petek, 27. september 2013

Papež in kriza


"naš sladki Kristus na Zemlji"
sv. Katarina Sienska

Velik del katoliškega občestva se dandanes zaveda, da sta navzočnost in ugled Cerkve v evropski družbi šibka. Zaveda se tudi, da je stanje njene notranje (predvsem duhovniške) discipline daleč od idealnega, priznavanje njenega nauka kot celote pa med samimi verniki pogosto nestanovitno, skorajda »uporniško«. Beseda kriza je tako pogosto uporabljena. Pri reševanju teh težav se številni vplivni katoliki (duhovščina in laiki) na vso moč zatekajo k liku papeža, konkretno karizmatičnega papeža Frančiška, in se s svojo evforično držo (nevarno) približujejo k nečemu, kar bi se dalo označiti za »kult osebnosti« ali »papalatrijo«. V tem primeru žal ubirajo enak pristop in podoben besednjak kot protikatoliška (ali do katolištva vsaj brezbrižna) množična javna občila. Ta trenutnega papeža hvalijo zaradi njegove skromnosti, človekoljubnosti, spontanosti in njegovih domnevnih »velikih« reform, ki naj bi napovedovale radikalen odmik od tradicionalnega katoliškega nauka in praks. Tovrstni način poročanja je zagotovo nespoštljiv do svetega očeta, poleg tega pa je to dober primer za novinarsko pretiravanje (senzacionalizem s pridihom propagande) in nepoznavanje delovanja Cerkve. V prvi vrsti je usmerjen proti katoliškemu občestvu, ki je na tak način podvržen še večji zmedi v lastnih vrstah.

Vsi dobronamerni katoliki, ki so se že ujeli v to past, bi morali vedeti, da prava moč za duhovno in siceršnjo prenovo Cerkve ne prihaja od papeža, temveč od svete maše, svete evharistije, ki je jedro odnosa med Bogom in človekom, vključenim v Cerkev, to je Njegovo skrivnostno telo. Vse se začenja v evharistiji. Ko je omajana evharistija, je omajana Cerkev.

Zvestoba do evharistije je še toliko bolj potrebna zato, ker si evropska sekularizirana javnost (s svojimi mnenjskimi voditelji) napačno predstavlja bistvo katoliške vere. Bistva namreč ne prepoznava v evharistiji in adoraciji Našega Gospoda ter delih ljubezni, izhajajočih iz evharistije, ampak v papeštvu. Ker pa prevladujoča medijska krajina nujno vpliva tudi na miselni svet vernikov, se njena zmota o bistvu vere dotika milijonov dobronamernih katolikov, ki svoje upe ne polagajo več v Boga, ampak v človeka, to je papeža.

Papež ni »zamenjava« za Kristusa, nekdo, ki naj bi »prevzel« Njegovo delovanje na zemlji. Papež je (le) Njegov namestnik, ki v izpolnjevanju Njegovega naročila bedi nad Cerkvijo in skrbi, da ta ostaja zvesta apostolskemu nasledstvu, nespremenljivim dogmam in morali, ki ustrezno podajajo božje delo med ljudmi in vodijo do zveličanja. Papež je varuh ortodoksije. Toda edinole Kristus je »Pot, Resnica in Življenje«, papež pa je glavni pastir, ki zaupano mu čredo vodi po »Poti« do »Resnice« v »Ljubezni«.

Papeška evforija in nezvestoba do evharistije vsekakor nista stvar nekaj mesecev, to je kratkega obdobja Frančiškovega papeževanja, pač pa imata med katoliki globlje korenine, ki so stare vsaj štirideset let. Mar ni mamljivo (a v resnici zelo površno) govorjenje o nepotrebnosti adoracije in naravi svete maše kot »obeda« pustilo katastrofalne posledice v izkrivljanju vere v resnično navzočnost Kristusa kot žrtvenega Jagnjeta? Mar ni odstranjevanje tabernakljev in njihovo postavljanje na rob prezbiterija ali celo v skrite stranske kapele povzročilo brezbrižnost do središčnosti Boga v liturgiji (posledično pa v življenju, saj je liturgija prva učiteljica vere) in dalo zagon misli, da je sveta maša namenjena druženju in ugodju ljudi? Mar niso mize pred glavnim oltarjem (in s tem duhovnikova usmeritev proč od tabernaklja) zasenčile skladnost med mašno žrtvijo, obhajilom in adoracijo? Mar ni uničenje obhajilnih miz spremenilo odnos do Kristusovega telesa in močno zmanjšalo nujno potrebno ponižnost vernika? Mar ni liturgična »svoboda« (v resnici gola improvizacija) privedla do občutka vseenosti pri sprejemanju katoliškega nauka kot celote? Zunanji znaki, ki se jim pridružuje nezdrava (delnostna) teologija, so namreč močnejši od vsakršnih pridig, knjig ali radijskih oddaj.

V katoliški Cerkvi je že več desetletij na delu prikrita protestantizacija. Martin Luter, ki je bil goreč nasprotnik papeštva, je dejal: »Ni se potrebno ukvarjati z bojem zoper papeštvo, potrebno je uničiti mašo in papeštvo se bo pogreznilo samo od sebe.« Če želimo obvarovati celostni nauk Cerkve, kjer ima svoje mesto tudi papeštvo, je potrebno gojiti pozornost do urejene svete maše. Cerkve ne bo rešil papež, rešil jo bo Bog, če si bomo najprej prizadevali rešiti sveto mašo.

Pokropi me Gospod, s hizopom in očiščen bom; umij me in bolj ko sneg bom bel.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...