četrtek, 21. avgust 2014

Tradicionalna sveta spoved: štirje razlogi čemu milost zakramenta svete pokore prejemati kleče v spovednici



Mnoge cerkve po svetu, pa tudi že v Sloveniji, spovedancu več ne omogočajo možnosti, da bi se spovedal v spovednici za mrežo in kleče. Edina možnost zato preostaja sede in iz oči v oči z duhovnikom. To je napačno in tu podajamo nekaj argumentov, zakaj je temu tako.

SPOVEDOVANJE ZA MREŽO V SPOVEDNICI  JE NAJBOLJ PRIMERNO IN IMA PREDNOST PRED GLEDANJEM IZ OČI V OČI

I. ZADREGA in SRAMOTA GREHA
Ko gremo k spovedi, je dovolj težko že to, da priznamo sramotne grehe duhovniku, vendar pa se v še večji zadregi znajdemo, ko moramo grehe povedati spovedniku v obraz. Tu je potrebno poudariti, da se spovedujemo Bogu samemu in ne spovedniku. Ta sicer deluje po božji milosti, še več, v Kristusovem imenu in osebi (in persona Christi – KKC 1441-1442), pa vendar nam sam po sebi ne more odvezati grehov; to lahko stori le v moči posvečenja, ki ga je kot duhovnik prejel.

II. ANONIMNOST
Ko skesan človek želi priznati svoje grehe in tako po odvezi (absoluciji) in božjem usmiljenju ponovno dobiti večno življenje, ima pravico do anonimnosti, da ga spovednik ne (pre)pozna. Spovedancu (penitentu)  to omogoča tudi svobodnejši občutek pri priznavanju svojih grehov. Če duhovnik pozna penitenta, se ta počuti nekako sojenega, in sicer vedno, ko se sreča s spovednikom tudi izven spovednice, saj meni, da si je spovednik zapomnil vse njegove najsramotnejše grehe.

III. PRAVICA
Ko duhovnik ne pozna osebe, ki jo spoveduje, je osvobojen človeške  subjektivne presoje in je tako s spovedancem lahko bolj odkrit in direkten glede resnosti njegovih grehov. Tako lahko spovedniki vsem ljudem za enake grehe naložijo enako pokoro in jih enako poučujejo o Resnici, saj so osvobojeni človeške šibkosti. Če pa spovednik pozna nekoga, ki ga spoveduje, je neredko v stiski zaradi izbire primernih besed in pokore, da tako morda ne bi bil prestrog in tako izgubil priljubljenost pri vernikih. Pred očmi je namreč vselej potrebno imeti dejstvo, da je teža greha vedno enaka ne glede na to, kdo se je z grehom odmaknil od Boga. Čeprav se spovedancem določena dejanja dandanes ne zdijo (več) grešna, je prav in potrebno, da spovednik spovedanca vedno opominja o resnosti njegovih prestopkov (denimo danes pereči temi uporabe zaščitnih sredstev proti zanositvi in onaniranje, ki sta vedno bil in sta grešni, celo smrtni!).

IV. VARNOST 
Tudi duhovniki so samo ljudje. Ko se penitent spoveduje izven spovednice, je duhovniku ves čas na očeh in lahko tudi fizično preblizu, kar lahko pri obeh vzbudi skušnjave. Za dobro spovednika in spovedanca je torej mreža v spovednici primerno varovalo in hkrati opomin.

KLEČANJE PRI SVETI SPOVEDI JE PRECEJ BOLJ POMENLJIVO KOT LE SEDENJE

I. KES in OBŽALOVANJE
Klečanje je izraz obžalovanja in kesanja. Je najprimernejša oblika, ki na zunaj izraža notranje razpoloženje nekoga, ki mu je zares žal slabih dejanj, ki jih je zagrešil proti Bogu in drugim.

II. PONIŽNOST
Dandanes smo tako ponosni, večkrat celo oholi in sebe ves čas opravičujemo. Ko pristopimo k sveti spovedi, zakramentu usmiljenja, moramo na vsak način svoj ponos pustiti pred spovednico in nato v največji ponižnosti izpovedati naše prestopke zoper Boga, sebe in bližnje. Klečanje to ponižnost kar najpripravneje izraža.

III.  RESNOST IN TEŽA NAŠIH GREHOV
Ker pri sveti spovedi mnogi sedijo in so tako udobno nameščeni, jo kmalu primerjajo ali celo zamenjujejo s popolnoma navadnimi pogovori, četudi duhovne narave, kar pa je daleč od resnice o tem, kaj sveta spoved oziroma zakrament svete pokore sploh je.  Pri tem je potrebno poudariti, da lahko vsa ta lahkomiselnost in brezbrižnost, posledično privede (in to se že dogaja!) do izgube občutka za resnost napak in grehov.

IV. PRAKTIČNOST
Kadar se penitent spoveduje za mrežo v spovednici iz naslova zasebnosti in kadar pri spovedi kleči, je blizu okenca in ga spovednik tako lahko dobro razume, ker pa je nenazadnje tudi eden izmed pogojev za dobro opravljeno spoved.  Izjemnega pomena je tudi to, da nihče, razen seveda duhovnika, ne more slišati spovedi.  Le z vero v to, da ga nihče ne more slišati, lahko spovedanec popolnoma in brez strahu, razen pred božjo kaznijo, prizna svojo krivdo in grehe. Bogu hvala, če imamo tudi tehnično možnost brez zadržkov odpreti svoja srca usmiljenemu Gospodu preko duhovnika. V spovednico vstopimo potrti in obteženi, izstopimo pa oproščeni in svobodni vezi greha. Kakšna milost, mar ne? 


Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...