četrtek, 21. april 2016

Kardinal Sarah: nova in tradicionalna oblika rimskega obreda si ne nasprotujeta



Gvinejski kardinal Robert Sarah, prefekt Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov, ki ga je na to mesto leta 2014 postavil papež Frančišek, je lansko pomlad na številnih okroglih mizah predstavljal svojo novo knjigo z naslovom Bog ali nič: pogovori o veri (naslov francoskega izvirnika: Dieu ou rien: Entretien sur la foi). Ob eni izmed tovrstnih priložnosti je bil 9. marca 2015 na ameriškem medkonfesionalnem portalu Aleteia objavljen ekskluzivni intervju z omenjenim kardinalom, v katerem je kot prefekt Kongregacije za bogoslužje nemalo besed namenil tudi tradicionalni obliki rimskega mašnega obreda oziroma obveznem spoštovanju motuproprija Summorum pontificum papeža Benedikta XVI. 

V marčevskem intervjuju kardinal opozarja, da drugi vatikanski koncil ni nikoli zahteval zavrnitve katoliškega liturgičnega izročila, še manj odpovedi latinskemu jeziku ali ukinitve t. i. tridentinske maše, ki je navdihovala desetine generacij svetnikov in katere zadnjo redakcijo predstavlja Rimski misal Janeza XXIII. iz leta 1962. V tem oziru poudarja, da morajo biti občutljivosti vernikov, navezanih na tradicionalno oziroma izredno obliko rimskega obreda, upoštevane, kar nadalje pomeni, da motuproprij Summorum pontificum iz leta 2007 (skupaj s spremnim pismom in navodilom Universae ecclesiae) ni stvar izbire, temveč ga morajo kot del cerkvene zakonodaje zvesto izpolnjevati vsi krajevni ordinariji (škofje) rimskega dela katoliške Cerkve. Temu dodaja misel, da Summorum pontificum zasleduje dva poglavitna cilja: spodbujati spravo znotraj Cerkve same, kjer imajo verniki pravico slaviti Boga na sebi ljub način (bodisi po novi bodisi po tradicionalni obliki), in spodbujati skrb za liturgično lepoto, ki pričuje o neskončni svetosti in skrivnosti evharistije. 

Podobne liturgične tematike se je lotil tudi v intervjuju za vatikanski dnevnik L'Osservatore Romano z dne 12. junija 2015. V tem intervjuju svari zlasti pred napačnimi interpretacijami dokumenta Sacrosanctum concilum iz leta 1963 – to je konstitucije drugega vatikanskega koncila, posvečene takrat napovedani reformi rimske liturgije, na katero se je skliceval pokoncilski Rimski misal Pavla VI. iz leta 1969. Kardinal med drugim zatrjuje naslednje: »Liturgija je po svojem bistvu Kristusovo dejanje. Če to ključno načelo ni sprejeto v veri, obstaja verjetnost, da liturgija postane človeško početje, samo-slavljenje določene skupnosti.« In nadaljuje: »Participatio actuosa [dejavna soudeleženost] potemtakem ne sme biti razumljena kot potreba, da se nekaj počne. Na tej točki je bil nauk koncila pogosto izkrivljen. V resnici gre za to, da nas Kristus potegne in pridruži svoji žrtvi.« Kardinalovo pojasnjevanje se nato prevesi tako v kritiko duhovnikov, ki stavijo na svojo liturgično »kreativnost« in sebe postavljajo za središče liturgičnih opravil, kot tudi laikov, ki zmotno mislijo, da morajo biti pri maši vseskozi z nečem zaposleni. Pri tem izpostavlja naslednje: »Sveto zrenje in radostni strah božji zahtevata našo tišino v prisotnosti božanskega veličastva. Pogosto se pozablja, da je sveta tihota eno izmed sredstev, ki ga je ponudil koncil, da bi spodbudil soudeleženost vernikov.«

V nadaljevanju intervjuja za L'Osservatore Romano se kardinal posveti vprašanju maševanja ad orientem, to je maševanja proti liturgičnem vzhodu, kjer je ljudstvo skupaj z duhovnikom istočasno obrnjeno v isto smer, v smer križanega in vstalega Gospoda. »S koncilsko konstitucijo je povsem skladno in celo primerno, da se med spokornim obredom, med petjem Slave, med molitvami in med evharistično molitvijo vsi, duhovnik in ljudstvo, skupaj obrnejo proti vzhodu, da bi tako izrazili svojo voljo po soudeleženosti pri delu čaščenja in odrešenja, ki ga je izvršil Kristus.« Temu dodaja pomenljivo praktično priporočilo: »Takšen način izvajanja obredov je primerno uveljaviti v stolnih cerkvah, kjer mora biti liturgično življenje zgled vsem ostalim.« V danem kontekstu opozarja pred splošnim neupoštevanjem koncilske konstitucije glede ohranjanja latinskega jezika. »Verniki morajo znati v latinščini skupaj izgovarjati ali peti tiste nespremenljive mašne dele, ki jim pritičejo.« Od tod nadaljuje s pozivom, naj liturgija preneha biti področje neposlušnosti do uradnih cerkvenih navodil. 

Glede odnosa med novo in tradicionalno obliko rimskega obreda v prvi vrsti poudarja, da koncilske konstitucije o bogoslužju ni mogoče brati skozi »hermenevtiko preloma«, saj je v tem oziru »napačno misliti, da izredna oblika rimskega obreda izhaja iz drugačne teologije«. Da bi se pokazalo na dejstvo, kako sta nova in tradicionalna oblika »v kontinuiteti in brez medsebojnega nasprotja«, bi bilo po kardinalovem mnenju v naslednjo redakcijo Rimskega misala Pavla VI. smotrno vstaviti dodatek, ki bi mašniku znotraj nove oblike dovoljeval uporabo spokornega in evharističnega obreda iz tradicionalne oblike. »Če bomo živeli v tem duhu [medsebojnega dopolnjevanja], bo liturgija prenehala biti kraj rivalstva in kritike,« ter namesto tega postala kraj, v katerem smo dejavno soudeleženi pri nebeški liturgiji.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...