PREMIŠLJEVANJE O SVETEM OBHAJILU
Iz spisov in govorov
Sv. Petra Julijana Eymarda
3.
IMETI
MORAŠ POSVEČUJOČO MILOST
Naj torej vsak sebe presodi
in tako jé od tega kruha in
pije iz keliha (1 Kor 11,28)
I.
Sv.
Rešnje telo je kruh sladkosti. Prvi pogoj, če ga hočemo biti deležni, je, da
smo živi, to je v posvečujoči milosti božji. To je prvi in edini bistveni
pogoj: da smo brez smrtnega greha.
Gotovo
je razen tega še primerno, da smo tudi brez odpustljivih grehov,[1] da smo
pobožni in krepostni. Toda ne zahteva se to od vseh v enaki meri in velja bolj
za redovnike kot za laike, bolj za človeka, ki živi sam zase, kot za takega, ki
ima na skrbi družino. Splošni in nepreklicni zakon za vse pa je, da smo brez
smrtnega greha.
Ni
se treba torej vdajati prevelikemu strahu in nepotrebni bojazni, kadar želiš
iti k obhajilu. Si v milosti? Bi se red približal Jezusu in se z njim združil?
Kar pridi! Če si kreposten, boš Boga še bolj slavil in boš na njegov sprejem še
lepše pripravljen. Toda kdo more celó v tem primeru reči, da je popolnoma
vreden? Resnično kreposten je, kdor ve, da ničesar nima. – Mar misliš, da smeš
svoje kreposti, dobre lastnosti tehtati, da bi presodil, ali obhajilo zaslužiš?
Globoko se ponižaj in obudi goreče hrepenenje, pa boš prav pripravljen.
Vendar
je najbolj važno, da imaš čisto vest, sicer postane kruh življenja – kruh smrti.
Če
pa greš k sv. obhajilu v smrtnem grehu, si bil mrtev že pred prejemom, po prejemu
boš mrtev v dvojni meri. Ravno posvečujočo milost zahteva sv. Pavel, ko pravi:
»Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha.« In ker so se nekateri
obhajali, ne da bi imeli čisto vest, jim je dejal, da si svojo obsodbo jedo.
Križali so v svojem srcu Jezusa, svojega sodnika. Sv. Rešnje telo je kruh
živih. Tako nam zatrjuje Gospod, ko to skrivnostno napoveduje: »Jaz sem živi
kruh. Kdor me jé, bo živel po meni.« To je dvoje življenj, Jezusovo božje
življenje v duši in življenje duše v Jezusu.
Ker
je obhajilo združenje duše z Jezusom, je treba med obema edinosti, neke
enakosti, ki je za združenje potrebna, saj se nasprotja ne združujejo. Luč ne
trpi teme, življenje ne smrti. Jezus prihaja k nam živ, živi moramo biti tudi
mi, drugače se z njim ne moremo združiti. Jezusa bi sicer za nekaj trenutkov
vkovali v srce, toda kmalu bi odšel, mi pa bi se zoper njega pregrešili z
božjeropnim nasiljem.
Pazimo
torej na ta bistveni pogoj: čistost vesti! Cerkev nam na tridentinskem koncilu
krepko zabičuje in izrečno zabranjuje obhajilo, če nam vest očita kak smrtni
greh in se nismo prej spovedali, naj bi bilo naše kesanje še tako veliko.
II.
To
dolžnost bi terjala od nas že sama dostojnost, čeprav bi Cerkev ne zahtevala
tako izrecno čiste vesti. Obhajilo je pojedina, ženitnina Jagnjetova. Jezus
Kristus nas vabi k svoji mizi in hrani s svojim lastnim mesom. Sam je gost in
gostija, jé in je obenem jed.[2] Se torej
smemo nedostojno vesti? Kdo bi bil tako drzen, da bi se povabilu odzval v
nedostojni obleki? Pač nihče! Imejmo torej do Gospoda spoštovanje, kakor bi ga
izkazovali najodličnejšemu gostitelju! Saj je to kraljevska gostija, kjer
angeli obdajajo svojega Kralja. Čeprav so čisti, se pojedine vendarle ne morejo
udeležiti. Če že nimaš njihove blesteče čistosti, pa imej vsaj čisto vest,
kajti le s tem pogojem te bo Jezus pripustil k svoji mizi.
III.
Pa
tudi vse drugo nas poziva, da naj bomo pri obhajilu čisti. Si že kdaj videl otroke
pri prvem sv. obhajilu? Kako lepi in nedolžni so otročiči, ko v dolgi vrsti
stopajo k angelski mizi!
Kako
čist je kruh oltarja! Narejen je iz čiste bele pšenice, ki so ji izločili vse
otrobe in jo zdrobili v belo moko; in kaj je čistejše od bele moke? Gospod bi
si bil lahko zbral drugačno snov in drugačno barvo. Pa bi nam ne bila tako lepa
podoba čistosti …
Čistost
vesti je za sv. obhajilo tako po sebi umljiva, da bi se gotovo zdrznil od
strahu in bi rajši umrl, če bi ti kdo rekel, da moraš obhajilo prejeti s
smrtnim grehom na duši.
Še
takrat, ko imaš na vesti le radovoljni odpustljivi greh, se ne upaš približati.
Vendar pa lahko prideš, kajti odpustljivi greh nas ne stori hudo nevrednih sv.
obhajila. Pa ne upaš si, ne čutiš se zadosti vrednega, nimaš tako lepe obleke,
kot bi si želel, zato bi se rad oprostil. Prav to je znamenje tvoje
rahločutnosti, dokazuje pa, kako je čistost vesti za obhajilo neobhodno
potrebna.
Poglej,
kaj je storil Gospod pred zadnjo večerjo: »Vi ste čisti,« je rekel svojim apostolom,
»toda noge imate prašne. Takoj vas bom umil, da boste popolnoma čisti.« In
Gospod jim je umil noge. Brez dvoma prelep zgled ponižnosti, a tudi nauk še
lepše čistosti!
Tvoja
duša bodi torej živa. Pravijo, da je bila za mučence najhujša muka, če so jih
žive privezali k mrliču. Stokrat ljubša bi jim bila smrt kot pa ta muka. In
res, nekaj strahotnega je taka nasilna zveza smrti z življenjem. Naj torej
vežemo Jezusa Kristusa z mrličem? Ali mar hočeš pokopati Jezusa? Pa da bi bil
vsaj grob nov in čist!
IV.
Resnične
kristjane pa bo najbolj nagibalo k čisti vesti tole: Jezus se tem bolj tesno
združi z dušo, čim bolj čista je naša vest.
Če
si brez smrtnega greha, pride Jezus vate in živel boš od njegove milosti. Toda
kakor Lazar, ki je bil sicer živ, a se ni mogel gibati, ker je imel ude zavite
v povoje, tako tudi tebi obhajilo ne bo mnogo koristilo. Očiščuj se še bolj,
pogostoma si obnavljaj moči in končno boš samega sebe docela premagal ter rodil
milosti in dobrih del, kakor Jezus od tebe pričakuje.
Kadar
je obhajanec čist in prost celó radovoljnega odpustljivega greha, takrat Jezus
v njem deluje močno in brez ovir. Razvname srce in vzdrami voljo, razsvetli
duha in se tesno združi z njegovim srcem. Ko stopi v sobo prijatelja, ga ne
odbija pajčevina, ampak mu ugaja prijeten vonj plemenitih željá in se zato v
njej dolgo mudi. Tedaj se dogajajo med dušo in Jezusom neizrekljive reči. Duša
se čudovito razneži in mu takole govori: »Vzemi vse, vladaj nad vsem in ljubiva
se za vedno. Vekomaj ti hočem biti služabnica!«
Da
prihaja Jezus v naše duše tem rajši, čim bolj smo čisti, nam je v veliko
tolažbo. Strašno bi namreč bilo, če bi se ravnal po naših dobrih delih in
krepostih! Kaj pa so naše neznatne kreposti v primeri s krepostjo Boga vseh
kreposti? Tako pa imaš čisto vest in si prizadevaš, da bi postala vse čistejša,
kar Jezusu zadostuje, da bo z veseljem prišel v tvoje srce!
To
je delo, ki ga moramo vršiti v svojih dušah: ohraniti si čisto srce, odstraniti
vse, kar bi nas pokvarilo, razsvetliti dušo in jo olepšati. To je pa tudi že
sad sv. obhajila. Po njem se naša duša stalno združuje z Jezusom na zemlji in
se tako začenja večno združenje, ki nas čaka v nebeški slavi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar