nedelja, 02. september 2018

Resnična navzočnost: Ali v to res verujemo? (1. del)


Podobno kot v ostalih zahodnih cerkvenih okoljih, je tudi v slovenskem v zadnjih letih modno razpravljati o krizi vere in reformah, ki naj bi to stanje izboljšale. Samo tematiziranje negativnih trendov je seveda pozitivno, saj statistični podatki kažejo katastrofalen upad splošnih kazalnikov verske prakse, kot je npr. udeležba pri nedeljski sv. maši, število cerkvenih porok, krstov ipd. Bolj presenetljivo je, da se v teh razpravah praktično nikoli ne pojavi najočitnejši razlog za upad katoliške verske prakse, tj. splošno razširjena kriza liturgije, ki se posebno kaže v odnosu do svetega oltarnega zakramenta. Če je evharistija res vrhunec zakramentalnega življenja, iz katerega črpamo moč za vse versko življenje, potem je logično, da se mora kriza liturgije in odnosa do evharistije odraziti v splošni krizi verske prakse.

Dejstvo je, da sodobno slovensko katolištvo zaznamuje popoln minimalizem vidnih gest češčenja in spoštovanja. Velika večina vernikov obhajilo prejema na enak način kot navadno hrano – sveto hostijo prijemajo s prsti in jo nato lastnoročno dajejo v usta. Pri tem seveda prihaja do velikega števila izgubljenih drobtinic oz. delcev svete hostije. Po rubrikah tradicionalne latinske maše si morajo duhovniki po delitvi obhajila po tem, ko so prvič izmili kelih z vinom, še skrbno umiti prste nad kelihom z vinom in vodo ter nato popiti vsebino, da se ne bi izgubila nobena drobtinica svete hostije, danes pa večina vernikov prejema obhajilo na roko in si nato po maši preprosto umijejo roke v domači kopalnici. Kontrast je očiten. Opaziti je torej, da smo izgubili »strah božji«, ki, kot nas uči katekizem, predstavlja enega od darov Svetega Duha. Sodobno stanje predstavlja velik odmik od tradicionalnega odnosa do svetega obhajila. Cerkev je vedno učila, da Kristusu, resnično navzočemu pod podobo kruha in vina, pripada primerno božansko češčenje, ki se mora kazati tako navznoter kot tudi navzven. Tridentinski koncil je tako mdr. zapovedal:

13. seja, 5. poglavje: Božje češčenje in spoštljivost, ki gre temu najsvetejšemu zakramentu
Nobenega razloga torej nimamo dvomiti o tem, da so v skladu z običajem, ki je bil v katoliški Cerkvi vedno v veljavi, vsi verniki dolžni v ljubeči spoštljivosti izkazovati temu najsvetejšemu zakramentu tisto najvišje češčenje [cultum latriae], ki ga dolgujemo pravemu Bogu. Nikakor namreč nismo temu zakramentu zaradi tega manj dolžni božje češčenje, ker ga je Kristus Gospod postavil kot hrano. Saj verujemo, da je v njem prisoten prav isti Bog, o katerem je dejal večni Oče, ko ga je vpeljal na svet: »In molijo naj ga vsi božji angeli« (Hebr 1,6; Ps 96,1), pred katerim so modri padli na tla in ga molili (Mt 2,11) in ki so ga po pričevanju svetega pisma v Galileji molili apostoli (Mt 28,17). (vir: Strle Anton, Vera Cerkve: dokumenti cerkvenega učiteljstva. Celje: Mohorjeva družba, 1997; str. 320)
Ta nauk je bil globoko zakoreninjen med preprostimi katoliškimi verniki; presunljivo se npr. odraža v tradicionalnih slovenskih obhajilnih ljudskih pesmih, npr. v znani K tebi Jezus ljubeznivi: »Ali strah srčnost mi jemlje, trepetam uboga stvar: kdo sem jaz, le prah sem zemlje, ti vesoljstva si vladar.«

Predvsem pa je vsako opozarjanje na problematiko sedanje prakse ne le preslišano, temveč pri večini vernikov celo naleti na ostro nasprotovanje. Kako pogosto se namreč tistim katoličanom, ki v skladu s številnimi resnimi teološkimi razlogi (ki smo jih že večkrat predstavili) zavračamo prejemanje obhajila »na roko«, očita nič manj kot »čistunstvo« oz. farizejstvo. Večkrat se insinuira, da se čutimo boljše od »običajnih« vernikov; seveda smo lahko zgolj presenečeni, kako dobro ti kritiki poznajo naše duševno stanje. Šalo na stran, zaskrbljene za naš duhovni blagor lahko pomirimo, da se nikakor ne čutimo večvredne, prepričani pa smo, da je starodavna praksa večvredna v primerjavi s spremembami, ki so bile pravzaprav s prevaro izsiljene v 70.-ih letih 20. stoletja, kar smo tudi jasno dokumentirali. Razlika med ocenjevanjem objektivnih lastnosti neke prakse in notranjih vzgibov ljudi je dovolj jasna za vse, ki to želijo razumeti. 

V tem razmišljanju želimo na kratko predstaviti, kateri teološki razlogi mnoge sodobne katoličane, predvsem duhovnike in teologe, vodijo do tega, da se jim sodobna praksa odnosa do obhajila zdi neproblematična, zunanje geste češčenja pa nepotrebne. Dejstvo je namreč, da sodobna praksa prejemanja sv. obhajila predstavlja veliko novost v katoliškem občestvu, nerazumljiva pa je tudi s splošnega logičnega stališča, če pomislimo na zares temeljen katoliški nauk o evharistiji. Strahospoštovanje pred presežnim je namreč človeška stalnica, najdemo jo pri vseh religijah. Glede na katoliško verovanje, da je v sv. zakramentu resnično prisoten sam Jezus Kristus, ki je pravi in resnični Bog, je situacija še toliko bolj nerazumljiva. O tem zelo zgovorno priča pretresljiva anekdota, ki jo v svoji knjigi Corpus Christi prinaša škof Athanasius Schneider; odlomek je na tem mestu smiselno navesti v celoti:

Na medverskem srečanju v Kazahstanu smo se pogovarjali o najsvetejših trenutkih posameznih religij. Islamski imam je dejal, da je za muslimane najsvetejši Koran v arabščini in dodal, da bi bilo hudo bogoskrunstvo, če bi se nekdo dotaknil Korana z neumitimi rokami. Ko sem to slišal, sem se spomnil na razširjeno prakso prejemanja svetega obhajila na roko. Le koliko vernikov si pred prejemom svete hostije umije roke?! Zamislil sem si naslednji prizor: ta pobožni imam bo nekega dne vstopil v katoliško cerkev, kjer delijo obhajilo na roko. Ljudi, ki se rinejo v vrsti, bo vprašal: »Le kaj je ta mali košček kruha?« Katoličan mu bo odgovoril: »To je Kristus.« Na to bo imam dejal: »To je gotovo le simbol Kristusa.« Na kar bo katoličan odvrnil: »Ne, v kruhu je Kristus zares prisoten.« Musliman bo vztrajal: »Tu je Kristus gotovo le simbolno oz. duhovno prisoten.« Katoličan bo vztrajal: » Ne, Kristus je zares prisoten s substanco svojega telesa, svoje krvi in svoje božanskosti.« Musliman bo dejal: »Tedaj je ta mali kos kruha najsvetejši predmet vaše vere.« Katoličan bo odgovoril: » Da, to je zares naš živi Bog, ne le predmet kot vaš Koran.« Musliman pa bo dejal: »Če se do najsvetejše stvari vaše vere obnašate na tak banalen način, potem v to gotovo ne zares verjamete. Ne morem verjeti, da res verjamete v to, kar ste povedali.«

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...