Na pomoč! Moji otroci niso več katoliki!

Dwight Longenecker

Ko gostujem naokrog in vodim misijone ali predavam na kateri od konferenc, se na druženju po dogodku najpogosteje zapletem v pogovor z ženskami srednjih let, ki mi pravijo: "Oče, kaj naj naredim? Moji otroci so prenehali živeti versko življenje!", ali pa mi povejo, kako so se njihovi otroci poročili z mormonom ali protestantom in zapustili Katoliško Cerkev.

V čem je težava? Težava se ni pojavila danes. Težava je že dolgo prisotna. Težava je v tem, kako smo vzgajali celotne generacije katolikov. Odgnali smo jih s prikupnostjo. V zadnjih petdesetih letih je Katoliška Cerkev v ZDA (in tudi pri nas v Sloveniji, op.p.) postala zgolj še ena prijazna, prikupna in prijetna inštitucija. Prijazna kot McDonald`s. Prijetna kot Disneyland. Prijetna kot nakupovalno središče. Prikupna kot čedno urejena predmestna soseska.

Katehezo smo naredili prijetno. Vse je v zakramentih in biti prijeten in Cerkvi in biti prijeten in miru in pravičnosti in biti prijeten in odpuščanju in objemčkih in ... biti prijeten. Vse to je prav prikupno ... ampak obstaja še drugi vidik evangelija, ki smo ga tihoma pozabili. Pozabili smo na tisti del, ki govori: "Če želi biti kdo moj učenec, si mora naložiti svoj križ in mi slediti." Ali tisti del, ki pravi: "Svet vas bo sovražil, kot je sovražil mene." Ali: "Široka je pot, ki vodi v pogubo in uničenje, a ozka so vrata in redki, ki jih bodo našli."

Torej, veste, naši otroci niso neumni. Sčasoma odrastejo in ugotovijo, da, če je vse res samo v tem, da si prijazen in prijeten, ti ni treba za to hoditi v cerkev. Prijazen si lahko tudi brez Cerkve. Ni ti potrebno biti katolik, da bi bil prijazen. Lahko si protestant, če želiš. Tako da če želijo biti prijazni, to enostavno so tudi brez Cerkve. In to verjamejo, kajti to smo jih naučili tudi ko nismo vedeli, da je to tisto, kar jih učimo.

Nikoli jim namreč nismo povedali, da bo težko (biti katolik, op.p.) in da bodo potrebovali disciplino ter da naj jim malo zraste hrbtenica, pokončnost in odločnost, če želijo uspevati v duhovnem svetu. Vse to so sicer tudi spoznali. In ko so uvideli, da je zares potrebno malo čvrstosti in odločnosti in težkih stvari, kot so spoved, samo-disciplina in molitev, so stisnili rep med noge in jo ucvrli. Ucvrli, ker so ves čas mislili, da je vse v tem, da si prijazen in prikupen. Da je vse v prijetnem slavljenju in slavilnih pesmih, zaradi katerih si se počutil lepo in prijetno. In da je vse v kul pridigah gospoda duhovnika o tem, kako moramo imeti drug drugega še bolj radi. Mislili so, da je to to. Tako smo jih učili. Ko pa se je v resnici izkazalo, da biti katolik zahteva močno hrbtenico, samožrtvovanje in odločnost, so bili razočarani. Kot smo razočarani vsi, kadar se naša pričakovanja sesujejo. Da sploh ne govorimo o tem, da je šlo že v začetku za lažna pričakovanja.

V resnici pa se počutijo, kot da so kupili mačka v žaklju. Vsi s(m)o jim ves čas govorili, da je smisel katoliške vere samo v tem, kako se imeti prijetno in prikupno ter toplo in udobno, ko pa se je izkazalo drugače, so jo ucvrli v katero drugo vero ali verovanje, kjer so se počutili toplo in udobno. In kdo jim lahko zameri?

Še en dejavnik je, ki prispeva k begu od Katoliške Cerkve. Brezbrižništvo. In brezbrižništvo ima tri vidike. Prvi vidik je ta, da v resnici ni pomembno, v katero cerkev zahajaš. Ne boste verjeli, koliko možnih spreobrnjencev iz protestantske vere, celo pastorjev, nekateri katoliški duhovniki nagovarjajo, naj ostanejo kjer so in tam "delajo za enotnost občestva".

Drugi vidik brezbrižnosti je ideja, da so vse krščanske denominacije - lahko rečemo tudi kar vse religije - bolj ali manj popolnoma isto. Saj poznate tisto oguljeno: "Slediva zgolj različnim potem na vrh iste gore. Ti izbiraš svoje poti, jaz pa svoje." Edinstvene trditve katoliških verskih resnic so zvodenele ali pa postale popolnoma zanikane. In če smo torej zadnjih petdeset let svojim otrokom govorili, da so vse krščanske skupnosti na svetu bolj ali manj ista reč, zakaj se čudimo, če se naši otroci sedaj prav veselo poročajo s protestanti, odpeketajo v kakšno kongregacionalistično skupnost ali se pridružijo jehovcem?

Verni in pobožni starši bodo ugovarjali: "Pa saj naših otrok tega nismo nikdar učili! Celo poslali smo jih v katoliške šole!" Ne razumete. Verske brezbrižnosti so bili naučeni tam! Pobrali so jo pri predmetu "vera in kultura", ki se vam je zdel okej. Hranili so jih z brezbrižnostjo v tisti katoliški gimnaziji, za katero ste verjeli, da je čisto v redu. Vaš škof je verjel, da je to pot naprej! O verski brezbrižnosti so slišali pri pripravah na birmo. In vaš duhovnik se je je naučil v semenišču pod budnim očesom modernističnih profesorjev. Če bi kdo rekel, da so ostale krščanske skupnosti v zmoti, bi to bilo "obsojajoče", "neljubeče", "ozkogledno" in "rigidno".

Brezbrižnost se uveljavlja tudi na drugi način: brezbrižni smo postali do pomena katoliške doktrine (katoliškega nauka). (Petdeset let, op.p.) doktrina ni bila pomembna. Vse je bilo v izkustvu! Toplem, prijetnem izkustvu. Pravzaprav, ne samo, da doktrina ni bila pomembna, veljala je celo za razdvajajočo. Vsi kristjani po svetu naj bi končno prišli skupaj in to krasno enotnost bi pospeševali, ko bi pustili za seboj vse tiste dolgočasne stare argumente o doktrini. Kot se je izrazil ogorčen protestant, ko sem mu jaz, takrat še anglikanski pastor, povedal, da nameravam zapustiti svojo funkcijo in postati katolik, rekoč: "Ampak ... ali ni pomembno zgolj to, koliko imamo radi Jezusa?" To je teologija Rodneya Kinga: "A se ne moremo samo preprosto med seboj razumeti?"

In če smo bili mi učeni brezbrižnosti do doktrine, potem je to bila logična posledica miselnosti, da doktrina ni pomembna. In če doktrina ni pomembna, potem v resnici tudi ni pomembno, kaj verujem. In če ni pomembno, kaj v resnici verujem, potem si lahko kar vsak vsepovprek izmišljuje svojo vero in lahko veruješ pravzaprav v karkoli se ti zdi prav in dobro in ti daje občutek, da si prijetna oseba. Posledično, naslednje generacije katolikov niso videle nobenega trdnega razloga, zakaj bi sploh še ostali katoliki.

Tako so pač odšli izbirati novo "cerkev". Z ugotovitvijo, da imajo druge cerkve boljšo "robo". Če so iskali lepo glasbo, čudovito arhitekturo in izpiljeno liturgijo, so episkopalci opravili vse to bolje kot katoliki (ki so bili tačas zasedeni z gradnjo betonskih letečih krožnikov za namene bogoslužja). Če so iskali entuziazma polno mladinsko skupino, veselo glasbo in močne pridige na biblični podlagi, so baptisti to počeli bolje kot katoliki. Če so želeli hip-hop z globokim pomenom, velikimi ekrani, štruklji in kavico, je bila kongregacionalistična skupnost zagotovo v tem boljša od Katoliške Cerkve. In če so želeli "groovy" sproščeno glasbo, umirjeno bogoslužje in pridige, ki bi jim pihala na dušo, so v katerikoli običajni protestantski cerkvi zadovoljili njihove potrebe. Katoliki se enostavno bili slabi protestanti.

Med tem časom pa smo katoliki naredili nekakšen bolšji sejem vsega, kar je izrazito in edinstveno katoliškega. Evharistična adoracija, resnična navzočnost Kristusovega Telesa in Krvi v presvetem oltarnem zakramentu, apostolsko nasledstvo in avtoriteta, papeštvo, cerkveni očetje, občestvo svetnikov, podobe svetnikov, romanja, obljuba nebes in trpljenja v peklu, potreba po sveti spovedi, svetost zakona in tako dalje. Če že ni bilo vse to ravno prodano na bolšjem sejmu, pa je bilo spravljeno na prašno podstrešje z namenom, da bi se naredilo prostor za blago, zvodenelo, kopirano verzijo katoliške vere, ki je mešanica protestantizma, dr. Phila in slabega pevskega nastopa v nočnem klubu. Presenetljivo pa je, da je velika večina (ameriških) katolikov vzljubila rezultat! Če mi ne verjamete, poskušajte vpeljati gregorijansko petje ali nekaj čemur se reče himna v povprečni župniji.

Tretji vidik brezbrižnosti je preprosto ta ... da si brezbrižen. Nemaren. Samozadosten. Posveten. Brez žara. Mlačen. Dolgočasen. Razlog, da sem danes predan kristjan in strasten katolik, je ta, da sem odraščal z ljudmi, ki so resnično verjeli stari zgodbi o človeškem odpadu od Božje milosti in Božji odrešujoči žrtvi. Moji starši nas niso zgolj peljali v cerkev. Zares so živeli življenje z žrtvovanjem. Moj oče, oče petih otrok in s propadajočim poslom, je dal 15% svojega zaslužka Cerkvi. In to smo vedeli in bili smo ponosni na njegova dejanja. Poznali smo misijonarje, ki so dali svoja življenja in so odšli živet v džungle s svojimi družinami, da bi prenesli evangelij aboriginskim plemenom, ki so živeli v strahu in temi. Srečali smo ruske begunce, ki so bili v domovini zaprti zaradi svoje vere in so pobegnili zgolj z oblačili na sebi, a so vseeno sestavili program za tihotapljenje Svetih pisem v komunistične dežele.

Tretji vidik je resnično najslabši od vseh treh. Ukroti Aslana. Razredči vino. Nadomesti ogenj Svetega Duha z eno tistih cenenih električnih svečk, za katero daš 10 centov in prižgeš stikalce. Zakaj potem grejo vaši otroci stran od vere? Ni težko ugotoviti. Saj vam povedo kar sami. Če jih vprašajo, zakaj ne verjamejo več katoliški veri, je odgovor oster in preprost: "Če gre res za Telo in Kri Kristusa, in če je On res navzoč, zakaj se potem katoliki/duhovniki (duhovniki še posebej!) ne obnašajo tudi temu primerno?" Vaši otroci so iskali vero drugje in našli druge kristjane, ki očitno bolj ljubijo Jezusa Kristusa in mu želijo služiti z vsem svojim življenjem.

Kaj torej rečem staršem, ki žalujejo zaradi tega, ker so njihovi otroci izgubili vero? Rečem jim, kar rečem slehernemu katoliku: "Bodi svetnik!" Z Božjo milostjo bodi najbolj pobožen, najbolj radikalen, najbolj žareč in najbolj predan sledilec Jezusa Kristusa. Pusti vse in sledi Njemu. Prodaj vse in postani misijonar! Ta trenutek odvrzi svoje mreže in mu sledi. Ne boj se. Zakaj, če bi zgolj delček katolikov živel, kot trdijo da verujejo, bi bila Cerkev in svet popolnoma preoblikovana.

Oče Dwight Longenecker je bil rojen v evangeličanski družini, postal anglikanski duhovnik in se nato spreobrnil v katoliško vero. Poznan je kot bloger, avtor številnih knjig in je župnik v Južni Karolini.

Vir: Help! My Kids Aren't Catholic Anymore!