ponedeljek, 01. junij 2015

O ženskem nošenju moških oblačil



Pastoralno pismo genovskega kardinala Sirija (1906-1989), ki ga prinašam v prevodu, ni bilo namenjeno za javnost. Upamo se pregrešiti zoper željo njegovega slavnega avtorja, večkratnega papeškega kandidata ali kar »papeža v škrlatu«, kot so ga mnogi imenovali, iz preprostega razloga, ker dejstva sodobnosti pretresljivo potrjujejo uvide tega besedila, napisanega davnega 12. junija 1960. Sedaj s »teorijo spola« stopamo namreč v dobo »velikih in radikalnih sprememb človekove fiziognomije«, oz. v tisto srhljivo dobo »spak in pošasti«, o kateri govori kardinal na koncu dopisa. Škoda, da ga ni nihče poslušal tedaj, ko se so se v Cerkvi na stežaj odpirala vrata »modernizaciji«. Ga bo morda kdo slišal vsaj sedaj?
Ivo Kerže, prevajalec

Prva opažanja v tej letošnji že pozni pomladi kažejo na določen porast v rabi moških oblačil iz strani deklet in žena, tudi družinskih mater. Vse do leta 1959, vsaj v Genovi, je bila taka noša v splošnem značilna za turistke; sedaj pa nastaja vtis, da se je določeno nemalo število genovskih deklet in žena odločilo za uporabo moških oblačil (moških hlač), vsaj v dela prostih dneh.

Širjenje te rabe nas obvezuje k resnemu premisleku, zato prosimo vse tiste, katerim je namenjen ta dopis, da posvetijo temi pozornost, kakršno je pričakovati od vsakogar, ki se čuti odgovornega pred Bogom.

V prvi vrsti gre za to, da oblikujemo uravnoteženo sodbo o moralnosti nošenja moške obleke iz strani žensk. Naša skrb ne more namreč imeti drugega predmeta kot ravno moralni vidik.

Presoja moralnosti
Ni mogoče reči, da uporaba moških hlač iz strani žensk – danes, glede na oprijetost ženskih oblačil – predstavlja po sebi velik prestopek zoper sramežljivost. Glede pokrivanja hlače pokrivajo prav gotovo bolj kot sodobna ženska krila.

A ne gre le za vprašanje pokrivanja, pač pa tudi oprijetosti. Iz tega vidika ne bi bilo točno, če bi rekli, da hlače nimajo možnosti doseči večje stopnje oprijetosti kot pa krila. Nasprotno, v splošnem omogočajo večjo oprijetost in oprijetost je lahko včasih razlog za večjo zaskrbljenost kot pa sama nepokritost. Gre torej za vidik, ki ga ne gre prezreti pri celoviti presoji, čeprav ne kaže z njim umetno pretiravati.

Najbolj zaskrbljujoč vidik
Kljub temu pa je pri ženskem nošenju moških oblačil navzoč vidik, ki se nam zdi posebej zaskrbljujoč.
Moška oblačila, ki jih nosi ženska:

  • spreminjajo psihološki ustroj, ki je lasten ženski;
  • načenjajo odnose med ženskami in nasprotnim spolom;
  • zlahka škodijo materinemu dostojanstvu v očeh lastnih otrok.
Te točke kaže natančneje proučiti.

2.1 Spreminjajo psihološki ustroj ženske
Razlog namreč, ki sili k nošenju moških oblačil je vedno oponašanje, ali bolje: konkurenca v odnosu do tistega, ki velja za močnejšega, bolj sproščenega in bolj samostojnega. Ta razlog jasno kaže, da je moško oblačilo konkretno sredstvo za oblikovanje psihične navade, v kateri se ženska počuti »kakor moški«. Drugič, od kar svet pomni obleka vsiljuje in pogojuje kretnje, drže ter obnašanja, saj od zunaj vsili določeni psihološki vzorec.

Obenem je treba imeti pred očmi, da moška obleka, ki jo nosi ženska, razodeva več ali manj stalen upor zoper tisto ženskost, ki se komu zdi podrejenost, pa je v resnici le različnost. Onesnaženost psihološkega vzorca postane tako očitna.

Ti razlogi, ki vsebujejo še druge, zadostujejo za oceno deformacije, h kateri moško oblačilo potiska ženski psihološki ustroj.

2.2 Načenjajo odnose med ženskami in moškimi
Odnosi med spoloma, ki se razvijejo ob ustrezni starosti, so pod nagonskim vplivom vzajemne privlačnosti. Bistvena osnova privalčnosti pa je različnost, ki edina omogoča vzajemno dopolnjevanje. Če ta »različnost« ni več tako očitna, ker je eden izmed njenih zunanjih pokazateljev odpravljen in ker je temu ustrezna psihološka nastrojenost utišana, se nenadoma znajdemo pred spremembo ene izmed temeljnih danosti odnosa.

Poleg tega: privlačnosti, tako po naravi kot tudi kronološko, predhaja sramežljivost, ki zavira, omejuje, zahteva spoštovanje, teži k prenosu na raven cenjenja in zdrave strahospoštljivosti to, kar bi nagon rad pretvoril v manj obvaldana dejanja. Sprememba obleke, ki s svojo različnostjo kaže in poudarja to mejo, odpravljajoč razlike, teži obenem k razkroju branika, ki ga predstavlja sramežljivost. Ali pa ga vsaj načne.
 Brez zavore sramežljivosti odnosi med moškim in žensko teže na ponižujoč način k čisti čutnosti, onstran slehernega spoštovanja. Izkustvo pravi, da tedaj ko ženska postane podobna moškemu, obramba medli in šibkost narašča.

2.3 Škodi dostojanstvu matere
Vsi otroci imajo nagonski občutek za dostojanstvo in krepost matere. Analiza prve notranje krize, ki jo preživlja otrok ob začetku življenja in ob vstopanju v najstništvo, kaže na velik pomen odnosa do matere. Odrasli so v glavnem pozabili na vse to in so izgubili okus tega dogajanja. Dobro bi bilo ponovno premisliti stroge in nagonske zahteve, ki jih gojijo otroci v odnosu do svojih mater, kakor tudi globoke in včasih celo strašljive posledice, ki jih povzročijo ugotovitve o nezadovoljivosti materinega obnašanja. Kar nekaj smernic prihodnjega razvoja je začrtanih – in to v slabo smer – že v teh zgodnjih notranjih dogajanjih iz časa otroštva in odraščanja.

Otrok ne pozna definicije razkazovanja, lahkotnosti ali nezvestobe, toda ima nagonski šesti čut, da uvidi vse te stvari, da zaradi njih trpi in da mu le-te prizadenejo bridke rane v njegovi duši.

3. Taka raba na dolgi rok razkraja človeško sožitje
Kaže dobro premisliti pomen zgornjih ugotovitev, tudi če morda ženska uporaba moških oblačil ne prinese takoj s sabo vseh težkih posledic skrajnega pomanjkanja sramežljivosti.

Sprememba ženskega psihološkega ustroja predstavlja temeljno poškodbo družine, zakonske zvestobe, celotne čustvene sfere in človekovega sožitja, ki s časom postane nepopravljiva. Vsi se seveda strinjamo, da učinki rabe neprimernih oblačil ne postanejo vsi vidni v kratkem časovnem roku. Toda potrebno je razmišljati o tem, kar se polagoma in komaj vidno šibi, načenja in razkraja.

3.1 Kaj se pri tem izgublja
Ali je mogoče upati na zadovoljivo vzajemnost pri zakoncih, če se spremeni ženski psihološki ustroj? Ali je mogoče upati na ustrezno vzgojo otrok, na ta nadvse občutljiv proces stkan iz pretanjenih nians, v katerem materina intuicija in njen instinkt odigravajo nadvse pomembno vlogo? Kaj bodo znale dati te ženske od sebe, ko bodo dovolj časa nosile hlače, da bi bile bolj konkurenčne moškemu? Ali bo lahko to sploh kaj, kar ne bo le v funkciji njih samih?

3.2 Pričevanje človeškega rodu
Odkar svet pomni, ali bolje, od nastopa civilizacije dalje, so bili vsi napori nezadržno usmerjeni k razlikovanju družbenih funkcij, katerim se je dodeljeval tudi razlikovan zunanji izgled. Ali ne gre morda uzreti v tem tehtnega pričevanja o vsesplošnem strinjanju človeškega rodu in njegovega uvida v resnice in zakonitosti, ki ga presegajo?

Skratka: vprašanje moških oblačil pri ženskah je treba obravnavati kot dejavnik, ki na dolgi rok razkraja človeško sobivanje.

4. Stanje pripravljenosti pri vseh odgovornih
Logična posledica vsega dosedaj rečenega je, da se morajo vsi odgovorni z vso resnostjo in odločnostjo postaviti v pravo stanje pripravljenosti.

Obračamo se z resnim opominom na vse župnike, na vse duhovnike, zlasti na spovednike, na duhovne asistente organizacij vseh vrst, na vse redovnike, na vse redovnice, zlasti na tiste z vzgojnim poslanstvom.

Vabimo jih, da si izoblikujejo jasno zavest o posledicah sprememb, o katerih je tu govora. Ta zavest je ključnega pomena: pokazala bo ob pravem času kaj storiti. Vendar naj nas obenem ne ohromi kot pred nečim neizbežnim, kot pred nekakšnim nujnim naravnim razvojem v družbi.

4.1 Bistvene poteze narave in večnega zakona se ne spreminjajo
Človek bo prihajal in odhajal, kajti Bog mu dopušča velik »nihajni čas«; toda bistvene poteze narave in nič manj bistvene poteze večnega zakona se niso nikoli spremenile, ne spreminjajo se in se tudi nikoli ne bodo spremenile. Obstajajo določene meje, ki se jih lahko še in še krši, a to ima za svojo posledico smrt; obstajajo meje, ki se jim lahko posmehujemo ali jih ne jemljemo zares na osnovi kakih praznih filozofskih poigravanj, a pri tem izgubljamo izpred oči, da prav one sestavljajo zaroto dejstev ter narave zoper njihove kršitelje. Zgodovina nas je menda že dovolj naučila, celo s strahovito razvidnostjo v določenih življenju narodov, da načenjanje mejà človeškosti ima vedno za svojo posledico katastrofo.

4.2 Zaganjanje v »Božje mejnike« prinaša srhljive posledice
Vse od nastopa heglovske dialektike dalje je postalo običajno, da nam filozofija streže same pravljice in marsikdo, ker jih je večkrat slišal, se jim je začel prilagajati, pa čeprav le pasivno. Toda narava in resnica, pa Božja postava v njiju skrita, gredo strumno svojo pot, gazeč čez naivneže, ki upajo, brez pravih podlag, na velike in radikalne spremembe človekove fiziognomije.

Posledica tega nasilnega pristopa do stvarnosti ni neka nova »točka mirovanja«, temveč neredi, boleča neravnovesja, strahovita opustošenost duš in neverjeten porast odklonov od človečnosti, ki so bili prezgodaj odrinjeni v pozabo in ki čakajo, da potonejo v dolgočasju, žalosti in preziru. Na ruševinah večnih norm pa se kopičijo razbite družine, prekinjena življenja, ugasla ognjišča, zapuščeni starci, izrojeni otroci in – na koncu – življenja, ki izginjajo v obupu in samomorih. Vse to potrjuje, da Božjih mejnikov ni mogoče premakniti in da se nikakor ne prilagajajo blodnjam sanjačev, ki jih po pomoti imenujejo filozofe.

5. Kako naj pristopijo k problemu dušni pastirji
Rekli smo, da vabimo tiste, katerim je namenjen pričujoč dopis, naj si oblikujejo jasno zavest o tem, da gre pri obravnavani temi za nadvse pereč problem. Iz tega jim bo torej jasno kako naj zastavijo svojo besedo, začenši z deklicami v najnežnejših letih. Jasno jim bo, da bodo morali strogo in stalno omejiti svojo popustljivost do omenjenih pojavov, ne da bi sicer zaradi tega zapadli v pretiravanje ali fanatizem. Jasno jim bo, da ne bodo smeli nikoli zaradi lastne šibkosti ustvariti vtisa, da pristajajo na izmuzljiv in zavajajoč običaj, ki načenja vso moralnost družbenih institucij.

Duhovnikom bo zato tudi jasno, da čeprav omenjeno nošenje moških oblačil po sebi ne predstavlja težke krivde, bo morala v spovednici njihova tozadevna beseda biti jasna in odločna. Vsi razmišljajmo o potrebi po liniji, utrjeni od vseh strani s pomočjo ljudi dobre volje in razsvetljenih misli, da bo iz nje nastal pravi branik.

5.1 Pridobiti umetnike, novinarje in obrtnike
Dušni pastirji na vseh ravneh bodo razumeli kako je koristno imeti na svoji strani v tej obrambi umetnike, novinarje in obrtnike. Usmeritev modnih hiš, njihovih prodornih ustvarjalcev in oblačilne industrije ima pri vsem tem odločilen pomen. Vzajemno sodelovanje umetniškega čuta, pretanjenosti in dobrega okusa lahko najde primerne in dostojne rešitve za oblačenje ženske, ki se vozi z mopedom ali ki opravlja določene dejavnosti in opravila. Ključno je, da se s sramežljivostjo reši nesmrtni občutek za ženskost, po katerem bodo zlasti otroci lahko še naprej uzirali obličje matere.

5.2 Prigodne izkušnje naj se umaknejo pred velikim vrednotami
Ne želimo zanikati, da sodobno življenje prinaša probleme in potrebe, ki so precej drugačni od tistih, s katerimi so se spopadali naši predniki. Vendar poudarjamo, da gre tu za obrambo vrednot, ki so bistveno bolj pomembne od prigodnih izkušenj. Zato pa razpolagamo z razumnostjo, preudarnostjo in dobrim okusom, da rešujemo na sprejemljiv in dostojen način probleme, ki se sproti zastavljajo.

Borimo se v duhu ljubezni zoper poplitvenje človeškega rodu, ki se dogaja s pomočjo brisanja razlik, na katerih temelji komplementarnost funkcij.

Ko vidimo žensko v hlačah, ne smemo misliti le nanjo, pač pa na vse človeštvo in na to kaj se bo z njim zgodilo, ko bodo ženske dovolj pomožačene. Nihče si ne želi, da bi prihodnost bila doba nejasnega, nedorečenega, nedopolnjenega – skratka – doba spak in pošasti.

To naše pismo ni namenjeno javnosti, temveč dušnim pastirjem, ki se ukvarjajo z vzgojo in s katoliškim društvenim življenjem. Naj opravijo svojo dolžnost in naj ne zaspijo pred pronicanjem zla.

5 komentarjev:

  1. Mislim, da ni razlog v nosenju hlac neka tekmovalnost z moskim, ampak zgolj prakticnost. Sama sem nekaj let nosila samo krila, ampak vam povem, da to ne gre vedno.. otroci ti mimogrede strgajo najlonke, te popacajo, pozimi te zebe.. in za te presnete zabe zmeces toliko denarja. Se pa strinjam, da je za pomembne dogodke (masa, koncert, poroke...) absolutno krilo oz. obleka primerne dolzine. Me pa moti tudi danasnja moska pozenscena moda: razne oprijete roza majcke, soncna ocala z belimi okvirji, cevlji z visoko peto ipd. Naj se o tem kaj napisejo, da ne bomo vedno samo zenske vsega krive.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ne samo krilo, tudi ruto bi morale nositi, ne pa da prebujate meseno poželenje v drugih moških! Kot pravi apostol v 1 Kor 11: " Dajem vam priznanje, ker se me v vsem spominjate in ker se držite izročil, kakor sem vam jih izročil. 3 Hočem pa, da veste tole: vsakemu moškemu je glava Kristus, glava ženske je moški, glava Kristusa pa Bog. 4 Vsak moški, ki moli ali prerokuje s pokrito glavo, dela sramoto svoji glavi. 5 Vsaka ženska pa, ki moli ali prerokuje z odkrito glavo, dela sramoto svoji glavi, ker je to prav tako, kakor če bi bila ostrižena. 6 Če se namreč ženska ne pokriva, naj se še striže! Če pa je za žensko sramotno, da bi se strigla ali brila, naj se pokriva. 7 Moškemu ni treba, da bi si pokrival glavo, ker je podoba in slava Boga. Ženska pa je slava moškega. 8 Ni namreč moški iz ženske, ampak ženska iz moškega, 9 in ni bil moški ustvarjen zaradi ženske, temveč ženska zaradi moškega. 10 Zato mora ženska imeti na glavi oblast – zaradi angelov.
      11 Sicer pa v Gospodu ni niti ženske brez moškega niti moškega brez ženske. 12 Kakor namreč ženska izvira iz moškega, tako moški prejme življenje po ženski, vse pa je iz Boga. 13 Sami presodite, ali se spodobi, da bi ženska z odkrito glavo molila Boga. 14 Ali vas ne uči že narava sama, da je za moškega nečastno, če si pusti dolge lase, 15 ženski pa v čast, če ima dolge lase. Njej so bili namreč dolgi lasje dani za ogrinjalo. 16 Če bi se pa kdo – kakor je videti – rad prepiral, mi te navade nimamo in Božje Cerkve tudi ne."

      Izbriši
  2. Draga gospa. O "rožnatih majčkah s cvetličnimi vzorci" smo nekaj malega napisali v prispevku "Ko moški ni več moški in ženska ni več ženska"
    http://ad-dominum.blogspot.com/2014/01/ko-moski-ni-vec-moski-in-zenska-ni-vec.html
    Jasno je, da večina o teh stvareh ne razmišlja racionalno ampak čustveno. To je tudi razumljivo, saj se samo na pomembne teme ljudje odzivajo prenapeto in se čutijo napadene. Na žalost ni pravega uvida o pomembnosti takih stvari.

    Primož. Sarkazem je jezik hudiča, ubija intelekt in okoli človeka ustvarja kletko ujetost v lastna napačna prepričanja.
    Pokrivanje žensk v cerkvi je bilo uradno "odpravljeno" v Zakoniku cerkvenega prava leta 1983. Je pa to ostalo priporočljivo in ponekod pričakovano pri latinskim mašah v ti. zahodnem svetu. Ponekod, npr. v Južni Koreji, pa tega nikdar niso opustili. V ZDA se je v novem preporodu latinske maše (iz manj kot 20 na več kot 500 nedeljskih maš v dvajsetih letih) se je v ženskah prebudila tudi želja po ponovnem nošenju pokrivala v cerkvi.
    http://ad-dominum.blogspot.com/2014/11/velum-in-dostojanstvo-zenske.html

    Ravno pred kratkim je v Regina magazine članek o podjetju, ki izdeluje te stvari in veliki prodaji, ki se je v nekaj letih povečala za več kot 1200 % http://issuu.com/beverlystevens/docs/lilysstory_may31

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Da je bilo to celo izbrisano iz zakonik cerkvenega prava, to sem pa presenečen. Ali mi lahko navedete številko kanona, kjer kaj o tem piše ali je pisalo? Verjetno še ena zabloda v duhu drugega vatikanskega koncila! Kot je dejal Pavel VI: »Drugi vatikanski zbor je odprl okna Cerkve, noter pa je vdrl hudičev dim zmote in zablode.«

      Izbriši
  3. Primož. Ne se norca delat. Naslednji neumen komentar bo izbrisan. Tukaj pa samo za jasnost. Kanon 1262 ZCPja iz leta 1917 govori glede tega najprej o tem, da morajo moški biti pri bogoslužnih opravilih znotraj ali zunaj cerkve brez pokrivala (mogoče so lokalne izjeme-misjoni,...), ženske pa morajo biti spodobno oblečene in s pokrivali, posebno ko se približajo Gospodovi mizi (obhajilo). Kard. Burke je še kot prefekt Apostolske signature odgovoril na vprašanje zelo jasno. Ženske pri ti. redni obliki (Novus Ordo) ne rabijo nosti pokrivala, pri ti. izredni obliki pa se to od njih pričakuje, kako je bilo to pričakovano leta 1962. Ni pa nespoštovanje tega greh. Nekaj o tem govori tudi dokument Inter Insigniores iz leta 1970, ko pravi da to ni več normativno.
    http://www.vatican.va/roman_curia/congregations/cfaith/documents/rc_con_cfaith_doc_19761015_inter-insigniores_en.html
    https://www.ewtn.com/expert/answers/head_coverings_in_church.htm
    https://www.fisheaters.com/theveil.html

    Zablod v duhu koncila je veliko. Nima pa to nobene veze s samim koncilom, kar nima nobene veze obhajilo na roko, maševanje proti ljudstvu in kup ostalih reči, ki so bile plasirane kot del pokoncilske reforme. Kdor ni vsaj malo tega študiral ne more razumeti teh reči. Bi treba prebrat vsaj kako knjigo avtorjev kot sta Robberto deMattei (za zgodovinsko plat) in p. Serafino Lanzetta (za teološko).

    Samo za jasnost glede teh prevečkrat zlorabljenih besed bl. Pavla VI. Kardinal Noe, papeški ceremonjer bl. Pavla VI. in sv. Janeza Pavla II., je leta 2008 za revijo Petrus v intervjuju razjasnil pomen teh besed. Povedal je, da so se te besede nanašale na slabo maševanje. Predvsem je imel v mislih tiste mašnike, ki so preko lastne kreativnosti (beri bogoslužnih zlorab), bili obsedeni s strani lastne prazne slave in pod vplivom Zlobneža. Torej hudičev dim ni nič drugega kot mentaliteta, ki želi izkriviti tradicionalne in liturgične zakone svete maše.
    http://wdtprs.com/blog/2008/05/petrus-amazing-interview-with-card-noe-paul-vis-smoke-of-satan-remark-concerned-liturgy/

    OdgovoriIzbriši

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...