 |
| Zadnja večerja, mozaik, sv. Apolinar Novi, Ravenna (cca. 520) |
Oltar
Oltar je v
liturgičnem pomenu miza, na kateri mašnik opravlja presveto daritev.
1. Oltar v
prvih stoletjih krščanstva
V spomin na zadnjo večerjo in zaradi preganjanj je
bil oltar preprosta lesena miza. A že sv. Gregorij iz Nise in sv. Janez
Krizostom govorita o kamnitih oltarjih. Tako je bilo že leta 517 v posebnem
kanonu ukazano s strani sinode v Epaonu, da je dovoljeno posvečevati le kamnite
oltarje. Ta kanon se je obdržal tudi v starem cerkvenem zakoniku Katoliške
cerkve (1917).
2. Zakaj se
v oltar vstavljajo relikvije?
Že vse od prvih let naše vere so v čast mučencem
zidali nad njihovimi grobovi memoriale ali »basilicae martyrum«. Te oltarje so
postavili tako, da se je grob nahajal pod oltarjem ali zelo globoko pod njegovimi
temelji ali pa kot sarkofag, ki je pokrival svete ostanke. V tistih cerkvah, v
katerih ni bilo grobov svetih mučencev, so že v 4. stoletju prinašali relikvije
od drugod. Tako je prišlo v navado, kar je sedaj strogo ukazano, da se v vsak
oltar vzidajo relikvije.
3. Razvoj
samega oltarja:
Značilnost starokrščanskih oltarjev konec 4.
stoletja je bil ciborij, nekakšna streha, ki je slonela na štirih oz. šestih
stebrih in pokrivala oltar. Takšne baldahine še vedno vidimo v rimskih
bazilikah (sv. Peter, sv. Janez Lateranski…)
V srednjem veku, od 11. stoletja dalje, so oltarni
mizi dodali nastavek (tabulae, retrotabulae), ki je bil poslikan ali prekrit z
vezenino. Iz tega so se razvili t. i. visoki oltarji.
V starokrščanski dobi je veljalo, da mora biti v
cerkvi le en oltar, pri vzhodnih kristjanih ta navada velja še danes, medtem ko
so na Zahodu že od 6. stoletja postavljali v cerkve več oltarjev.
4. Kaj
oltar simbolično predstavlja?
Oltar cerkveni pisatelji največkrat razlagajo kot
Kristusa ali njegovo telo, njegov grob, betlehemske jasli ali pa mizo pri
zadnji večerji.
5. Kako naj
izgleda oltar?
a) Nepremični oltar ima tri dele: podstavek,
ploščo in grobek.
Podstavek mora biti iz naravnega, trdnega kamna.
Dovoljena je tudi uporaba opeke, a če je podstavek
zidan, morajo biti na vogalih stebriči izdelani iz kamna, na katerih sloni kamnita plošča. Tudi stebriči zadostujejo kot
podstavek.
Plošča oz. menza mora biti iz enega samega kosa
kamna. Plošče iz cementa ali mavca so prepovedane. Primerno je, da se v oltarno
menzo vseka pet križev, na vsakem oglu enega in enega še v sredini. Podstavek
in plošča morata biti med seboj trdno vezana s cementom ali malto, tako da
tvorita celoto.
Grobek je jamica, v katero škof pri posvečevanju oltarja
položi sv. relikvije. Običajno se naredi grobek ali v ploščo ali pa v
podstavek. Navada je, da je grobek v sredini menze, kašnih 15 do 20 cm odmaknjena od
sprednjega roba, izdolbena približno 15 cm široka in 7 cm globoka jamica.
Relikvije, ki se polagajo v oltar, morajo biti ostanki sv. mučencev. Zadostuje
ena sama relikvija mučenca, dovoljeno je vstavljati tudi relikvije drugih
svetnikov, zlasti cerkvenega patrona. Grobek se zapre in zapečati s kamnitim
pokrovčkom..
b) Premični oltar je štirioglat plošča iz
kamna velika približno 40X40 cm. Mora biti dovolj velika, da na njej leži sv.
hostija in stoji kelih. Tudi v tej plošči mora biti grobek s svetinjami. Za
podstavek, v katerega se vstavi ta plošča, je priporočljivo, da je narejen isto
kot nepremični oltar, lahko pa je tudi lesen. Sveta Cerkev želi, da bi bili vsi
oltarji nepremični, naroča pa, da mora biti v vsaki cerkvi vsaj en oltar
nepremičen, običajno glavni.
Tabernakelj
1. Začetki
in razvoj tabernaklja
Že v prvih stoletjih krščanstva so hranili sv.
Rešnje Telo v cerkvah. Znano je, da so kristjani nosili sv. Evharistijo s seboj
domov. Zato se zdi zelo verjetno, da so imeli tudi v cerkvah shranjeno presveto
Rešnje Telo. Dokaz za to imamo v kanonu nicejskega cerkvenega zbora iz leta
325, ki ukazuje, naj se daje umirajočim sv. Popotnica tudi, če niso opravili
vse svoje pokore. Tako lahko iz te določbe sklepamo, da so morali za vsak
slučaj hraniti sv. Evharistijo v cerkvah.
Kje se je hranila preveta Evharistija v starih
časih, govori apostolska konstitucija, ki veli: »Ko so vsi verniki, obeh
spolov, prejeli sv. obhajilo, naj diakoni vzamejo to, kar je ostalo in neso v
pastoforij[1]« , to je
bil stranski prostor v zakristiji, na desno ali levo stran oltarja. Ni znano,
kdaj so v Zahodni Cerkvi začeli hraniti najsvetejše v oltarju. Že v dobi
Karolingov, v 9. stoletju, kakor piše Admonitio synodalis, so najsvetejše
hranili v piksidi na oltarju.
Od 11. stoletja dalje so ponekod spravljali
Evharistijo v posode, ki so imele obliko goloba, peristerium. Takšne posode so
bile obešene pod baldahinom nad oltarjem. Zaradi varnosti pa so začeli v 12.
stoletju spravljati sv. Evharistijo v omarico, ki je bila vdolbena v zid,
navadno na evangeljski strani (leva stran) oltarja ali pa v zakristiji. V
nemškem prostoru so namesto omaric v steni v 14. ali 15. stoletju bile v navadi
t. i. hišice prevetega Zakramenta. To je bil lepo izdelan stolpič v
prezbiteriju, na evangeljski strani. Že v trinajstem stoletju so ponekod
postavljali tabernaklje na oltar, to pa je postalo v 16. stoletju običaj in
tudi edino dovoljeno mesto za hrambo prevete Evharistije.
2. Liturgične
določbe
·
V tabernaklju se hrani edino
Najsvetejše. Vse druge reči je strogo prepovedano hraniti v njem (npr. prazne
monštrance, relikvije, sv. olje,…). Tudi
na sam tabernakelj ni dovoljeno postavljati rož, svečnikov, kipov ali
relikvij.
·
Tabernakelj mora biti trdno narejen, da
je varen pred vsakršnim bogoskrunstvom.
·
Izdelujejo naj se iz lesa, kamna ali
kovine. Da pa ostane kamnit ali kovinski tabernakelj bolj suh, naj se znotraj
obda z mehkim lesom (npr. topolovina).
·
Tabernakelj mora biti vedno čist in lepo
okrašen. Notranje stene morajo biti oblečene z belo svilo, razen če so stene
pozlačene. Na dnu mora biti razgrnjen
korporal. Star rimski običaj pravi, da naj bo tabernakelj pokrit z zagrinjalom
bele ali vsakdanje liturgične barve.[2]
Oprava
za oltar
1. Križ
V vzhodni Cerkvi je bil križ na oltarju v navadi že
v 5. in
6. stoletju. Na Zahodu so nekje v
srednjem veku postavljali križ nad baldahinom. Toda rubrika v Misalu sv. Pija
V. naroča, da mora biti na vsakem oltarju razpelo. To mora stati na sredini
oltarja med svečniki in mora biti dovolj veliko, da ga vidita mašnik in
ljudstvo. Če je glavna podoba na oltarju križanje, ni potrebno imeti na oltarju še enega križa.
2. Trije
platneni prti
Na oltarju so trije prti določeni zato, da vpijejo
presveto Kri, če se ta razlije. Vrhnji prt mora biti tako dolg, da ob levi in desni
strani visi navzdol. Druga dva prta pa naj bosta dovolj velika, da pokrivata
celotno menzo.
3. Antipendij
Je nekakšno zagrinjalo, ki zakriva sprednjo stran
oltarja, običajno v liturgični barvi dne. Če pa ima oltar obliko sarkofaga ali
pa je okrašen s slikarijami, antipendij ni potreben.
4. Blazina
Nanjo naj bi se polagal Misal, namesto nje se lahko
rabi stojalce, ki je tudi bolj praktično.
5. Vesperale
Je pregrinjalo, ki varuje oltar pred prahom in
umazanijo. Visi malo čez menzo, mora pa menzo nujno zakrivati. Med sveto
daritvijo se mora popolnoma odstranit z oltarja.
6. Oltarne
tablice
So tri in vsaka stoji na svoji strani oltarja (na
evangeljski in listni strani ter na sredini). Na oltarju stojijo le med sv.
mašo, drugače so hranjene drugje.
7. Okrasje
Za okras se na oltar postavljajo relikvije, kipi
svetnikov in posode s cvetjem. Cvetlice naj bodo sveže, nikakor pa ne
plastične. Če so cvetlice narejene umetno, morajo biti izdelane iz svile.[3]
[1] Const. Apostol. l. 8, c. 13 (ed.
Funk, I 519).
[2] Povzeto po: Ušeničnik, dr.
Franc, Katoliška Liturgika, Ljubljana 1933, str. 51-55
[3] Povzeto po:
Ušeničnik, dr. Franc, Katoliška Liturgika, Ljubljana 1933, str. 90-91
Ni komentarjev:
Objavite komentar