ponedeljek, 07. januar 2019

Korenina sedanje krize v Cerkvi - 3. del


Serafino M. Lanzetta



Po razgretem uporu se je začel doktrinarni molk. Tako pa pridemo do bližnje korenine tega škandala – prikrivanja nauka o grehu. Beseda »greh« je začela izginjati že iz pokoncilskega pridiganja. Greh, kot ločitev od Boga in njegova razžalitev, da bi se obrnili k stvarem, so prezrli. To neverjetno praznino, ki ga je pustil nauk o grehu, so zapolnili s psihološkimi presojami mnogovrstnega položaja šibkosti človeka. Duhovna teologija je prepustila mesto prebiranju Freuda in Junga, pravih učiteljev mnogih semenišč. Greh je postal brez pomena, medtem, ko sta samozaupanje in preseganje vsakršnega tabuja, zlasti na seksualnem področju, postali novi cerkveni ključni besedi.

Po drugi strani je neka nova teologija usmiljenja, posebej tista, ki jo je promoviral kardinal Walter Kasper, spodbudila nov pogled na Božje usmiljenje kot eno od notranjih lastnosti Božjega bistva (če je tako, mar potem obstaja Božje odpuščanje Boga samemu sebi, glede na to, da usmiljenje predvideva kesanje in odpuščanje?), tako da se je preseglo kaznovalno pravičnost, ki so jo spremenili v neko vselej odpuščajočo ljubezen. Ali ima v tej novi definiciji večna kazen pekla še kaj povedati? Usmiljenje je postalo teološki surogat za kritje (in pometanje pod preprogo) greha, tako da se ga prezre in sprejme pod plašč usmiljenja. Luthrova ideja opravičenja ni daleč od tega načina gledanja.

Zanimivo bi bilo vprašati tiste, ki med duhovščino delajo te grozne zločine, kaj mislijo o grehu. Besede Svetega pisma: »Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred,« (Gal 5,24) bi zlahka lahko izpadle kot moralizem starega kova, ne zato, ker bi bila Božja beseda napačna ali ne navdihnjena od Svetega Duha, temveč preprosto zato, ker bi pomenilo danes predložiti tovrsten nauk družbi predvsem anahronistično, neskladno z modo. Duh sveta, ki se ga je pogosto mešalo z domnevnim »duhom koncila«, je zadušil pravi nauk vere in morale. 

Je morda tudi klerikalizem ena od korenin te krize spolnih zlorab? Papež Frančišek je to ponovil večkrat. Zagotovo se klerikalno moč zlorabi v spolnem posužnjenju bogoslovcev in mož v oblikovanju. Vseeno pa je težko razumeti, kako bi lahko klerikalizem razložil predatorstvo generacij bogoslovcev, če homoseksualnost ne igra nobene vloge. To bi bilo, kot da bi rekli, da pijanec ni stalno pijan, ker bi imel navado piti, temveč zato, ker ima precej denarja, ki ga lahko potroši, da si kupi ves alkohol, ki ga hoče. 

Klerikalizem ne more biti edini odgovor tudi zato, ker obstaja še ena njegova oblika, bolj pritlehna, a pogosto prezrta, ki je še precej slabša – da nekdo zlorabi svojo klerikalno moč, da sprevrže pravi nauk. Pogosto se duhovščina postavi za lastnico evangelija, tako da si privzame oblast, da odvezuje od Božjih in cerkvenih zapovedi glede na trenutno teologijo. Ko se več ne držimo pravega nauka Cerkve, zlahka pademo v prepad samo zabave in greha. Velja tudi, da je grešno življenje brez Božje milosti, ki posvečuje, najboljši zaveznik manipuliranja z naukom. Nauk vere in moralno življenje vselej hodita z roko v roki.

Če povzamemo, potem je glavna korenina tega škandala modernizem, ki je danes postal post-modernizem. Od tega, da se je sčasoma dopustilo spremembo dogmatičnih formul smo prešli k temu, da se jih povsem prezira. Nauk je na varnem kot pomembna knjiga na močno zaprašeni polici, vendar nima kaj povedati utripu vsakdanjega življenja.

Obstajati ne bi smel več najmanjši dvom glede ogromnega obsega te krize in potrebe, da se poseže na tak način, da se zlo popolnoma izkorenini. Vendar pa ta drastični ukrep, za katerega upamo, da se bo zgodil čim prej, če se pred tem ne vrnemo k resnici ljubezni, da modro ugotovimo, kako je kontraceptivna miselnost pripeljala le do ostre demografske zime in do kulture smrti. Kontracepcija je jalova ljubezen, ki odpira možnost ljubezni, ki je izven konteksta in je nadvse nezrela. Mrtva ljubezen sedaj grozi Cerkvi z vidnim odmevom v spolnih zlorabah in v škandalih duhovščine. Miselnost sveta je zadala močan udarec življenju Cerkve.

Na koncu bi moral stvari spet klicati po njihovem imenu. Greh je še vedno greh. Če nimamo moči, da bi to delali, je to že znak, da je slednji prevladal. Če pa imenujemo greh z njegovim pravim imenom, potem se gradi pot, da bi ga izkoreninili.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...