Velum in dostojanstvo ženske

Velum je latinsko ime za pregrinjalo. V kontekstu rimske katoliške liturgije označuje praviloma dragocen kos tkanine, uporabljen za simbolno pokrivanje in s tem poudarjanje posebnega pomena določenih predmetov ali kretenj, pa tudi vseh oseb ženskega spola, ki si velum nadevajo na glavo.

Funkcija veluma je zlasti ščitenje oziroma pokrivanje svetih posod, to je predmetov, iz katerih preko delovanja Svetega Duha priteka nadnaravno-zakramentalno življenje, in sicer od Boga, ki je Darovalec in Življenje samo. Pokrivanje ciborija, keliha, monštrance ali tabernaklja po eni strani kaže na dolžno skrb človeškega rodu za spoštljivo ravnanje s Kristusom kot virom vsakega življenja, živo navzočega pod krhkima podobama kruha in vina, po drugi pa kaže na Njegovo pripravljenost razdajanja vernim kot svojim otrokom, kar pa v določenem trenutku ne more biti dosegljivo vsakemu, temveč le ustrezno notranje pripravljenim. Le Bog je namreč tisti, ki določa komu in kako bo podarjeno življenje, tako nadnaravno-zakramentalno kot naravno-fizično. Človeška bitja smo lahko le Njegovi hvaležni prejemniki, posvečeni možje pa tudi delivci oziroma posredovalci tovrstnih darov. Pokrivanje svetih posod je torej omogočanje zaščite in obenem znamenje, da presvetih darov, ki se nahajajo v njih, ne smemo jemati po lastni volji, marveč le prejemati s ponižnim zaupanjem v svojega Očeta, ki nam daje »jesti« ob pravem času.

Kakor je pokrita sveta posoda, v kateri se nahaja in od koder se razdaja Življenje samo, tako je po zelo pomenljivi tradicionalni katoliški navadi pokrita tudi vsaka oseba ženskega spola. Slednja je, podobno sveti posodi, v naravnem smislu nosilka in posredovalka življenja, posledično pa zemeljska podoba Svetega Duha, ki iz odnosa kot podarjajočega srečanja dveh različnih razsežnosti daje sad oziroma ga povzdigne z nastankom novega življenja. Kakor je ranljiv Kristus, shranjen pod podobama kruha in vina v svetih posodah, tako je na svoj način ranljiva tudi ženska. Kakor lahko človek zlahka zaobide spoštovanje in zaščito resnično navzočega Boga, tako lahko zlahka prevlada nad žensko in z njo počne kar koli se mu zahoče. Kakor se Kristus ob vsakokratnem utelešenju v sveti hostiji in sveti krvi iz ljubezni do človeštva naredi ranljivega, tako postane ranljiva ženska vsakič, ko zanosi in rodi. Tudi ženske so sveta bitja – zdravje vsake družbe je namreč v največji meri odvisno od odnosa, ki ga ta goji do žensk in hkrati od tega, kako ženske same dojemajo lastno poslanstvo. Kakor se lahko Kristusovega telesa in krvi z rokami dotikajo le tisti, ki so za to v skladu s svetim redom zakramentalno določeni, tako se lahko žensk upravičeno »dotikajo« le tisti, ki so z njimi združeni v zakramentu svetega zakona.

Med vsemi svetimi predmeti je ženska še najbolj podobna kelihu, v kateri se nahaja Kristusova kri. Ko ženska zanosi, je ravno njena kri tista, ki omogoča življenje novemu človeškemu bitju. Tudi Cerkev, Kristusova nevesta, svoje otroke varuje in neguje s krvjo, in sicer Kristusovo, ki se pretaka skozi njeno posredovanje najsvetejšega zakramenta. Kakor je Eva nastala iz Adamovega rebra, tako je Cerkev, sodeč po razlagah cerkvenih očetov, nastala iz krvi in vode, pritekajoče iz srca na križu razpetega Ženina. Cerkev je potemtakem skrivnostna žena, za katero je sam Bog daroval življenje, in hkrati »prerojena Eva«, ki svoje otroke hrani s telesom in krvjo svojega Ženina.

Prevladujoče mišljenje sodobnega zahodnega sveta se pogosto hvali, kako zelo si prizadeva za pravice žensk, v isti sapi pa ni voljno ali sposobno zaščititi nečesa, kar je za žensko temeljno, to je njeno dostojanstvo. Še več, sodobna družba terja, da si ženska sleče svoje svatbeno oblačilo, se »osvobodi« moža in Boga, si nadene »starega človeka« in živi brez vsake pokritosti oziroma zaščite, domnevno osamosvojeno. Moške se spodbuja, naj v ženskah vidijo in iščejo sredstvo za zadovoljitev svojih strasti, ženske pa naj se v skladu s tem obnašajo tako, da bodo s svojo odkritostjo in izzivalnim obnašanjem pri moških vzbudile pozornost. Postati in delovati kot spolni objekt se v tem kontekstu jemlje kot normalno. Z vsesplošno uporabo umetne kontracepcije in posledično z ločitvijo med spolnim odnosom in novim življenjem je plodnost izgubila svojo dragocenost, privilegij ženske, da lahko nosi in rodi novo človeško bitje, pa je tako spregledan. Ker plodnost ni več dragocena in ker novo bitje ni več dar, je izginila tudi odgovornost do rojevanja in vzgajanja novih generacij. Ker je ženska nezaščitena, je številnim poškodbam podvržena tudi zakonska zveza, ki se pravno vse bolj približuje poljubno definirani in kadar koli spremenljivi pogodbi, kjer niti naravna danost moškega in ženskega spola ne igra več nobene vloge. Glavno vlogo so prevzeli nestanovitni interesi samoljubnih posameznikov.

Sodobnemu mišljenju zahodnega sveta so v zadnjih desetletjih podlegli tudi milijoni in milijoni katolikov – v času, ko so množično zavračali cerkveni nauk o posredovanju novega življenja, so prav tako zavrnili pokritost žensk z velumom, obenem pa so premnogi ljudstvu všečni pastirji opustili spoštljivo ravnanje z najsvetejšim zakramentom. Te tri zavrnitve niso naključne. Ko je ženska postala nevredna zaščite, je istočasno postalo nevredno novo življenje, obenem pa se je omajala ali celo propadla vera v resnično navzočega Gospoda pod podobama kruha in vina. Nedavno tega je torej tudi znotraj Cerkve postalo očitno, kako se spremenjeni odnos do žensk odraža v splošnem odnosu do vsakdanjega življenja in uresničevanja vere v njem.

Ne glede na vse grehe in zmote, katoliki vemo in verujemo, da smo vsi mi kot slavnostno oblečeni svatje poklicani na Jagnjetovo večerjo. Kot svatje se ne smemo in ne moremo sramovati svojega oblačila. Naša obleka je sam Kristus, ki nas je s svojo krvjo rešil večne smrti. Pri tem so ženske deležne posebne časti – zgledujoč se po Cerkvi, ki je Kristusova nevesta in posredovalka življenja skozi zakramente, v zvestobi do svojih mož (svojih »Kristusov«) posredujejo novo življenje in tako dopolnjujejo čudovito delo Boga Stvarnika in Darovalca.