Neuspešno opravičevanje vsiljevanja obhajila na roke

V osrednjem katoliškem tedniku Družina je v rubriki "Škofje odgovarjajo" bil objavljen odgovor škofa Jamnika glede krivičnega vsiljevanja obhajila na roke in odziva zvestih katolikov, ki so zaradi tega nehali prejemati obhajilo v svojih župnijah.

Odgovor je bil izredno žaljiv, obrekljiv in netočen. Škof v odgovoru ni sposoben razumeti stališča ljudi, ki za drago ceno pričujejo o neprimernosti obhajila na roke. V svoj bran vzame tudi izrezan in dejansko popačen citat psevdo-Cirila Jeruzalemskega (obstaja velika verjetnost, da citat ni avtentičen!), ki ga tako skrajša, da služi njegovemu cilju.

Škofovo palico o „vprašanju vere in resničnega hrepenenja po Bogu“ lahko obrnemo proti njemu in se vprašamo, kje je vera tistih, ki ljudem lomijo vest v popolnem nasprotovanju vsem Cerkvenim zakonom, pravičnosti, izročilu in mednarodni medicinski stroki.

Na pismo se je odzvala bralka, zdravnica. Žal v uredništvu njenega argumentiranega in spoštljivega pisma niso želeli objaviti. Zato  njeno pismo objavljamo tukaj. Medtem so tudi sami bili deležni cenzure na Facebooku in govorili o svobodi govora, ki jo že vrsto let tudi sami kratijo, ko slovenskim katolikom in celo duhovnikom ne objavljajo njihovih pisem. Še en dokaz, da Slovenija nujno potrebuje svobodne katoliške medije in glasove.

Pozdravljeni,

pišem v zvezi z odgovorom škofa Antona Jamnika Obhajilo na roko, 25.10.2020 v tedniku Družina, št. 43. 

Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je izdala navodilo Redemptionis Sacramentum, 25.3.2004, kjer v členu 92 jasno govori o tem, da ima vernik zmeraj pravico prejeti sveto obhajilo na jezik.

Ko so se v času prašičje gripe leta 2009 pojavile podobne zahteve s strani škofov glede obhajila na roko, je dobil britanski vernik pritrdilni odgovor s strani Kongregacije, ki je izdala zgoraj omenjena navodila, da ima vernik pravico zmeraj zahtevati, da prejme obhajilo na jezik. Pismo je javno dostopno na spletu.

Thomistic Institute v Washington D.C. (https://thomisticinstitute.org/) je v sodelovanju s strokovnjaki  izdal navodila, v začetku maja 2020, v katerih navaja, da podelitev svetega obhajila na jezik ne predstavlja večjega tveganja za okužbo ali širjenje v primerjavi z obhajilom  na roko pod pogoji, ki so navedeni.

Svetovna zveza katoliških zdravnikov je prav tako objavila študijo iz ZDA, kjer obhajanje svetih maš in prejemanje obhajila (ne glede ali je bilo podeljeno na roko ali na jezik- Navodila Thomistic Institute) ni predstavljajo žarišča novih okužb ali povzročilo prenosa okužb ob doslednem upoštevanju navodil (maska, razkuževanje rok, distanca). Članek o tem je dostopen na spletni strani F.I.A.M.C.

Na koncu naj izrazim, da se počutim osebno napadena in prizadeta zaradi določil lokalnih škofov slovenske Cerkve glede podeljevanja svetega obhajila izrecno na roko. Opirajo se na paradigme, ki niso znanstveno-medicinsko potrjene. Zaključek je še toliko bolj boleč, ko me obtožujete pomanjkanja vere in hrepenenja po Bogu. Mar se ne zavedate, da ste vi tisti, ki ste mi odtegnili prejeti vso sladkost Gospoda in njegovih milosti na način, ki je meni kot verniku edino sprejemljiv? Opiram se na tradicionalno izročilo Svete Cerkve in način prejemanja svetega obhajila kleče in na jezik. Moja vest ne dopušča, da Jezusa prejmem kakorkoli drugače. Moje roke niso posvečene kot so maziljene duhovnikove in si zato ne drznem dotikati se Gospoda. Poklekam pred Kralja vseh kraljev in dovolim, da vstopi k meni, me vedno znova spreobrača in da milosti za vsakodnevni boj. Žal, ne morem drugače prejemati Gospoda, zame je drugačen način nevreden.

Barbara Grm, dr. med.

Mladi in liturgija

V osrednjem katoliškem tedniku Družina je bil pred kratkim objavljen intervju s španskim  benediktincem Juanom Javierjem Floresom Arcasom, profesorjem na Papeškem inštitutu za liturgijo. Na nekatere sporne trditve v intervjuju se je v pismu bralcev odzvala ga. Tadeja Kerže. Žal uredništvo njenega argumentiranega pisma ni želelo objavi. Iz tega razloga pomisleke ge. Kerže objavljamo na blogu.

Dodano 17. 5. 2018: Pismo je bilo objavljeno danes, 17. maja., v 21. številki Družine. Posredovano pa je bilo v ponedeljek, 23. aprila.

            V zadnji številki Družine sem v osrednjem pogovoru s priznanim liturgikom Floresom Arcasom zasledila papeževo izjavo, da je potrebno vztrajati pri normi in poznati, kaj je izjema pri obhajanju vernikov pri Sveti evharistiji. Iz intervjuja pa ni razvidno, da je (še) vedno veljavna normativna oblika prejemanja obhajila kleče in na usta, medtem ko je obhajanje stoje in na roke zgolj izjema in to le pod določenimi pogoji. Ob tem se mora tudi naša krajevna Cerkev vprašati, koliko sledi papeževemu učenju, ko podpira obhajanje stoje in na roke in na le-tega navaja celo prvoobhajance. 

            V odgovoru na vprašanje o latinski maši me je začudilo Arcasovo stališče, da se sme v eni škofiji obhajati le ena latinska maša. Po mojem poznavanju tega določila ni, kajti verniki so imeli vedno pravico do tradicionalne maše, ki ni bila nikoli prepovedana, kot je leta 2007 potrdil papež Benedikt XVI., saj po njegovem ne more biti kot ničvredno zavrženo nekaj, kar je bilo do tedaj razumljeno kot najbolj sveto.

            Zlasti pa me je začudilo patrovo stališče, da bi se dalo navdušenje mladih za tradicionalno liturgijo pripisati manipulaciji. Dvomim, da bi se tako marginalizirane in mnogokrat odkrito zaničevane duhovne pobude oklenil kdo iz preračunljivosti ali nepoznavanja. V Sloveniji sem srečala nekaj teh mladih ljudi in lahko potrdim, da gre za izrazito široko razgledane in globoko verne ljudi. Presenetljivo pa se mi zdi tudi to, da profesor v pogovoru zaobide dejstvo, da se je na pred-sinodalnem srečanju mladih v Rimu pojavilo močno zavzemanje velikega števila mladih za širšo dostopnost do tradicionalne liturgije. Žal se je njihov glas v sklepnem dokumentu ni upošteval, vprašanje, koliko se jih bo hotelo slišati na sinodi mladih, tako da nas ne sme čuditi, če se o tem noče govoriti, žal še zlasti v Sloveniji ne.

             Za vse tiste, ki zaradi jezikovnih preprek ne morejo spremljati tujih medijev, naj povem, da v tujini obstajajo številna gibanja mladih, ki se želijo vrniti k veri starih staršev. Imajo neverjetno število duhovnih poklicev in številčne družine, zato predstavljajo upanje za Cerkev, zlasti v razvitem svetu, kjer je pastorala v zadnjih 50 letih za seboj pustila veliko duhovno in moralno opustošenje.

                                                                                                 

      Tadeja Kerže, Slovenska Bistrica

Kardinal Robert Sarah o pravilnem načinu prejemanja svetega obhajila

Gvinejski kardinal Robert Sarah, prefekt Kongregacije za bogoslužje, je pred kratkim napisal predgovor h knjigi italijanskega duhovnika Federica Bortolija z naslovom La distribuzione della comunione sulla mano. Profili storici, giuridici e pastorali. Sarah se je v spremni besedi odločno zavzel za vrnitev k tradicionalnemu načinu prejemanja obhajila, t. j. kleče in na usta, o čemer smo na blogu že večkrat pisali. Sarah je najprej opozoril na stoletnico Marijinih prikazovanj v Fatimi, kjer je pred tem vidce božji angel ustrezno pripravil na prvi prejem  svete Evharistije. Fatimski vidci so obhajilo seveda prejeli kleče in na usta. V nadaljevanju je kardinal opozoril na pomen pravilnega odnosa do Jezusa v Najsvetejšem ter poudaril, da želi hudič predvsem uničiti vero v resnično navzočnost, pri čemer se poslužuje različnih načinov, predvsem sejanja dvoma v resničnost transsubstanciacije ter uničevanja občutka za sveto, pri čemer igra veliko vlogo predvsem neprimernost prejemanja obhajila na roko. Končno je kardinal zastavil bistveno vprašanje: »Zakaj vztrajamo pri prejemu obhajila stoje in na roko? Zakaj to pomanjkanje ponižnosti pred Bogom?« Sarah zaključuje s tem, da nam postavi dva zgleda pravilnega odnosa do Jezusa v Najsvetejšem, in sicer sv. Mati Terezo in sv. Janeza Pavla II., ki nista nikoli prejemala obhajila na roko.

V nadaljevanju objavljamo nekaj prevedenih odlomkov iz kardinalovega predgovora. Zainteresirane bralce pa vabimo, da si več preberejo na priloženih povezavah.  V članku razločujemo med evharistijo, ki je sveta maša in Evharistijo, ki je Bog.

Pred prikazanjem Device Marije v Fatimi, jeseni 1916, se je Luciji, Jacinti in Franciscu pokazal angel miru in jim rekel: »Ne bojte se, sem angel miru, molite z mano.« (…) Spomladi 1916, med tretjim prikazanjem, so otroci videli, da je angel, ki je bil vedno isti, v svoji levi roki držal kelih, nad njim pa hostijo. (…) Dal je sveto hostijo Luciji, kelih s Krvjo pa Jacinti in Franciscu, ki sta klečala na tleh, rekoč: »Prejmite in pijte Telo in Kri Jezusa Kristusa, strahovito razžaljenega od nehvaležnih ljudi. Zadoščujte za njihove grehe in potolažite svojega Boga.« Angel se je nato ponovno ulegel na tla in trikrat ponovil isto molitev z Lucijo, Jacinto in Franciscom. 

Angel miru nam torej kaže, kako naj prejmemo Telo in Kri Jezusa Kristusa. Molitev zadoščevanja pa je žal še vedno zelo aktualna. Katere so žalitve, ki jih Jezus prejema v sveti hostiji, za katere moramo zadoščevati? Prvič, sem sodijo žalitve samega zakramenta; grozovita skrunjenja, o katerih so poročali nekateri spreobrnjeni satanisti. Sem sodijo tudi bogoskrunski prejemi svetega obhajila, ko prejemniki niso v stanju božje milosti ali celo ne izpovedujejo katoliške vere (v mislih imam t. i. »medverska obhajila«). Drugič, žalitev našega Gospoda je tudi vse tisto, kar preprečuje delovanje zakramentalnega obhajila, predvsem vse zmote in zablode, širjene med vernike, da bi ti izgubili vero v Evharistijo.  

Jezus seveda trpi zaradi duš tistih, ki ga sramotijo, zaradi tistih, za katere je prelil svojo Kri, ki jo sedaj tako prezirajo in kruto zaničujejo. A Jezus trpi še bolj zaradi tega, ker neverjeten dar njegove božje-človeške prisotnosti v Evharistiji ne more roditi sadov v dušah vernikov. Zato lahko razumemo, da najbolj zahrbtni diabolični napad predstavlja prav poskus gašenja vere v Evharistijo, širjenje zablod in gojenje neprimernega načina prejemanja obhajila. Vojna med Mihaelom in njegovimi angeli na eni strani in hudičem na drugi se zares nadaljuje v dušah vernikov: Satanova tarča je mašna daritev in resnična Jezusova navzočost v posvečeni hostiji. Omenjeni poskus ropa sestoji iz dveh poti: prva je zmanjševanje pomena koncepta »resnična navzočnost«. Številni teologi vztrajajo v posmehovanju ali zavračanju termina »transsubstanciacija« (…).

Poglejmo si sedaj, kako lahko vera v resnično navzočnost vpliva na naš način prejemanja obhajila in obratno. Prejemanje obhajila na roko brez dvoma pomeni veliko izgubo majhnih delčkov hostije. Nasprotno pa pozornost do najmanjših delčkov hostije, pozornost pri umivanju svetih posod, izogibanje dotikanja hostije s potnimi rokami postanejo izpoved vere v resnično Jezusovo navzočnost, tudi v najmanjšem koščku posvečene hostije: če je Jezus substanca evharističnega kruha in če je velikost delca zgolj atribut kruha, potem ni važno, ali je kos majhen ali velik! Substanca je ista! To je On! Nasprotno pa nepozornost do koščkov vodi k izgubi zavedanja dogme. Korak za korakom se lahko razširi misel: »Če celo duhovnik ne pazi na majhne koščke, če deli obhajilo na tak način, da se koščki lahko izgubijo, to pomeni, da Jezus ni zares v njih ali da je do njih le 'do določene mere'.«

Drugi način napada na Evharistijo je poskus odstranitve občutka svetosti iz srca vernikov. (…) Medtem ko nas termin »transsubstanciacija« usmerja k resnični navzočnosti, nam občutek svetosti omogoča, da vsaj bežno zagledamo njeno absolutno enkratnost in svetost. Kakšna nesreča bi bila, če bi izgubili občutek za sveto ravno pri tem, kar je najbolj sveto! In kako je to mogoče? S prejemanjem te izredne hrane na isti način kot prejemamo navadna jedila. (…)

Liturgija je sestavljena iz številnih majhnih ritualov in gest – vsaka od njih lahko izraža našo ljubezen, otroško spoštovanje in češčenje Boga. To je tudi razlog, zakaj je primerno, da spodbujamo lepoto, primernost in pastoralni pomen prakse, ki se je razvila skozi dolgo življenje in tradicijo Cerkve, to je prejemanje obhajila kleče in na usta. Veličina in plemenitost človeka, kot tudi najvišji izraz njegove ljubezni do svojega Stvarnika, se najlepše izraža prav v klečanju pred Bogom. Jezus sam je kleče molil v prisotnosti Očeta. (…)

Prevedeno po: https://www.lifesitenews.com/news/cardinal-sarah-we-need-to-rethink-the-way-communion-is-distributed

 

Celotna kardinalova spremna beseda je dostopna na: http://lanuovabq.it/it/bisogna-ripensare-il-modo-di-distribuire-la-comunione-1

Obhajilo na roko - plod neposlušnosti

UVOD

Že večkrat smo pisali o neprimernosti prakse prejemanja obhajila na roko. Ne glede na zelo močne argumente proti tej praksi se verjetno marsikdo zadovolji s pojasnilom, da je Cerkev to pač uzakonila in da torej ne more predstavljati velike težave. A stvar še zdaleč ni tako preprosta, kot bomo pokazali v pričujočem članku o pogumnem argentinskem škofu, ki se je tej novotariji odločno postavil po robu. Juan Rodolfo Laise OFMCap je edini argentinski škof, ki je javno zavrnil tak način prejemanja obhajila. Leta 1997 je napisal knjigo z naslovom Obhajilo na roko, dokumenti in zgodovina, v kateri je natanko opisal, razložil ter predstavil, kako je bila ta praksa dopuščena. Tematiko obravnava iz zgodovinskega, liturgičnega in pastoralnega zornega kota. Knjiga je bila iz španščine prevedena še v več jezikov ter jo je mogoče kupiti v vseh večjih spletnih prodajalnah. Msgr. Laise kot upokojeni škof sedaj živi v v Italiji v samostanu San Giovanni Rotondo, kjer redno spoveduje romarje.

KRATEK PREGLED PRIMERA

Msgr. Juan Rodolfo Laise je vodil argentinsko škofijo San Luis od 1971 do 2001. Do leta 1996 je bila argentinska škofovska konferenca ena od redkih, ki se je uspešno upirala dopustitvi prejemanja obhajila na roko. Po vztrajni kampanji tamkajšnjih progresistov je bilo na 71. zasedanju argentinske škofovske konference doseženo dovolj veliko število glasov za spremembo dotedanjega stanja. Škofje ordinariji so od tajnika škofovske konference dobili zgolj pismo o pričetku delovanja nove prakse. Presenečen nad tem, da ni dobil tudi dekreta s strani Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov, se je škof obrnil na Kongregacijo in šele po več prošnjah dobil dekret, ki pa je pokazal, da je zgodba nekoliko drugačna. Dopuščanje obhajila na roko je temeljilo izključno na navodilu Memoriale Domini Pavla VI.

Pri preučitvi tega navodila je škofu postalo jasno, da je bil grobo prevaran. Navodilo Memoriale Domini namreč določa, da mora obhajilo na roko generalno ostati prepovedano, a hkrati škofu dopušča, da lahko tam (in samo tam!), kjer je ta praksa že bila nezakonito začeta in uveljavljena, v svoji škofiji dovoli nadaljevanje te novosti, ki nikakor ni priporočena.

Tako se je msgr. Laise po svoji vesti odločil, da v skladu z veljavnimi zakoni ne more dovoliti razširitve te prakse v škofiji, ki mu je zaupana v varstvo in vodstvo. Podobno ga je prosilo tudi več duhovnikov. Nekaj dni pred uradnim pričetkom deljenja obhajila na roko v Argentini je tako sklical zbor vseh svojih duhovnikov, kjer so se o tem pogovorili. Duhovniki so potrdili, da se v njihovi škofiji nikjer ne dogaja zloraba te vrste. Zato so se soglasno odločili, da v skladu z veljavnimi cerkvenimi predpisi ter glede na to, da v škofiji ni tovrstnih zlorab, indult glede dovoljevanja prejemanja obhajila na roko tu ne bo veljal. Škof je to razglasil s svojim dekretom.

Ob tem se je škofu pojavilo novo vprašanje. Kako je mogoče, da so se, čeprav Memoriale Domini te prakse nikakor ne priporoča, skoraj vsi ostali škofje ter škofovske konference odločili za implementacijo obhajila na roko? Pri tem so ustvarjali vtis, kakor da bi to bila enostavno ena od ponujenih možnosti, celo priporočena. Odgovori na ta vprašanja so bili ključni za razumevanje te velike prevare ter za samoobrambo škofa, ki se je znašel pod udarci kritik s strani svojih škofovskih sobratov in medijev. Zato se je odločil za pripravo prej omenjene knjige.

V članku je nemogoče natanko opisati celotno zgodovinsko ozadje, zato vse bralce, ki bi se radi o tem podrobno seznanili, vabimo, da v roke vzamejo omenjeno knjigo. Msgr. Annibale Bugnini, eden glavnih akterjev pokoncilske liturgične reforme, je v svoji knjigi spominov zapisal, da se je praksa obhajila na roko nezakonito razširila v nekaterih državah (Nemčija, Belgija, Nizozemska, Francija). Od vsega začetka se je Sveti sedež upiral takemu početju in že leta 1965 pisal, da se mora ohraniti tradicionalna praksa. Taka brezzoba opozorila pa seveda niso imela nobenega učinka. O tem problemu je bil pripravljen tudi vprašalnik; vprašani škofje so obhajilo na roko zavrnili z absolutno večino.

Nekateri škofje so lastno odgovornost glede tega vprašanja zmanjševali tako, da so se sklicevali na določila škofovske konference ter si tako »umili roke«. Škof Juan Laise pa je nasprotno dokazal, da temu ni tako. Škofovska konferenca nobenega škofa ne more prisiliti v sprejem tega indulta, saj ga mora sprejeti vsak škof za svojo škofijo. Če pa tega ne naredi, ostaja veljaven splošni cerkveni zakon, ki to prakso prepoveduje. Razumeti je potrebno, da v škofijah, kjer škof ne potrdi omenjenega indulta (glede prejemanja obhajila na roko), ni škof tisti, ki to prepoveduje, temveč papež kot suvereni zakonodajalec. Msgr. Laise je o tem naslovil tudi vprašanje na Kongregacijo za bogoslužje in disciplino zakramentov. Vprašal je, ali zaradi svojega nesprejetja obhajila na roko načenja občestvo z drugimi škofijami. Odgovorili so mu, da je njegovo početje povsem skladno z navodilom De modo Sanctam Communionem ministrandi in da je tako ravnanje glede na okoliščine tudi njegova dolžnost. Kongregacija je dodala, da nikakor ni sprejemljivo trditi, da je s tem užalil argentinsko škofovsko konferenco, ki nima nobenih pristojnosti, da bi nalagala določeno prakso v tem oziru.

ZAKLJUČEK

Zgodovinsko je povsem jasno, da Cerkev razširitve nove prakse prejemanja obhajila ni želela, niti ta ni del pokoncilske liturgične reforme. Bila je dovoljena zgolj in samo zaradi vztrajne neposlušnosti in nepokorščine določenih škofovskih konferenc ter nato dopuščena iz dobronamernih, a žal zgrešenih pastoralnih vzrokov po njeni nezakoniti uveljavitvi. Cilj Pavla VI. je bila zajezitev novega načina prejemanja obhajila in ohranitev tradicionalne prakse. Do razširitve pa je prišlo zato, ker škofovske konference niso sledile uradnim navodilom, temveč so k temu težile v imenu »napredka« in napačno razumljene liturgične reforme. Po drugi strani pa krivda leži tudi na vatikanski Kongregaciji, ki je večkrat zgolj prelagala odgovornost na škofovske konference in avtomatsko dovoljevale »izjeme«.

Zastonj je danes poimensko iskati krivce, večina od njih je že podala svoj odgovor Bogu. Ne glede na to pa zgodovinska predstavitev uveljavitve obhajila na roko jasno kaže, da to nikakor ni bil zaželeni del liturgične reforme ali celo nekaj, kar bi zahteval II. vatikanski koncil. Zato tudi prejem obhajila na roke ne more biti enako primeren kot tradicionalna praksa, kot je to v svoji knjigi, ki smo je predlani prevedli v slovenščino, razložil škof Athanasius Schneider. Znani ameriški jezuit John Hardon je nekoč dejal, da bo gotovo Bog blagoslovil vse naše delovanje proti obhajilu na roko. Amen.