ponedeljek, 30. maj 2016

O posinodalni spodbudi "Amoris Laetitia"

dr. Ivo Kerže

Opravičujem se bralcem za zamik, s katerim objavljam analizo nove, mrzlično pričakovane posinodalne apostolske spodbude z naslovom Amoris laetitia (Radost ljubezni). Vzrok zamika je, kot si bralci verjetno lahko predstavljajo, predvsem v kočljivosti tega dokumenta. Le-ta prinaša papeževa stališča okrog vprašanj izredne in redne sinode o družini, ki se je zvrstila v Vatikanu v zadnjih dveh jesenih. Čakal sem, da se je nabralo dovolj odzivov relevantnih cerkvenih voditeljev, da bi lahko na tej osnovi prikazal čim bolj izostren pogled na dokument, katerega najznačilnejša poteza, naj to že uvodoma povem, je poudarjena dvoumnost izražanja okrog najbolj perečega vprašanja omenjenih dveh sinod glede Kasperjeve teze, da se sme v določenih primerih pripuščati k Sv. Obhajilu ločene in ponovno civilno poročene, ki ne živijo vzdržno kot brat in sestra.

V tem prispevku se ne bom osredotočil na razne druge zanimive vidike dokumenta: v njem je povedano marsikaj lepega, neproblematičnega in spodbudnega o zakonski zvezi. Vendar glede na to, da je sam papež Frančišek izbral za osrednjo temo sinodalnega dogajanja ravno omenjeno Kasperjevo tezo (sam je namreč določil, da kardinal Kasper poda v (edinem!) uvodnem predavanju k sinodi točno to tezo) mislim, da ni narobe, če se pri oceni posinodalne spodbude tudi tu ustavimo točno ob tem vprašanju.

Ključni odlomki

Tema o ločenih in ponovno poročenih se nahaja v VIII. poglavju posinodalne spodbude, ki nosi naslov Spremljati, razločevati in vključevati krhkost. Naj bo takoj povedano, da nikjer v dokumentu papež Frančišek ne zavrne Kasperjeve teze. So pa v njem določena besedila, za katera se nekaterim zdi, da jasno namigujejo v Kasperjevo smer. Uporabljam izraze »zdi« in »namigujejo« s poudarkom, ker je papeževo besedilo v teh točkah zelo dvoumno napisano.

Pojdimo kar takoj k odlomku, o katerem se najbolj razpravlja: k opombi 351. Gre za opombo k stavku iz točke 305, v katerem papež pravi takole: »Zaradi pogojenosti in olajševalnih okoliščin, je možno, da je v okviru objektivno grešne situacije – ki pa ni subjektivno grešna ali ni taka v polnosti – možno živeti v Božji milosti, ljubiti in rasti v življenju milosti in darovanjske ljubezni [carità], prejemajoč v ta namen pomoč Cerkve.« Opomba 351 k temu stavku dodaja: »V določenih primerih bi lahko to bila tudi pomoč Zakramentov.« Opomba se sicer nadaljuje z dvema stavkoma, ki ne spremenita pomen navedenega.

Iz tega stavka, tako kot je povedan, bi bilo možno sklepati, da je možno tudi tistim v iregularnih zvezah (to je pač objektivno grešna situacija) podeljevati Zakramente, med katerimi sta tudi Sv. Spoved in Sv. Evharistija. Res je, da je k »objektivni grešni situaciji« iz točke 305 dodana klavzula »ki pa ni subjektivno grešna ali ni taka v polnosti«, kar bi morda lahko pomenilo, da kasperjansko branje tega teksta ni pravilno, saj bi lahko bila npr. mišljena situacija ločenega in ponovno poročenega, ki se vzdržuje spolnih odnosov, kot je učil sv. Janez Pavel II. v točki 84 posinodalne spodbude Familiaris consortio (pri čemer je treba vedeti, da to velja le za tiste ločene in ponovno poročene, ki iz objektivnih razlogov, kot je vzgoja otrok, ne morejo prekiniti nove zveze). Vendar je tudi to branje Amoris laetitia vprašljivo, saj v opombi 329 (k točki 289) pravi glede take vzdržnosti: »V takih situacijah mnogi, ki poznajo in sprejmejo od Cerkve ponujeno možnost sobivanja ‘kot brat in sestra’, ugotavljajo, da ob pomanjkanju določenih izrazov intimnosti ‘ni redek pojav, da se zvestoba znajde v nevarnosti in je tako prizadeto dobro otrok’ (Gaudium et spes, 51).« Najprej je seveda treba vedeti, da se navedena točka 51 koncilskega dokumenta Gaudium et spes nanaša situacijo regularno poročenih. Drugič pa je treba reči, da navedena opomba vodi v stališče, da ločeni in ponovno poročeni lahko iz upravičenih vzrokov ima spolne odnose, ki posledično niso (subjektivno) grešni.

Vendar ni jasno, kako bi lahko prešuštno spolno dejanje (tako je pač v objektivnem smislu sleherno spolno dejanje poročenega človeka, ki ni izvršeno s sozakoncem) ne bilo subjektivno grešno, ko pa je papež Janez Pavel II. v točki 80 okrožnice Veritatis splendor pojasnil, da imamo v določenih primerih opravka z notranje zlemi dejanji: to so objektivno zla dejanja, ki po svoji naravi nikoli ne morejo biti subjektivno upravičljiva. Med takimi dejanji navaja, sklicujoč se na sv. Pavla (1 Kor 6, 9-10) tudi prešuštvo (točka 81). Vendar zdi se, da tudi ta nauk pričujoča posinodalna spodbuda postavlja po vprašaj, ko pravi v točki 301, da »ni več mogoče reči, da vsi tisti, ki se nahajajo v kaki tako imenovani ‘iregularni’ situaciji živijo v stanju smrtnega greha in nimajo posvečujoče milosti.« Objektivna notranje zla dejanja imajo namreč vedno za učinek (subjektivni) smrtni greh in izgubo posvečujoče milosti. Čeprav se ob natančnejšem branju točke 301 kaj hitro izkaže, da se z iregularno situacijo lahko tudi misli le ločenost in ponovno poročenost, ki pa (ob predpostavki, da prekinitev nove zveze ni mogoča npr. zaradi vzgoje otrok) ni subjektivno grešna, če se omenjeni osebi vzdržujeta spolnih odnosov. V toliko ni mogoče nujno brati zgornjega besedila kot zanikanje nauka o notranje zlih dejanjih. Je pa res, da ta nauk v okrožnici ni nikjer ponovno afirmiran.

Skratka, zdi se, da se, če kombiniramo opombi 351 in 329 posinodalne spodbude Amoris laetitia, znajdemo v položaju, v katerem bi bili prisiljeni ugotoviti, ali da papež zavrača nauk o neminljivosti zakonske zveze (le v takem primeru bi ne bili spolni odnosi ločenih in ponovno poročenih prešuštni ter s tem notranje zli in bi lahko te osebe prejemale Zakramente), ali pa da zavrača nauk o realni navzočnosti Jezusa Kristusa v Sv. Evharistiji (le v takem primeru bi jo smeli zauživati prešuštniki). Oboje bi bilo v nasprotju ne le z izročilom Cerkve, pač pa tudi z novozavezno Božjo besedo (Mr 10, 1-12; 1 Kor 11, 27-29). V prav tako nasprotje bi zašlo razumevanje točke 301, če bi bila mišljena kot zanikanje nauka o notranje zlih dejanjih (1 Kor 6, 9-10).

Papeževa nezmotljivost

Toda katoličani verujemo, da se papež ne more motiti glede vere in morale. Res je seveda, da v strogem smislu ta nezmotljivost velja le za dogme izrečene ex cathedra, t.j. takrat, ko papež eksplicitno želi izreči kak nov nauk, ki zadeva vero in moralo. Taka izreka sta bila v zgodovini samo dva: ko je leta 1854 papež Pij IX. razglasil dogmo o Marijinem Brezmadežnem spočetju in ko leta 1950 je Pij XII. razglasil dogmo o Marijinem Vnebovzetju. Vendar kljub temu imajo podoben značaj nezmotljivosti vsi tisti nauki, ki jih najdemo kot neprekinjeno prisotne v izročilu Cerkve. Ko se papež na te nauke nasloni ali iz njih izhaja, uči tudi na nezmotljiv način.

Kako je z nezmotljivostjo v primeru omenjenih odlomkov posinodalne spodbude Amoris laetitia? Kardinal Burke je v svoje komentarju spodbude izpostavil 3. točko dokumenta, iz katere se zdi, da v tej spodbudi ni bil papežev namen učiti na nezmotljiv način, pač pa le podati nekaj osebnih refleksij o sinodalnih temah, ki nimajo zavezujočega značaja. V tej točki namreč papež pravi takole: »V zavesti, da je čas pomembnejši od prostora, želim poudariti, da ne kaže reševati vseh doktrinalnih, moralnih in pastoralnih vprašanj z nastopi cerkvenega učiteljstva«. Recimo, da je možno to točko tolmačiti tako, kot pravi kardinal Burke, vendar je stavek zelo splošen in se ne nanaša jasno na sam posinodalni dokument. Zato ga pa kasperjanska stran ne razlaga takole, pač pa jemlje dokument kot del učiteljstva.

Ne glede na to, ali se strinjamo ali ne z Burkovim branjem, pa kaže opozoriti na branje dokumenta iz strani kardinala, ki je po funkciji najbolj kompetenten za njegovo razlago, to pa je prefekt kongregacije za nauk vere kardinal Gerhard Müller. V nedavnem predavanju in intervjuju je namreč pojasnil, da navedeni odlomki Amoris laetitia niso v nasprotju z naukom vere, ker se opomba 351 ne nanaša izrecno na ločene in ponovno poročene, pač pa na splošno na »objektivno grešne situacije«. Za nekatere »objektivno grešne situacije« nesporno velja, kar pravi opomba 351, da ljudje v njih smejo pristopati k Zakramentom. Gre za posameznike, ki so objektivno naredili greh, za katerega niso subjektivno krivi: npr. ko v šoli učenec vzame domov svinčnik, misleč da mu pripada, v resnici pa je sošolčev. Objektivno je to greh, subjektivno pa ni. Drugače pa je pri notranje zlih dejanjih, kjer taka distinkcija odpade. V tem smislu Müller pokaže, da opomba 351 ni v nasprotju z naukom Cerkve in s Svetim pismom. Isto velja za opombo 329, ki ni postavljena kot trditev, ampak samo kot pomislek iz strani zakoncev na določila nauka Cerkve in v toliko ne izraža (nujno) niti papeževega mnenja. Glede točke 301 sem pa pisal že zgoraj, da je ne gre (nujno) razumeti v nasprotju z naukom Cerkve o notranje zlih dejanjih. Poleg tega Müller poudarja, da če bi res papež želel spremeniti učenje Cerkve na tem področju (kar bi ga sicer pahnilo v heretičen položaj), bi moral to storiti povsem jasno in enoznačno in bi moral pri tem spremeniti zadevna določila kanonskega prava (npr. kan. 915) in nauk v Katekizmu, kar pa (zlasti glede na 3. točko Amoris laetitia) se zdi, da papež nima v načrtu.

Kako bo(mo) sojen(i)?

Glede na že povedano, lahko sklenemo, da posinodalna spodbuda Amoris laetitia ne postavlja na laž Jezusove obljube, dane Petru, da »na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala« (Mt 16, 18). Kar je v njej napisano, ni v izrecnem nasprotju s tem, kar je Cerkev vedno učila; je pa napisano tako, da lahko kdo v njej vidi stališča, ki so v popolnem nasprotju z naukom Jezusa in njegove Cerkve. Zato pa se lahko z vso spoštljivostjo do papeške funkcije vprašamo ter v skladu z določili kanonskega prava (kan. 212, § 3), kako bodo zanamci (in Bog) vrednotili ta pontifikat, če je pa vendar osnovna naloga papeža potrjevanje bratov v veri (Lk 22, 32)? Bo vrednoten kaj bistveno bolje od pontifikata papeža Liberija iz 4. stoletja, ki se je podobno dvoumno izražal o arijanski hereziji in o čemer je sv. Atanazij javno kritično poročal v 41. poglavju svoje Historia arianorum ad monachos? To je rečeno seveda z upanjem in prošnjo k Bogu, da bo sv. oče pojasnil svoja stališča in nas tako potrdil v veri.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...