četrtek, 24. januar 2019

Pêta Marijina dogma


 
Ivo Kerže

V božičnem času so naše misli osredotočene na lepoto Svete Družine, ki sije iz jaslic v naših domovih in cerkvah. V njej izstopa ob Jezusu prav posebej Njegova Mati Marija, naša ljuba Gospa, ki je v življenju Cerkve, zlasti v zadnjih dveh stoletjih, dobila vse osrednjejšo vlogo ne le na ravni ljudske pobožnosti in mistike, pač pa tudi na dogmatični ravni. Ne pozabimo namreč, da se na Njo nanašajo štiri dogme:

1) da je Ona Mati Božja (Efeški koncil leta 431),
2) da je Ona vedno Devica, tj. pred, med in po porodu Odrešenika (Lateranski koncil leta 649),
3) da je bila Ona sama brezmadežno spočeta (apostolska konstitucija Ineffabilis Deus iz leta 1854),
4) da je bila Ona takoj po smrti z dušo in telesom v nebesa vzeta (okrožnica Munificentissimus Deus iz leta 1950).

Kot vidimo sta bili kar dve izmed teh štirih dogem razglašeni v zadnjih dveh stoletjih. Dejansko smo bili v tem zadnjem času zgodovine Cerkve priča posebni pozornosti, ki jo je teologija posvetila Mariji, kar je bilo seveda tudi pod vplivom velikih Marijinih prikazanj v Lurdu in v Fatimi in še drugih manj znanih. V tem okviru je nastalo gibanje za razglasitev še ene, pête marijanske dogme, in sicer dogme o Marijini soodrešeniški vlogi. O pomenu razglasitve te dogme bi rad na kratko spregovoril v tem besedilu z željo, da bi nas to razmišljanje popeljalo v globlje doživljanje božične skrivnosti.

Močna želja po razglasitvi te pête marijanske dogme je bila izražena v času pred drugim vatikanskim koncilom in zlasti na njem, vendar je bila v tesnem glasovanju (1114 glasov proti 1097) zavrnjena. Zoper njo so nastopili glavni koncilski teologi (Y. Congar, E. Schillebeeckx, K. Rahner, H. Küng), ki so vsi izhajali iz neomodernizma, obsojenega pod Pijem XII., a so pod Janezom XXIII. in Pavlom VI. uspeli koncilu vtisniti svoj pečat. Oglejmo si kakšni so (bili) glavni protiargumenti neomodernistov zoper dogmo o Mariji Soodrešenici, saj bomo skoznje to še ne razglašeno dogmo najbolje spoznali in razumeli njen pomen.

Svetopisemski protiargument

Nauk o Mariji Soodrešenici temelji na Svetem pismu in sicer najprej na odlomku iz Lukovega evangelija, ki prikazuje Marijino Oznanjenje (Lk 1, 26-38). V njem nadangel Gabrijel pristopi k Mariji in ji sporoči, da bo po delovanju Sv. Duha spočela Odrešenika. Vendar bolj kot za napoved gre tu za vprašanje. Nadangel namreč ne odide, preden Marija ne privoli s svojim »fiat!«. Čaka na to privolitev. Iz tega vidimo, da je Marijina svobodna privolitev bila bistveno nepogrešljivo svobodno dejanje, brez katerega bi naše odrešenje po Jezusu Kristusu ne bilo možno. 
 
Drugače je namreč, ko isti nadangel pristopi malo pred tem k Zahariji in mu napove rojstvo njegovega sina Janeza Kristnika. Tam prav nič ne čaka na Zaharijevo privolitev in kar odide od njega (Lk 1, 5-25). Da je bila svobodna privolitev pri Marijinem Oznanjenju potrebna, je razvidno iz tega, da je morala Marija stopiti v zakonski odnos z Bogom (Sv. Duhom), da bi lahko prišlo do spočetja: vstop v zakonski odnos pa je možen le svobodno. Vse to pa je pomembno zato, ker pomeni, da je Marijin »fiat!«, ki ga je Devica Marija potrjevala vse svoje življenje - zlasti v sotrpljenju z Jezusom pod Križem, bistven, nepogrešljiv, neločljiv del našega odrešenja, ki zato dela Marijo za našo Soodrešenico. 
 
Pri tem se zagovorniki dogme o Mariji Soodrešenici naslanjajo še na odlomek iz začetka Svetega pisma (1 Mz 3, 15), kjer po prikazu izvirnega greha Bog spregovori o sovraštvu med kačo (prispodobo za hudiča) in ženo, ter o tem, da bo kača prežala na njeno peto, žena pa ji bo s peto strla glavo. Tako se je vsaj v skladu s prevodom sv. Hieronima (»ipsa conteret caput tuum«) skozi stoletja bral ta odlomek in se je vseskozi s to ženo, ki bo zdrobila kači glavo pojmovala Marija in njen »fiat!«.

Kasneje se je, zlasti pod vplivom protestantizma, ki je zavračal sleherno bistvenejšo vlogo Marije, začelo prevajati isti odlomek v smislu, da ne bo žena (»ona« v besedilu) zdrobila kači glavo, temveč »on«, tj. njen zarod, ki je tudi omenjen v odlomku, pri čemer je mišljen Kristus. Nasprotovanje nauku o Mariji Soodrešenici se običajno naslanja na to slednje branje odlomka, ki je utemeljeno na dostopnih hebrejskih besedilih, kjer dejansko nastopa zaimek »on« in ne »ona«. 
 
K temu je treba najprej reči, kot je razvidno, da soodrešeniška vloga Marije ne temelji na tem odlomku iz 1 Mz 3, 15, ampak na omenjenem odlomku iz Lk 1, 38. Branje odlomka iz začetka prve Mojzesove knjige ne načenja v nobenem smislu teže odlomka iz začetka Lukovega evangelija. Poleg tega pa je treba k temu reči, da je sicer res, da v novejših hebrejskih besedilih (npr. v masoretskem, ki je nastalo po Hieronimovm prevodu) bere v omenjenem odlomku »on«, toda starejša, izhodiščna hebrejska besedila so glede razlike med moškim in ženskim zaimkom zelo dvoumna, to pa zato ker je hebrejski zapis soglasniški in ne pozna samoglasnikov, oz. so se le s časom vnašali posebni znaki za beleženje samoglasnikov (zlasti v masoretskem besedilu), kar je v tem primeru kar pomembno, ker se v hebrejščini »on« reče »hu«, »ona« pa »hi« in se torej zaimka razlikujeta le po samoglasnikih. 
 
Dalje je tako, da tudi če bi v izhodiščnem besedilu (ki je izgubljeno) dejansko bil izražen moški spol, je treba upoštevati da svetopisemska besedila večkrat uporabijo moški spol tudi za ženske osebke zlasti tedaj, ko so izražena pomembna dejanja, ki jih ti ženski osebki izvedejo. Tako, da je treba reči, da je Hieronimovo branje starozaveznega odlomka čisto možno. Naravnost zavezujoče pa je, če pomislimo, da je Tridentinski koncil v Dekretu o izdaji in uporabi svetih spisov (IV. zasedanje) določil ravno Hieronimov prevod kot nezmotljiv.

Teološki protiargument

Druga argumentacija, na katero se naslanjajo nasprotniki nauka o Mariji Soodrešenici je teološke narave in temelji na stališču, da bi tak nauk postavljal Marijo kot enakovreden vzrok odrešenja Jezusu (tj. Bogu) in s tem da izraža nekakšno malikovanje Marije, ki je vendarle ustvarjena stvar. Ta protiargument pade, ko uvidimo, da ta nauk ne predstavlja Marije kot Odrešenice, pač pa kot Soodrešenico, kar pomeni, da ni enakovredna Jezusu, ki je edini prvotni vzrok odrešenja (tj. edini Odrešenik), pač pa je sovzrok, tj. drugotni, podrejeni, a bistveni, nujni in neločljivi vzrok celotnega našega odrešenja.

Nasprotniki tega nauka so na drugem vatikanskem koncilu pri tem sami navajali, da se jim izrek tega nauka ni zdel oportun, ker bi ogrozil ekumensko povezovanje s protestanti. Znano je namreč, da protestanti odrešenje pripisujejo izključno Božji milosti (sola gratia) in izključujejo pri tem kakršno koli sodelovanje človeka in njegove svobodne volje, ki naj sodeluje z milostjo. Kakor poudarja katoliški filozof Josef Seifert, pa je ravno nauk o Mariji Soodrešenici pomemben nauk, ki naj potrdi katoliško pojmovanje bistvene vloge človekove svobodne volje v procesu odrešenja in sicer ne le na ravni odrešenja posameznega človeka (kar je že določil Tridentinski koncil), pač pa tudi na ravni celotnega odrešenja vseh odrešenih, kjer je odigrala bistveno vlogo ravno Marijina svobodna privolitev. Da v sodobnem teološkem premisleku izginja zavest o pomenu svobodne volje pri odločitvi za Boga in zoper greh, se jasno vidi v še trajajoči debati okrog apostolske spodbude Radost ljubezni papeža Frančiška, ki v marsičem daje napačen protestantizirajoči vtis, da objektivno in po notranje (intrinsece) grešno ravnanje kot je prešuštvovanje, marsikdaj ni posledica človekove svobodne odločitve.

Duhovni protiargument

Ta protiargument nasprotnikov je podoben teološkemu, in sicer je v tem, da prava krščanska duhovnost je usmerjena le na Odrešenika/Boga: t.j. da morajo v naši pobožnosti vsi naši »nameni, dejavnosti in opravila« kot npr. pravi sv. Ignacij Lojolski biti usmerjeni le Nanj in na nič ustvarjenega, kar pa Marija nesporno je. Po tem protiargumentu je nauk o Mariji Soodrešenici nekaj, kar preusmerja našo duhovnost od pravega neustvarjenega Cilja, k napačnemu, ustvarjenemu, saj da ta nauk v bistvu odpravlja razliko med Marijo in Jezusom ter da tako dela našo duhovnost v najboljšem primeru dvoumno, če ne že malikovalsko.

Protiargument, ki že od daleč smrdi po protestantskem sola gratia, ne upošteva, da neločljivost Marijine dejavnosti od Jezusove pri odrešenju ne odpravlja podrejenosti Marijine dejavnosti Jezusovi dejavnosti in s tem ne odpravlja njune razlike. To pa dalje pomeni, da če vse svoje »namene, dejavnosti in opravila«, če torej vse svoje želje usmerimo v Marijo (spomnimo se gesla »Totus tuus« iz grba sv. Janeza Pavla II.), jih s tem nismo usmerili stran od Jezusa, pač pa toliko bolj Vanj, ker smo izbrali ne le pravega Cilja (tj. Jezusa), pač pa tudi pravo Pot (tj. Marijo), ki jo je On sam izbral, da bi se učlovečil in nas odrešil. Vse to pa je obenem bistvo znanega reka sv. Ludvika Montfortskega »po Mariji k Jezusu«.

Marija Soodrešenica in naš žalostni čas

Z duhovno ravnjo tega nauka se pa odpre razsežnost, ki je nadvse aktualna. Živimo namreč v času, ki prav posebej v zadnjih mesecih žal pobrneva od odkritij srhljivih (zlasti homoseksualnih) spolnih zlorab iz strani duhovščine. Težko je ne slutiti povezave med tem in duhovnostjo, ki so je deležni semeniščniki v času po koncilu, v katerem je bila omenjena marijanska pobožnost odsotna ali pa odrinjena na stranski tir. Za moškega celibaterja je namreč ključno, da sublimira svojo nezavedno spolno slo po ženski in jo poduhovi tako, da jo povsem preusmeri v nadnaravno razsežnost. Ključno vlogo ima pri tem Marija, Mati duhovnikov. Le marijanski celibater je lahko zares uspešen celibater, tj. tak ki ne bo svoje spolne realnosti le površinsko zatrl, a globinsko le izmaličil. Marijanski celibater bo namreč preusmeril vse svoje težnje v Marijo in s tem tudi vso svojo strast po ženski lepoti v Marijino Lepoto, ki neizmerno presega lepoto vseh žensk sveta (tota pulchra es) in neskončno presega nizkost naših želja. Ona – Brezmadežna – pa je tista, ki bo takega celibaterja (in v manjši meri ter na drugačen način tudi poročenega laika), ki se ji ves preda in ves po njej koprni, očistila vse grešne sle in preustvarila po podobi Njenega Sina. Ne pozabimo namreč, da je marijanska pobožnost zacvetela prav posebej v času trubadurske lirike, ko so nekateri trubadurji (kot npr. kastiljski kralj Alfonz X.) razumeli, da njihove viteške hvale dami lahko zares veljajo le eni Dami. Iz tega občutja je pel Devici Mariji neznani trubadur iz Gloucestershira te verze, ki jih prosto prevajam:

Ni je dekleta tvoje polti, prijazna in lepa, sveža in svetla,
Sladka gospa, bodi sočutna do mene in usmili se me, tvojega viteza.
/…/
Mati, polna plemenite kreposti, devica tako potrpežljiva, gospa tako modra,
Jaz sem sedaj zavezan tvoji ljubezni, in tebi gredo vse moje želje.




Podobno pa je pel že kralj Salomon, ko je pel o modrosti, v kateri so cerkveni očetje prepoznali personifikacijo Marije:
Njo sem vzljubil, njo iščem od svoje mladosti;
skušal sem jo vzeti za ženo,
vzljubil sem njeno lepoto. (Mdr 8, 2)

Slika: Giovanni Gasparro: Corredenzione, 2015


Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...