sreda, 29. maj 2019

Frančiškani prinašajo upanje nesrečni indijanski skupnosti


Chad Pecknold
Pravkar sem štiri dni preživel pri Frančiškanskih bratih Svetega Duha, novi redovni skupnosti, ki želi oživiti tradicionalno latinsko mašo in služiti revnim. To jim tudi čudovito uspeva pod vodstvom škofa Thomasa Olmsteda iz Phoenixa, ki jim je zaupal skrb za enajst župnij okrog enega največjih indijanskih rezervatov v državi.
Nedaleč od udobnih predmestij Phoenixa smo se peljali mimo ene od velikih plemenskih igralnic, ki se nahajajo na meji rezervata. Kot »domača nesamostojna nacija«, kot je drugo ime za rezervat, je pleme dejansko zelo bogato, a ne le zaradi zelo donosnih igralnic, temveč tudi zato, ker imajo pomembne vodne pravice v sušni arizonski puščavi. Toda ko sem se z brati peljal globlje v rezervat, sem videl globoko kulturno opustošenje.
Ker imajo plemena skupno premoženje, vsak član rezervata vsak mesec redno dobi določeno nakazilo. Stopnja brezposelnosti je trikrat višja od nacionalnega povprečja. Povsod je očitna kriza zlorabe opioidov. Droge, alkoholizem, zlorabe so vsakdanja izkušnja za otroke, od katerih jih je malo videlo neokrnjeno družino. Velika večina otrok bo doživela spolno ali fizično zlorabo. Polovica vseh najstnic zanosi, le malo se jih tudi poroči, še manj pa jih ostane poročenih.
Bratje so me vozili po rezervatu in mi pokazali propadajoča bivališča. Ko ne varujejo svojega doma z grozljivim tuljenjem, lahko podivjane pse večkrat opazimo tekajoč v tropih okrog. Na dovozih lahko pogosto opazimo razbite otroške igrače in dvorišča, ki izgledajo tako, kot da se na njih že desetletja niso igrali.
Nekateri domovi so nekoliko manj propadajoči kot drugi, zato sem vprašal, ali je to zaradi ponosa lastnikov. V nekaterih primerih je to res, saj so domorodci zelo ponosni na svojo zemljo, vendar, kot bi moral uganiti, ni lastnikov, ker ni zasebne lastnine. To so »plemenska stanovanja«. Pred očmi sem lahko videl razlog, zakaj je papež Leon XIII. tako strastno branil zasebno lastnino kot bistveno za človeško dostojanstvo. »Zasebno lastništvo,« piše Leon v Rerum Novarum, »je naravna človeška pravica in uveljavljanje te pravice, še posebej v okviru družbe, ni le zakonito, temveč nujno potrebno.« Sveti Tomaž Akvinski prav tako uči, da je zasebna lastnina »potrebna za nadaljevanje človeškega obstoja.«
Bratje so me odpeljali k cerkvi sv. Katarine, čudoviti beli cerkvi zgrajeni v misijonskem slogu, ki spominja na cerkve, ki jih je v Kaliforniji zgradil sv. Junipero Serra. Cerkev je zdaj prazna, vendar jo bratje želijo obnoviti in v njej ponovno darovati tradicionalno mašo.
[…]
Sv. Janez je župnija, kjer bratje živijo v drugačni obliki skupnostnega življenja. To je oaza. Znak protislovja. Zbudijo se s petjem psalmov in gredo spat s petjem psalmov. Bog je njihovo skupno življenje, zato resnično vlada mir med vsem razdejanjem. Zdaj zgradijo čudovito srednjeveško kapelo za brate v svojem samostanu po zgledu tiste iz Assisija. Toda ob njihovem samostanu je cerkev sv. Janeza, ki je bila zgrajena kot misijonska cerkev v štiridesetih letih 20. stoletja, nato pa je bil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja »wreck-ovirana«; odstranili so obhajilno mizo in prebarvali vse, kar je bilo avtentično katoliško. Bratje nameravajo tudi to cerkev obnoviti.
Med duhovnim odmikom sem govoril o Abrahamovemu posredovanju za ljudstvo in eden od bratov mi je omenil, da se pogosto tudi sami počutijo kot Abraham. In vendar [Indijanci] po treh letih začenjajo zaupati frančiškanskim bratom. Ti pravijo, da škof Olmsted uči, da je »navzočnost« ključ, Božja navzočnost in njihova.
Po nekakšnem čudežu je sredi te kulturne opustošenosti število nedeljnikov naraslo od 50 občasnih do več kot 300 rednih. Bratje so pravkar začeli darovati mašo »ad orientem«, zato sem jih vprašal, ali so domači župljani temu nasprotovali. Eden od bratov mi je pojasnil, da so, ko jim je razložil, da so včasih maševali na tak način, da je skupen obrat h Kristusu del »stare poti«, to takoj sprejeli kot znamenje upanja in kot nekaj, kar so poznali njihovi predniki, ko so stotine let nazaj sprejeli vero preko jezuitskih in frančiškanskih misijonarjev. Reakcija Indijancev se mi je zdela zelo ustrezna.
Tragično je videti opustošenje. Kot da se pot solz nikoli ni končala. Vendar sem videl Frančiškanske brate Svetega Duha, ki ljubijo te ljudi. Pri frančiškanih sem za Indijance videl upanje. Ne materialnega upanja, saj je pleme izjemno bogato, medtem ko njegovi člani živijo v pravi materialni, duhovni in kulturni revščini – podobno kot tako imenovani post-krščanski Zahod. Kar sem videl, je bilo večje notranje upanje. Ko sem videl evharistično daritev v srcu misijona in zveste brate, ki so v svojem trpljenju izžarevali Božjo navzočnost, sem nenadoma začutil veselje, da je lahko podoba Boga, tako pretepena, našla svetišče, oazo, živo vodo tudi v tej puščavi opustošenja. Imel sem upanje, da bodo ti ljudje lahko vstali – ne po svojem plemenu, temveč po Božjem mestu v njihovi sredini.

C C Pecknold je profesor teologije na Katoliški univerzi v Washingtonu


Prirejeno po: CatholicHerald

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...