ponedeljek, 23. december 2013

Gostujoče pero: Andrej Vončina - Zbudimo se iz spanja IV


Rosite nebesa, od zgoraj in oblaki naj deže Pravičnega.

Kdor res z vsem svojim bitjem nekaj pričakuje, kdor je v tem podoben otroku, ki hrepeni po nečem, kar so mu starši (zlasti oče, ta tako teptana figura naših časov) obljubili, ta lahko napravi za svoje besede svetega kardinala in cerkvenega učitelja Petra Damianija, ki jih je izrekel v pridigi na dan pred božičem: “Končno smo z odprtega morja dospeli v pristanišče, od obljube do nagrade, od obupa do upanja, od dela k počitku”. Vendar pa je danes to živo in globoko hrepenenje, pričakovanje pod vprašajem. Ali sploh še po čem hrepenimo in kaj pričakujemo? Zdi se, da se je tisto razčaranje (ne razočaranje!, op. a.) iz življenja preneslo tudi na naše duhovno področje, saj tudi tam nismo nič kaj več očarani, temveč naveličani in celo razočarani.

Povprečnost, prozaičnost, sivi vsakdan. Temu se prepuščamo in se še kako pozna tudi v našem krščanskem udejstvovanju. Po eni strani sicer nič novega pod soncem, če še naprej sledimo besedam romanjolskega svetnika. Saj je isto veljalo za vse tiste duše pred Kristusom, ki so po besedah našega svetniškega kandidata Filipa Terčelja, “željno drhtele po Zveličarju sveta”. Kakor, da so povsem obupali tisti ljudje, da so se prepustili razočaranju in brezupu. Pa so vendarle še vedno vztrajali tudi v trudu za dober odnos z Bogom, v srcu pa vsemu navkljub ohranjali upanje, da pride Mesija. Nas danes je po večini ta brezup kar preplavil in tonemo v njem. Kot bomo videli, je vprašanje enega od velikih literatov 20. stoletja precej na mestu: “Je Cerkev tista, ki je zapustila človeštvo, ali pa je človeštvo tisto, ki je zapustilo Cerkev?” pravi Thomas Stearns Eliot. Mi se seveda bolj nagibamo k drugi možnosti in vidimo, kako razkristjanjeno človeštvo namesto po odrešenju, raje posega po razno-raznih uspavalih, ki so še bolj kot uspavala “narkotiki”.

Ni pa bilo isto za ljudi Stare zaveze. Takole pravi Peter Damiani: “Glasniki Božje obljube so se vrstili eden za drugim, a niso prinesli nič novega, razen obnovitve ene in iste obljube. Zato se je naš Psalmist prepustil spancu, poslednje note njegove harfe pa se zdi, da so tožile nad Gospodovim zamujanjem: “Odklonil si nas in nas zavrgel, zakasnil si prihod svojega Maziljenca” (prim. Ps 89,39).” Svojo utrujenost in obupanost so namreč znali razgrniti pred Boga, kakor smo lahko videli pri psalmistu.

Mi danes tega več ne delamo. Veliko časa porabimo za pritoževanje, za iskanje izgovorov, za smiljenje samemu sebi… Toda vse to ostaja strogo na človeški ravni – bodisi sami sebi nekaj govorimo in se pritožujemo nad gnilim življenjem bodisi se pritožujemo prijateljem in drugim. Vsekakor tega časa ne porabimo za to, da bi naše življenje razgrnili pred Bogom. Če se svetih zakramentov že poslužujemo, se nanje slabo pripravimo, če se sploh kaj. Drži tudi, da je današnji človek zelo oklestil ali celo popolnoma opustil molitev. Sploh, ko govorimo o družinski molitvi, a bo to držalo tudi glede osebne molitve. Opažamo torej dejstvo, da se ne poslužujemo več vseh tistih sredstev, ki človeka posvečujejo. Kam bo ob vsem tem Gospod položil svoje milostne darove? Kje je sploh še kaj prostora v naših skupnostih, v naših družinah in nas samih za Odrešenika?

Odpre naj se zemlja in rodi Zveličarja.
Veliko tako ostaja nekih obljub in besed, kar pa je vse skupaj prazno. Najbolj ostanemo razoroženi pred našimi mladimi, ki jim je dovolj vsega govoričenja in praznih obljub nas odraslih, temveč želijo končno te obljube videti uresničene: “Kaj govoriš, pokaži že enkrat!” Odrasli pa odhajajo poklapani, ker so mislili, kako bodo “že oni pokazali”, kako bodo “že oni sami zmogli”… In seveda ne zmorejo, ker niso supermani, še manj bogovi. Ne bi vendarle že enkrat priznali, da potrebujemo odrešenje? V tej smeri bomo morali delati, da odpremo srca Božji milosti. Treba se bo vrniti k molitvi in svetim zakramentom. Na kratko bomo rekli, da se bo treba spet zateči pod okrilje matere Cerkve, če resnično želimo, da nas pride obiskat Zveličar. Veliko dela bo treba, kakor nam lepo pove sv. Janez Krstnik: “Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža. Kar je krivo, naj bo ravno in razkopana pota naj bodo gladka.” (Lk 3,4b-5). A se splača potruditi, če želimo kaj več od samo komercialnega in čustvenega Božiča. Morda bo letos že prepozno – ali pa tudi ne, saj je še vedno nekaj možnosti v teh dveh dneh, da stopimo na pravo pot, ki je pot za Kristusom, a v naročju matere Cerkve, ki jo skrbno varuje in vodi tudi sveta Božja Mati Marija.

Samo tisti, ki je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, si lahko privošči to, o čemer nam pravi Damiani: “Potem, ko od tožbe preide k predrznosti, psalmist glasno zakliče: “Pokaži se vendar ti, ki si se dvignil nad kerube!” (Ps 80,2). Ti, ki sediš na prestolu Moči, obkrožajo pa te čete letečih angelov, ali ne boš spustil svojega pogleda na človeške sinove, ki so sicer res žrtve greha, ki ga je storil Adam, a si ga ti sam dopustil? Spomni se, kakšna je naša narava, ki si jo ti sam ustvaril po svoji podobnosti in sličnosti. Če pa je vsak živeči človek nečimrnost, potem je to tudi v tem, da je narejen po tvoji podobi in sličnosti. Spusti torej nebesa in stopi dol – spusti nebesa svojega usmiljenja nad nesrečne, ki te rotijo in nas ne pozabi za vedno”.

To so vzkliki vseh nas, pa če se jih zavedamo ali ne, saj vsi ljudje ležimo v blatu in razdejanju, sami pa si ne moremo pomagati. Potrebujemo nekoga, ki je večji od vsega tega, torej tudi od vsega zla, krivic, bolezni in bolečine, večji od vsega hudega. Potrebujemo svetlobo, ki je močnejša in večja od vsake teme. Zato upravičeno kričimo in ne bomo utihnili, kakor je veljalo tudi za preroka Izaija, “ki je v velikanski moči svojega hrepenenja dejal: “Zaradi Siona ne bom molčal, zaradi Jeruzalema ne bom legel k počitku, dokler pravični, ki ga pričakuje, ne bo prišel v vsem svojem sijaju. Predri torej nebesa in pridi”! Zato torej Cerkev v božični “devetdnevnici” (ki je v resnici osemdnevnica, a so jo po zgledu neposredne priprave na druge praznike enako poimenovali, tudi zato, da se ne bi mešala z božično osmino, op. a.) v en glas vzklika, goreče vzklika iste prerokove besede. Kakor bi bili na predvečer pomembnega izpita na “faksu”, smo tudi mi že naveličani vsega in samo še pričakujemo, da se vendarle zgodi, kar se ima zgoditi.

Nadaljuje sveti kardinal, da imamo tudi mi dovolj preroških besed: “Naj se sedaj umaknejo, saj ni več radosti in tolažbe za nas vse do tedaj, dokler nas sam Zveličar ne bo počastil in nam, s poljubom na ustnice, dejal: “Uslišani ste”. Kaj smo pravkar slišali v spevu? Posvetite se, Izraelovi sinovi in bodite pripravljeni – jutri bo namreč prišel Gospod”.

Kako pomembno je torej – nam pravi opat iz Solesmesa, dom Prosper Guéranger – da dan pred Božičem preživimo v: »Svetem in pobožnem veselju«. Božični dan je namreč poseben, saj je Bog postal človek. Če za vse ostale praznike velja, da se jih začne praznovati šele na predvečer, potem je tu drugače, saj praktično že od zore 24. decembra ne obhajamo več adventa, razen kar zadeva barvo, ki ostaja vijolična. Dandanes je sicer res težko, da bi v vsej polnosti vstopili v ta predpraznični dan, vsaj v fizičnem smislu. Vendar pa to še ne pomeni, da se bi morali kristjani ravnati ta dan enako kot vsi ostali in panično tekati naokrog v iskanju še zadnjega ne-vem-česa, ki je pravzaprav podobno tistemu narkomanskemu: »Rabim, nujno rabim še en šus«.

Blagoslovil si, Gospod, svojo deželo, odvrnil sužnost Jakobovo.
Kolikor je le mogoče, pripravimo ta dan zlasti svoja srca, svojo notranjost, da bomo zares nekaj doživeli. Da bodo naše »notranje oči«, kakor pravi Guéranger: »Videle ob sveti uri rojstvo tistega, ki prihaja, da razsvetli vsako bitje«. To vse velja, seveda, če pričakujemo Odrešenika Jezusa Kristusa, Božjega Sina. Če pa, nasprotno pričakujemo božička, potem nas je žal potrošniška in porabniška mašinerija že preveč posrkala vase. Žal sem tudi iz ust brata duhovnika slišal, kako je otrokom govoril o božičku. Utemeljil je: “Veš, same pravljice so jih…” Božič ni nobena pravljica, temveč dejstvo! Bog je postal človek, da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal, ne pa, da bi dosegli neko začasno omamo!

Kot pa smo dejali še zgoraj, še vedno ne velja obupati, saj je vsaki zasvojenosti tudi mogoče uiti. Kdove, mogoče pa nam uspe prav letos. Vsaj deloma. Vsi lepo povabljeni, da se potrudimo – vsak posebej in vsi skupaj -, da letošnji 24. december vendarle preživimo tako kot je treba. Naj bo to dan priprave, za posameznika in družino, na praznični božični dan. Skušajmo se naravnati na valovno dolžino božičnega praznika, edinstvenega dogodka v zgodovini človeštva, ko se je sam Bog sklonil k ljudem, da bi jih rešil iz njihovega žalostnega stanja in jim odprl vrata v večno veselje.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...