četrtek, 11. junij 2015

Osebna in stvarna vera



Moj dragi prijatelj! Kakor sem obljubil tebi in tvoji sestri, se še enkrat vračam k onemu razvnetemu verskemu razgovoru, ki smo ga imeli na porcijunkulsko nedeljo zvečer. To delam na tem mestu, ker si samega sebe označil za glasnika »tisočerih izobraženih katolikov«. Naj bodo torej tudi ti tisoči deležni najinega razpravljanja.

Naj te še enkrat spomnim na izbruh naše prijateljske borbe in na to, kakšen je bil položaj bitke ob našem razhodu. Takoj po mojem prihodu si mi z nekim zaničljivim glasom pripovedoval: »Moja sestra je danes v obiskih cerkva dosegla nov svetovni rekord.« Sestra k tej porogljivosti ni ničesar pripomnila, toda na svoj materinsko zaskrbljeni način je rekla: »Vedite, da moj brat svete porcijunkulske nedelje ni prav nič izkoristil, minila mu je brez koristi.«  Nato si živahno ugovarjal in z veliko resnobo razlagal: »Da je nisem izkoristil? Kdo more to trditi? Na Marijino vprašanje, kolikokrat sem dobil popolni odpustek, sem izjavil, da niti ne vem, ali sem sploh dobil katerega.«  Ta tvoj odgovor se mi je zdel nekako hinavski in izmikajoč. In tedaj se nisi mogel več krotiti in si imel ognjevit, mogočen govor proti »stvarni« religiji, kakršno ima tvoja sestra. Tvoja religija da je nasprotno osebna, da je vse zgrajeno na osebnem razmerju do Boga; pobožnih predmetov da se nočeš oklepati, verskih svetinj, svetinjic, svetih relikvij, odpustkov in podobnih milostnih zakladov pa da sploh ne potrebuješ.

Nato si ves svoj ogenj v strastnem napadu obrnil proti svoji sestri, ki je vse molče poslušala. Njena vera da sploh ni nič drugega kot neke vrste kapitalizem: da zbira cele kupe verskih predmetov, svetinjic, križcev, škapulirjev, podobic in podobno. Tem verskim zakladom v vidni podobi pa da se pridružuje še nevidni zaklad milosti, ki ga je nagrmadila pred božjim obličjem in s katerim hoče nekoč pred njim blesteti, ali še bolje, se zavarovati pred njegovo sodbo. Za svojimi zaslugami in odpustki da se hoče skriti; stalno si gradi nasip, za katerim bo varna pred grozečim ali terjajočim božjim pogledom;  in tako zaradi same pobožnosti izgublja Boga izpred oči.

Tako si takrat govoril... !  Vsi trije smo se zresnili in precej časa je bil v sobi najgloblji molk. Nato sem začel braniti tvojo sestro: da njena vera nikakor ni stvarna, temveč vsaj toliko osebna, kot tvoja in da je taka stvarna vera, kot si jo opisal, veliko prenizka, da bi se duša, kakršna je Marijina, mogla z njo zadovoljiti. Tako in podobno sem govoril. A končno sem jo pri obeh polomil. Tebi se je zdelo, da tudi jaz tako stvarno mislim, kot vsi oni, ki so željni odpustkov in so danes stali pred cerkvenimi vrati. Tvoji sestri pa se je zdelo, kot da notranje vendarle stojim na tvoji strani, ali da vsaj tvoj  »poganski ponos« neprimerno netim in mu prizanašam. Nato si smehljaje rekel: »Da, da, to lahko razumem; zdi se, kot da je za vsako dušo pripravljeno njeno majhna resnica.« Zato te je tvoja sestra pokarala:  »Janez, ti ničesar ne vzameš prav resno in to je najhujše pri tebi.« Dati sem ji moral popolnoma prav in tako smo se razšli – bitka se je pretrgala.

Sedaj sem zopet tu in bi ti zares rad povedal »tvojo majhno resnico«.  Krščanstvo sme in more biti le osebna, nikdar stvarna vera. V tem imaš prav. Tako pristni krščanski duši, kot je nedvomno tvoja sestra, prav gotovo ne smeš prisojati zgolj stvarne vere. V tem ne delaš prav, kar je mnogo hujše kot to, da nimaš prav.

V središču pristne vernosti mora vedno stati le božja osebnost: v Boga verovati, mu zaupati, za njim hoditi, pred njim padati na kolena, ga objemati in imeti – to je vera. Med njega in dušo se prav nič ne sme vriniti, niti svetnik ne, niti telo in duša Jezusa Kristusa ne, kaj šele kaka mrtva stvar. Tu ne sme biti ničesar, kar bi razdruževalo, kar bi duši branilo pogled na Boga, ali s čimer bi se kot za nasipom odtegovalo božjim pogledom. V vernosti pa, kakršno si očital svoji sestri Mariji, bi se med Boga in dušo lahko resnično razdružujoče vrinila cela gora svetih reči: sveti predmeti, zasluge, uspehi, pravni naslovi bi se nakopičili tu kot neka višja oblast, ki bi jo moral Bog upoštevati, kot okop, katerega bi njegova pravičnost ne smela prestopiti, kot jez, ob katerem bi se morali razbijati valovi njegove svobode, za katerim bi se ne  mogli več predati njegovemu brezmejnemu usmiljenju. Tu bi bila duša skrita pred Bogom. Krščanstvo pa zahteva, naj bo skrita v Bogu. Glej, na dveh tako majhnih besedicah visi vsa neizmerna razlika med krščanstvom in poganstvom, med ortodoksijo in herezijo.

V toliko imaš torej prav. Tu pa se tvoja resnica tudi neha. Nič razdružujočega ne sme stati med Bogom in dušo. Ti pa zahtevaš, da ne stoji med njima tudi nič združujočega in posredujočega. Kako pa hočeš priti k Bogu, če ni tu nobenega mostu? Ali hočeš z otroškimi rokami grabiti za zvezdo? O, ti otrok! Z vsem človeškim naporom, pa najsi stopiš celo na prste in iztegneš svoje roke, kolikor moreš, je ne boš dosegel. Torej naj Bog pride k tebi! Drzna zahteva! Skoraj tako drzna, kot blasfemija. On, Dobrotljivi in Usmiljeni, pa resnično hoče priti, nekoč v blaženi popolnosti. Tedaj bo govoril: »Jaz sam sem se odpravil na pot in sem vedno pri tebi.« (Ps. 138,18.) Tedaj se bodo podrli vsi mostovi, kajti nihče jih ne bo več potreboval. In  »niti soncu, niti mesecu ni treba več sijati«, da ti pokažeta božje mesto; kajti v Bogu samem boš gledal sonce in mesec. Tako blizu mu boš, da ti bo luč sama postala vidna šele v njem: »V njegovi svetlobi bomo videli svetlobo.« Toda –  »sedaj še ni razodeto, kaj bomo«. Za sedaj pa Bog, Vseedini, govori z nami še na mnogovrstne načine, po številnih poslancih, ki nam jih pošilja; čez mostove in brvi nam prihaja naproti, preko vidnih stvari se nam razodeva in se prikazuje viden, a vendar hkrati zakrit. Pred seboj pošilja ustvarjene reči, simbole, podobe, darove, kot viharni vrtinec, ki naznanja svoj prihod; toda njega samega v tem viharju ni, le tik za njim prihaja tiho, kot večerni dih; kajti, če pride sam, mu ni treba poslati nobene besede; On sam, Bog, je tedaj beseda, ki nam govori.

Ti, otrok, ki toliko želiš! Glej, Bog te bo že nekoč pobral in vzel v svoje naročje, toda preden bo to storil, ne moreš začeti nič drugega, kot zgrabiti rob njegovega oblačila in se ga okleniti, tega pestro okrašenega, široko valujočega roba božjega plašča.

Zakaj zametuješ vse poslance, kretnje, prispodobe in primere, v katerih sedaj Bog govori s tvojo dušo in v katerih naj bi ti ostal nepozaben? Zakaj odklanjaš kelihe, v katere se je prestregla marsikatera kapljica njegove ljubezni, ki gre sedaj čez svet, kot pršeč dež, bleščeč se v tisočerih kapljicah? Čim bolj osebna je tvoja pobožnost, tem bolj hvaležno boš gledal znamenja ob poti, ki jih je Bog vsepovsod postavil; in na vsakem je zapisana beseda: k Bogu! Tem bolj ganjena bo tvoja duša cenila te darove in po potrebi tudi sama segla po njih, po darovih, ki jih je Bog postavil pred nas kot sredstva milosti in posvečenja. Seveda so to le sredstva, jemljemo jih le kot darove z bogato obložene mize; toda sredstva posvečenja vendarle so, so sredstva, ki nas združujejo z Bogom, ki se kot svetlobni mostovi bočijo med Bogom in dušo.

Seveda ne smeš brez izbire segati po vseh. Le nekatera stojijo tu kot mostovi, preko katerih mora iti vsaka duša, kot kelihi, iz katerih mora piti vsakdo, ki hoče biti deležen Kristusa: »Kdor ne bo prerojen iz vode in Svetega Duha... »  In: »Kdor ne je mojega mesa in ne pije moje krvi, ne bo imel življenja v sebi.« Mnogo, mnogo drugih pa je dušam danih na izbiro, kakor jih pač rast in starost, hrepenenje in stiska vsake posamezne duše more želeti in uporabljati. Zaničevati pa ne smeš nobenega teh simbolov, tudi škapulirjev in svetinjic ne, ali blagoslovljene vode in besed, s katerimi cerkev blagoslavlja ali kaznuje, njenih spravnih znamenj za žive in mrtve, ali svetih teles njenih otrok, ki so odšli domov, in kadila, ki plava okoli njenih starih podob in velikih oltarjev. Seveda naj ti nikjer ne zaprejo pogleda in poti k Bogu, toda tega gotovo samo po sebi ne počnejo. Duši, ki preprosto in otroško sega po svojem Bogu, kjerkoli vidi sled in spomin božjega, kjerkoli šumi mimo nje vsaj košček velikega roba njegovega plašča, duši, ki je pri tem tudi dobrotna in čista in vesela in pogumna – taki duši so vse stvari svete. In pred vsemi svetimi stvarmi kleči in hvaležno in spoštljivo molči; in prav zaradi tega je vedno čistejša in dobrotnejša in vdanejša. Resnično se približa Bogu, kadar poljubi svetinjico svete Device ali se pred spanjem blagoslovi z blagoslovljeno vodo.

»Kaj naj torej storim?« vprašuješ. »Ali naj nosim škapulir? In pridobim veliko odpustkov?« Morda boš tudi to še delal. Toda najnujnejša naloga je sedaj nekaj drugega: Izpopolni in prečisti svojo »osebno vero«, na katero si nekoliko preveč ponosen. Iz razmerja osebno zaupnega občestva z Bogom si pridobi več ljubezni, več širine, več razumevanja za vse oblike in stopnje božjega delovanja  in človeškega iskanja in  molitve.

Potem boš zaslutil tudi globok pomen, ki ga polaga tvoja sestra v svoje pobožne svetinjice, pomen, ki tvori resnično notranje, neminljivo jedro njene vere. Zaslutil boš, da je prav ona k pobožnim vajam in do svetega bogastva prišla iz močne in čisto osebne ljubezni. Seveda lepša kot vse svetinje je živa božja podoba v ponižni in radostno služeči duši. Ali boš tudi ti kdaj nosil in poljubljal njene svetinje, tega ne vem. Postava in rast tvoje duše je morda le preveč različna od njene. Toda stališče njene duše boš tudi ti našel, to svojevrstno stališče do Boga in njegovih darov, do svetih podob in običajev, do vseh oblik in posod božjega, to stališče si boš pridobil tudi ti, imenuje se pa:  prostost, spoštljivost, ljubezen!

Prevzeto po: Peter Lippert: Od duše do duše: pisma dobrim ljudem; Jugoslovanska knjigarna, 1931
 



Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...