četrtek, 12. december 2013

Veselje evangelija in tridentinski koncil



Konec letošnjega novembra je dal papež Frančišek izdati dva po obsegu različna, a vsebinsko povezana dokumenta. Pri prvem gre za pismo njegovemu posebnemu odposlancu kardinalu Walterju Brandmüllerju, namenjeno kot čestitka ob 450. obletnici konca tridentinskega cerkvenega zbora (1548-1563), ki jo je 1. decembra 2013 v papeževem imenu počastil omenjeni nemški kardinal, pomembno ime strokovnjakov za cerkveno zgodovino in neustrašni podpornik svete maše klasičnega rimskega obreda. Pri drugem dokumentu pa gre za apostolsko spodbudo (exhortatio apostolica) z naslovom Evangelii gaudium (Veselje evangelija), v kateri trenutni sveti oče izraža svoje želje po reformi upravljanja Cerkve in poziva k dejavnemu uresničevanju t. i. nove evangelizacije.

Bistvo obeh dokumentov je papeževo opozorilo o velikanski vrednosti tako jezikovne kot teološke jasnosti pri širjenju Besede oziroma Resnice, k čemur je poklican (in obenem dolžan) vsak katolik. Takšna jasnost ni zahteva zgolj posebnih zgodovinskih kriznih trenutkov (kakršen je tudi naš), temveč splošnega življenja Cerkve kot celote. Zadeva tako duhovniško pridiganje kot nagovarjanje sekulariziranega sveta s strani laikov, tako obrambo pravovernosti kot tudi misijonarjenje iz želje po zveličanju vsega človeštva (prvi korak na tej poti je vključitev v Cerkev). Jasnost namreč kaže na razumsko verodostojnost prepričanja o Kristusovem odrešenju za odkupitev grehov, obljubljenem večnem življenju in Njegovi Cerkvi kot edini varni »ladji odrešenja«, po drugi strani pa zmore urejeno podajati številna milostna izkustva osebne narave, ki lahko služijo kot plemeniti misijonarski vir navdušenja za Kristusa.

V zvezi s tem papež uvede logično vez med izrecno omenjeno hermenevtiko reforme v kontinuiteti (sklicujoč se na papeža Benedikta XVI.) in aktualnostjo tridentinskega koncila. Slednji nas po besedah svetega očeta lahko učinkovito prenovi v intelektualnem in moralnem smislu, kajti štiri in pol stoletja stari sklepi ostajajo dragoceni in pravoverni za vse čase. Prav vsak vesoljni cerkveni zbor predstavlja pojasnitev in izostritev ene in iste Resnice, sestavlja namreč nepogrešljiv in nezastarljiv del ene celote, ki je celota »Kristusove neveste«, to je Cerkve. Časovno novejši koncili ne izpodrivajo starejših, pač pa jih nadaljujejo, izpolnjujoč neuničljivo vlogo apostolov (na čelu z naslednikom sv. Petra), ki jim je Kristus naročil širiti Resnico in bedeti nad zaupano jim Cerkvijo. Obletnica konca tridentinskega koncila je torej priložnost tudi za zagon t. i. nove evangelizacije, ki je zgolj odtenek prvotnega poslanstva apostolov in njihovih sledilcev. Tudi t. i. nova evangelizacija je vpeta v tradicijo Cerkve: tudi pri njej gre za odgovor na konkretne izzive (pomanjkanje verskega znanja in gorečnosti med katoliki, odsotnost Boga v prevladujoči zahodni kulturi) v luči preseganja časov, to je v luči nespremenljive Resnice in večnega življenja (nenehne liturgije pri nebeški gostiji).

Tomistična misel (vzor jasnosti in druženja med razumom in vero), skrb za liturgična dejanja, disciplina duhovščine, trdnost prepričanja laikov in gorečnost pri oznanjevanju Resnice svetu so vodila, ki jih je posebej poudarjal tridentinski koncil. Od teh vodil bo odvisna naša uspešnost hoje po poti svetosti, od teh vodil bodo odvisni sadovi nove evangeljske gorečnosti. Molimo, da bomo skupaj s papežem sposobni dokončno preseči krivoverske predsodke o nezdružljivosti (domnevno zastarelega) tridentinskega koncila in t. i. nove evangelizacije.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...