četrtek, 28. avgust 2014

Apologija katoliškega političnega delovanja



Premislek o ločitvi Cerkve in države


Med nasprotniki katoliške Cerkve je navzoč stalni ''bojni krik'': ločimo Cerkev od države! Princip ločitve Cerkve od države si je vse od francoske revolucije preko liberalizma 19. stoletja pridobil mesto stalnice v ustavah evropskih držav in je vsak dvom o njem označen kot prvovrstna oblika ''mračnjaštva''. Toda še tako kratek pregled polemik v zvezi z ločitvijo Cerkve od države nam hitro razkrije šibkost poznavanja pojmov in njihove uporabe. Prav tako je vsaka razprava na omenjeno tematiko povezana z nepoznavanjem zgodovine in celo izvora ''sekularizacije'' same. Nekaj izmed omenjenih nesporazumov bomo poskušali razrešiti v pričujočem eseju, čeprav bomo marsikdaj prisiljeni zaobiti rdečo nit. Za jasno obravnavo tematike je namreč potrebno poznavanje pojmov naravnega prava, družbenega nauka katoliške Cerkve, pojma političnega udejstvovanja in pojma države same. V nasprotnem primeru bi namreč vnesli še več zmede in bi marsikatero vprašanje ostalo nerešeno. Iz enakega razloga v eseju ne bo govora o idealnem stanju, temveč gre predvsem za apologijo političnega delovanja v današnjih razmerah, v katerih, hočeš – nočeš, živimo.


Sveti Ludvik IX. - francoski kralj
Država in politika

Začetek pojmovne zmede izhaja že iz pomešanja pojmov politika in država. Ta dva pojma se pogosto jemlje kot sopomenki. Tako lahko pogosto slišimo očitke, da se predstavniki Cerkve s tem, ko podajo takšno ali drugačno mnenje o političnih temah, ne držijo ustavne ločitve Cerkve in države. Ob tem naj poudarimo, da ustava nikakor ni večna, saj se jo lahko spremeni že z dvotretjinsko večino v parlamentu. Kljub temu pa je ustava, dokler velja, najvišji dokument države in ga je kot takega posledično potrebno upoštevati. A vendarle nam pregled nad pojmi pokaže različno sliko kot smo je vajeni iz ust nasprotnikov Cerkve. Če državo definiramo kot organiziranje ljudstva za dosego političnih ciljev, je namreč že samodejno uvedena vsebinska razlika med državo in politiko oz. političnim. Od tod se nam ločitev Cerkve od države pokaže kot ločitev Cerkve od ''organizacije'', ki je bila ustvarjena za dosego političnih ciljev. Ker pa sodobne demokratične države nimajo že v naprej začrtanih političnih ciljev, temveč se ti dosegajo preko udejstvovanja državljanov, je izključitev katerega koli dela javnosti iz politike, tudi katoliškega, po svojem bistvu protidemokratična. Pogled v same pojme politike in političnega pa nam razkrije, da je politično udejstvovanje katoliškega dela javnosti in s tem tudi Cerkve ne samo upravičena, temveč tudi nujna. Carl Schmitt, eden izmed največjih konzervativnih teoretikov politike in prava 20. stoletja, je v svojem eseju Pojem političnega izpostavil, da je pojem političnega, ki je samo bistvo politike, razlikovanje med sovražnikom oz. nasprotnikom in prijateljem oz. zaveznikom. Žal je pozaba ideje o ''vojskujoči se Cerkvi'' pripeljala do nezaupanja do vsakih resnih političnih pobud in posledično do označbe le-teh za nekaj, kar nadaljuje t. i. ločitev duhov oziroma ovira nekakšno vseljudsko spravo. A vendar je stanje človeštva takšno, da je boj, tako duhovni kot politični, nujen. To še posebej drži za današnji čas, ko se zaradi postmodernega zavračanja objektivnih vrednot, kar je Benedikt XVI. posrečeno poimenoval diktatura relativizma, Cerkvi močno omejuje oznanjanje resnice. V izogib amaterskemu navajanju bibličnih citatov je potrebno poudariti tudi to, da boj ne nasprotuje krščanski vrednoti miru, kot nam pričajo razni zgledi iz cerkvene zgodovine, temveč ga celo predpostavlja in končno (kot cilj) vzpostavlja.

Poleg tega je pomembno pomisliti na argument mnogih nasprotnikov Cerkve, da je javni državljanski prostor laičen in v njem katoliško delovanje nima kaj iskati. Toda takšno dojemanje javnega prostora je skregano s prej omenjeno razločitvijo med politiko in državo. Če sedaj pogledamo s popolnoma laičnim pogledom, je religija, v našem primeru katolištvo, zgolj ena izmed svetovnih nazorov državljanov, katerega načela preko političnih strank, mnenjskih voditeljev in širšega javnega delovanja določeni državljani (torej pripadniki nekega svetovnega nazora) tudi uveljavljajo. V nasprotju s tem zdravorazumskim sklepom pa levičarski del javnosti zagovarja prepričanje, ki religiji namenja prav čudno mesto. Če se ozremo na nove predloge za družinski zakonik, lahko ugotovimo, da se pri tem veliko govori o reševanju otrok pred versko indoktrinacijo. Toda nihče izmed snovalcev ni niti pomislil na indoktrinacijo otrok v duhu npr. komunizma, liberalizma itd. Vse to nam pomagata razložiti dve prevladujoči smeri mišljenja, ki žal zaznamujeta javni diskurz:

a) Postmoderni relativizem. Ta je že v izhodišču naperjen proti vsemu absolutnemu in je posledično religija njegova prva tarča. Religija namreč oznanja absolutno resnico, katere merilo ni človek. To pa je v popolnem neskladju s postmodernim relativizmom kot takim. Takšno mišljenje že oznanja pot k tiraniji, saj v svoji navidezni odprtosti preganja tiste dele družbe, ki se z relativizmom ne strinjajo.

b) Pojav političnih religij. To je tisto, kar je Eric Voegelin poimenoval 'novi gnosticizem'. Gre za iskanje odrešenja na zemlji v političnih religijah kot so komunizem, nacionalsocializem, celo nekatere oblike liberalizma itd. Gre za ideologije, ki vidijo odrešitev v vzpostavitvi popolne družbe in sredstva do odrešenja: razredni boj, izboljšanje človeka z evgeniko, širjenjem demokracije in liberalizma po celotni zemeljski obli itd. Vsakršni politični religiji je seveda glavni sovražnik vsakdo, ki opozarja na grešno naravo človeka, ki je ni mogoče izboljšati z nekimi zunanjimi posegi. Cerkev je s svojo doktrino o izvirnem grehu tako med prvimi na spisku sovražnikov.


Izločitev Cerkve iz države v praksi - Mehika 1927
Vse dokler veljajo demokratične norme, izhajajoče prav iz zgoraj omenjene drže politične religije, te ne morejo preprečiti katoliškega političnega delovanja, saj bi potemtakem šlo za začetek omejevanja svobode združevanja in vesti. Če so nekatere stranke kot so neonacistične in ponekod komunistične povsem upravičeno prepovedane, pa demokratična javnost ne more po istih merilih prepovedati katoliške stranke, četudi bi razni ''intelektualci'' želeli dokazati, da je katolištvo totalitarno. Kakorkoli že, neskladja katolištva z dejansko listino o človekovih pravicah ni in potemtakem pravno gledano takšnega delovanja ni mogoče ovirati, razen v primeru, če bi se kakšna skrajnejša vlada odločila katoliško politično delovanje prepovedati pod pretvezo, da gre za ''protiustavne cilje''. O tem, da bi takšna prepoved hitro padla na mednarodnih sodnih instancah, pa seveda ni mogoče dvomiti. 

Politika kot nadaljevanje teologije 

Hannah Arendt je nekoč zapisala, da je politika zadnja konsekvenca filozofije. Podobno bomo trdilivtudi mi pri ob predpostavki, da je politika nujno nadaljevanje metafizičnega, duhovnega boja proti zlu. Hkrati pa še vedno izhajamo iz Schmittove definicije političnega kot ločevanja med prijateljem in sovražnikom. Kot je bilo nekoč v blogovskem zapisu o nujnosti duhovnega boja poudarjeno, da je duhovni boj proti hudemu duhu nujen, je nujno tudi delovanje proti hudemu duhu v javnosti, se pravi na političnem področju. Če je pričujoči prispevek do sedaj predstavljal argumente namenjene nekatoliškemu delu javnosti, pa ta del apelira na katoliškega. Tudi v cerkvenem občestvu so namreč pogoste teze o avtonomiji zemeljskih stvarnosti, po katerih je vizija Cerkve, ki se ukvarja tudi z zemeljskimi zadevami, že stvar preteklosti. Toda, če upoštevamo, da hudi duh deluje na posameznike, nujno pogojuje tako njihovo osebno kot javno-politično delovanje. Že če pogledamo na debate glede splava, umetne oploditve in sodomije, lahko opažamo ne samo mlačno toleriranje greha, temveč celo njegovo propagiranje preko politike. Zakoni o sovražnem govoru, prvotno namenjeni zaščiti človeškega dostojanstva, so se izrodili tako močno, da marsikdaj preprečujejo boj proti grehu, posebej grehom mesa. Vsak greh seveda še ni zločin. Malokdo bo namreč trdil, da je sodomija ali uporaba kontracepcije tudi zločin. Je pa oboje nedvomno greh. Ravno preko propagiranja greha lahko vidimo delovanje hudega duha na javnem polju, čemur se je treba zoperstaviti. 

Nadalje si je koristno priklicati v spomin, da je vse od antike naprej prevladujoča misel na Zahodu od antike dalje učila, da je namen politike usmerjati ljudi k dobremu, omogočati življenje v skladu z vrlino in smotrom. Cerkveni nauk je namenjen prav temu, da usmerja ljudi k življenju, ki jim bo omogočilo odrešitev, se pravi življenju v izogibanju greha in upoštevanju zapovedi. Tukaj se moramo navezati na naslov odstavka. Če je, kot trdi Tomaž Akvinski, filozofija le dekla teologije, in če je politično delovanje posledica filozofije, bi bilo pravilno, da bi krščanske stranke ta princip upoštevale in dejansko izhajale iz družbenega nauka Cerkve. Če je udejanjanje le-tega dandanes v dobesednem pomenu izrazito težko – npr. uveljaviti korporativni sistem bi bilo skorajda nemogoče –, pa se lahko vseeno upošteva moralna načela tega nauka. Tako bi npr. pravi katoliški politiki morali vzpodbujati civilno družbo na tak način, da bi bilo lažje ustanavljanje organizacij, podobnih cehom. Če se ustavimo ob primeru kmetijstva, bi izhajanje iz takšnega nauka pomenilo vzpodbudo države, da se kmetje organizirajo v neko skupno organizacijo, preko katere bi lahko skupaj nastopali na trgu pri prodaji pridelkov in v politiki ščitili svoje interese.

Hkrati bi upoštevanje nauka okrožnice Rerum novarum pomenilo zakonodajo, ki bi preprečila izkoriščanje delavcev in neplačevanje raznih socialnih prispevkov, ko bi bilo npr. uvedeno odgovarjanje direktorjev s svojim lastnim premoženjem. Seveda ima cerkveni nauk tudi nujne aplikacije na ostalih področjih, kot se je denimo v Sloveniji pokazalo z angažiranjem proti oploditvi z biomedicinsko pomočjo in proti družinskemu zakoniku, kar nam daje izredno pozitiven zgled za prihodnost.

Takšni zakoni gotovo ne bodo preprečili niti greha sodomije niti iskanja umetne oploditve v tujini, kar v današnjem globaliziranem svetu sploh ni težko. Bodo pa preprečili hujše, javne posledice teh grehov in njihovo širše sprejetje kot norme. V tem pogledu je tak angažma izrazito pozitiven in ga nauk o avtonomijah zemeljskih stvarnosti ne more preprečiti.


Gabriel Garcia Moreno - katoliški predsednik Kolumbije

Cerkev in država 

Pokazali smo na napako enačenja države in politike pri vprašanju katoliškega (in tudi siceršnjega) političnega delovanja. Sedaj pa se moramo še vprašati o samem razmerju med Cerkvijo in državo. Katoliška tradicija zlitju Cerkve in države ni naklonjena. Zahodnemu krščanstvu je bil namreč vedno tuj tako cezaropapizem, značilen za vzhodno krščanstvo, kot tudi teokratično tolmačenje verskih tekstov, kar je najbolj očitno v islamskem svetu. Hkrati pa je katolištvo ohranilo večjo ločenost od države tudi v primerjavi s protestantskimi državami, kjer so monarhi pogosto bili tudi, vsaj nominalno, prva oseba v svojih verskih skupnostih.

Preden začnemo s širšim razpravljanjem o razmerju med Cerkvijo in državo, moramo pogledati sam odnos do pojma teokracija in njegov pomen na Zahodu. Mnogi predstavniki novega ateizma namreč skupaj s tem, ko zagovarjajo izganjanje Cerkve in vere iz javne sfere, s prstom kažejo na islamski svet in njihovo ''teokracijo''. Teokracija je pojem, ki prihaja od rimskega zgodovinarja judovskega porekla, Jožefa Flavija. Ta je teokracijo postavljal nasproti političnim ureditvam, ki so bile poznane iz del grških filozofov in tako trdil, da Izrael ni ne demokracija ne monarhija, temveč teokracija, torej božja moč ali vladavina. Ureditev Izraela naj bi izhajala iz Mojsesa in njegov suveren naj ne bi bil kralj, temveč Bog oziroma božji zakon. To je tudi pomen teokracije kot jo razume sodobni islamski svet s svojim šeriatskim pravom.

Medtem pa ima krščanstvo (in posebej katolištvo) drugačno dojemanje. Zahodni svet je namreč, tudi pod vplivom klasične antike, sprejel idejo naravnega prava. Naravno pravo pa ni zapisano ne v Bibliji ne v delih cerkvenih očetov, temveč izhaja iz narave, posebej narave Boga in narave človeka. To naravno pravo, ki ni neposredno omejeno na religijo, saj ga je človek zmožen spoznati z razumom, je onemogočilo popoln diktat religije nad posvetno sfero, saj ni bil zakon, ki bi bil že vnaprej ''dan iz neba'', kot naj bi bilo po verovanju muslimanov šeriatsko pravo ali pri judih postava. Napak pa bi bilo misliti, da je naravno pravo posledično za posvetne oblastnike popolnoma nezavezujoče. Tomaž Akvinski je namreč o naravnem pravu zapisal, da je delež večnega prava v razumnih bitjih. Večno seveda pomeni božansko. Iz tega izhaja, da naravno pravo ni ločeno od Boga. Vsaka dobra oblast bi naravno pravo morala spoštovati in po njem urejati svoje posvetne zakone. V tem kontekstu je vloga Cerkve in njenega družbenega nauka, da kot Kristusova nevesta poda smernice, po katerih bi se večne principe udejanjalo v tuzemski stvarnosti.

Kljub vsemu je nujno upoštevati ločene pristojnosti tako Cerkve kot države in pomisliti o razlogih za ločitev. Marsikateri goreč zagovornik ločitve namreč ne ve, da ta izhaja iz srednjega veka, ko se je Cerkev borila proti vmešavanju države v njene zadeve in ne obratno. Prav tako je država zahtevala svoj del svetosti. Že samo ime Sveto rimsko cesarstvo priča o tem. Cerkev je namreč želela državo vrniti v svojo zemeljsko (sekularno) funkcijo, se pravi k zagotavljanju miru, pravičnosti in dobrega družbenega reda.

Za konec se je koristno povrniti k prejšnjim mislim in se vprašati, ali ima država sama merilo za to, kaj dober družbeni red sploh je. Država kot taka tega merila seveda nima, neizpodbitnega merila ne moremo dobiti niti iz znanosti ali ideologij. Zato moramo še enkrat opozoriti, da je kljub temu, da imata država in Cerkev načeloma ločene pristojnosti, politična aktivacija katoliškega občestva nujna. Nujna je zato, da se vrne naravno pravo in želja po doseganju dobrega v brezosebno, neživljenjsko, pravno pozitivistično, od Boga in človeka odtujeno politiko.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...