji ni na voljo dečkov?
Morda je to aktualno v kakšnem daljnem misijonskem področju. Zato je tu zopet
nova naloga za naše dušne pastirje, da naredijo pogumno potezo in pokažejo
deklicam primernejše načine sodelovanja pri Sv. Maši (npr. v pevskem zboru, v
pomoči pri zakristanski službi itd.). Zlasti polagam škofom v premislek to
točko glede na borno stanje naših duhovnih poklicev (letos jih menda v prvem
letniku bogoslovja ni več kot za prste ene roke). Prepoved ministriranja deklic
in prenovljena gorečnost za pastoralo ministrantov (dečkov) bi gotovo
pripomogla k izboljšanju trenda.
