ponedeljek, 29. julij 2013

Liturgična obleka skozi zgodovino



Nastanek in razvoj oblačil
sv. Gregor Veliki
V prvih treh stoletjih svete Cerkve ni bilo posebne liturgične obleke, ki bi že navzven kazala svoj vzvišeni namen. A po vsej verjetnosti se je obleka, ki se je nosila za sveto daritev, ni nosila kot vsakodnevna oprava. O tem priča že dokument iz 6. stoletja, ki ga je izdal papež Štefan I., v katerem naroča, naj se presveta daritev daruje v boljši, praznični obleki, ne pa v navadni, vsakdanji obleki. Že Klemen Aleksandrijski ( + ok. l. 215)  je velel kristjanom, naj prihajajo k bogočastju v praznični obleki in iz tega sklepamo, da je moral biti duhovnik oblečen še slovesneje.

Sama razlika med liturgično in vsakodnevno obleko se je pričela v 4. stoletju. V tistih časih (čas Rimljanov in Grkov) je bilo značilno praznično oblačilo dolga tunika in penula (paenula), to je v krogu sešit plašč. V 5. in  6. stoletju so to oblačilo vse bolj opuščali, a v Rimu so jo nosili še za časa Gregorija Velikega (+ ok. l. 604). Cerkev je ohranila to obliko kot najbolj primerno za sveto liturgijo. Tako lahko vidimo, da je grška in rimska praznična obleka začetek liturgične obleke.
V obdobju od 9. do 13. stoletja so v liturgiji uvedli nekaj novih oblačil npr. superpelicej, rokavice, mitro. Vse od 13. stoletja pa je število liturgičnih oblačil ostalo isto. Do sprememb je pozneje prišlo le v obliki, okraskih in izbiri blaga.
Vedeti je potrebno, da liturgična obleka Nove zaveze nima zveze z oblačili Stare zaveze. Sveta Cerkev je grško-rimsko obleko sprejela za svojo in jo po potrebi in čutu za lepoto preoblikovala.


Blago za liturgično opremo

Blago, ki so ga uporabljali za izdelavo cerkvene obleke do obdobja Karolingov ni znan, po vsej verjetnosti so uporabljali volneno in platneno tkanino. Prav gotovo pa so že v najstarejši dobi imeli svilene kazule in dalmatike. O tem nam priča vir pobožne romarice Silvije, ki je konec 4. stoletja obiskala svete kraje v Palestini in je poročala, da je v cerkvah v Jeruzalemu in Betlehemu videla samo zlato, bisere in svilo. S pomočjo tega lahko sklepamo, da je morala biti cerkvena obleka vredna dostojanstvenemu okrasju v cerkvi.  Od 9. stoletja dalje je bila svilena obleka vse pogostejša. Takrat so za kazule jemali škrlatno, rumeno, višnjevo, rjavo in drugačno barvano blago. Vendar je bilo to vse do 12. stoletja enobarvno. Raznobarvno blago so uporabljali predvsem v 14. in 15. stoletju.
Blago so tkali po tipičnih vzorcih. Pri kazulah iz 10. do 12. stoletja opazimo, da se ponavlja zlasti dvojni vzorec.  Tkanina je razdeljena v okrogla ali oglata polja, v katera so vpletene živali in rastline. Poznamo tudi drugi tip, v katerem živali in rastline stojijo horizontalno brez robov. V 13. stoletju pa izgine ta stroga kompozicija in kot okras se na plaščih pojavijo živali, rastline, sonce, luna, oblaki ipd. V 15. stoletju je značilen okras granatno jabolko, ki krasi kazule tudi v 16. stoletju in celo v 17. stoletju. V 18. stoletju so začeli kazule krasiti z različnim cvetjem, ki ga še sedaj vidimo na starejših plaščih.

Liturgične barve

Pri Grkih in Rimljanih je bila praznična obleka bele barve in tudi v Svetem Pismu lahko beremo o belem oblačilu (Jezus je bil na gori Tabor oblečen v obleko, belo kot sneg). Prav takšne barve (bele) je bila liturgična obleka prva tri stoletja. Ne moremo zagotovo vedeti, ali je bila to edina liturgična barva v dobi pred cesarjem Konstantinom. Verjetno temu ni bilo tako, saj neka freska v katakombah sv. Priscile kaže škofa oblečenega v rumenkasto-rjavo kazulo in diakona v zeleni tuniki. V obdobju do 9. stoletja nam tudi mnogi mozaiki prikazujejo, da je bila planeta (kazula) različnih barv.
Kdaj je prišlo v navado to, da se za različne prilike obleče druga barva, ne vemo zagotovo. Toda poročilo iz 9. stoletja nam pripoveduje, da so v rimskem obredu prošnje dni, pri procesiji za svečnico in veliki petek nosili temna in črna oblačila. Popolni kanon liturgičnih barv najdemo prvič okoli leta 1200 v spisu papeža Inocenca III. v besedilu, ki govori o sveti maši. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da je največji korak naredil sv. papež Pij V., ki je določil, da za  obrede po rimskem misalu uporabljajo naslednje barve: bela, rdeča, zelena, vijolična in črna. Kateri dan cerkvenega koledarja se nosijo te barve, je pa lepo razvidno iz rubrik. Vsaka od teh petih barv ima svoj simbol.
Bela: barva veselja in v uporabi za Gospodove praznike, praznike Marije, angelov in svetnikov, ki niso mučenci.
Rdeča: simbol ljubezni in trpljenja, v uporabi je ob binkoštih, dnevih, v katerih se obhaja spomin Kristusovega trpljenja, in na godove svetih mučencev.
Zelena: barva upanja in v uporabi tiste dni, ko ni posebnih praznikov ali pokor. Nosi se ob nedeljah in delavnikih od svetih Treh kraljev do septuagezime ter od ponedeljka po 1. nedelji po binkoštih do adventa.
Vijolična: simbol ponižnosti in pokore, strogo zaukazana med adventom in postom od septuagezime do maše na veliko soboto, na vigilije (razen na vigilije pred epifanijo, Gospodovim vnebohodom in binkoštnimi), kvaterne dneve (razen v binkoštni osmini), za prošnje in spokorne procesije.
Črna: simbol žalosti, v uporabi na veliki petek in pri liturgičnih opravilih za mrtve.
*Rožnata: je izredna barva, ki je dovoljena za nošnjo na tretjo nedeljo v adventu (Gaudete) in četrto nedeljo v postu (Laetare). Ta barva nas spominja, da je že blizu čas,  ko se bo izpolnilo naše upanje v odrešenje.

Vse druge barve v sveti liturgiji niso dopustne. Potrebno je vedeti, da rumena in modra nista liturgični barvi.  Zlato, t.j. bogato, z zlato nitjo pretkano oblačilo se sme rabiti za belo, rdečo in celo zeleno barvo. Toda na mašni obleki mora prevladovati ena barva, da se lahko uporabi v namen svete liturgije.

Amikt
To je prvo liturgično oblačilo, ki ga kot prvo nadene škof novemu subdiakonu. Amikt (amictus, amicire, »ogrniti«) se pojavi med sakralnimi oblačili konec 8. stoletja. Z njim si je svečenik sprva pokril glavo v znamenje, da opravlja najsvetejšo daritev in ga noben glas ne sme zmotiti. Ta kos liturgične opreme je simbol svetega molčanja, svete tihote pri daritvi. Prav zaradi tega so imeli v srednjem veku amikt na glavi ves čas in so ga spustili, ko so se napravljali  v kazulo ali  pa šele pri oltarju (to je še v navadi pri nekaterih duhovnikih) V spomin na ta stari obred se je ohranila kretnja s katero mašnik amikt za trenutek položi na glavo in si ga šele potem ogrne okoli vratu.


Alba
Alba (tunica talaris manicata) je do pet segajoča tunika z rokavi, kakršno so nosili Rimljani v 3. in 4. stoletju. Svoje ime je dobila po beli barvi. Nekako od 12. stoletja so jo pričeli krasiti z našitki in vezeninami, sedaj albo olepšavamo s čipkami in mrežicami. Dovoljeno je, da ima pod rokavi in spodnjem robu barvno podlogo (črna-duhovniki, vijolična-škof, monsignor, rdeča-kardinal).


Cingulum
Mašniki so si albo prepasovali v Rimu s cingulumom že vsaj v drugi polovici 8. stoletja. Od 9. stoletja naprej pa vsi liturgiki množično naštevajo pas (zona, cinctorium) med cerkveno obleko.  V srednje veku so poznali dve vrsti pasov, eden z okroglo vrvico in kot opasnica (fascia). Slednje so radi krasili z biseri in zlatimi ploščicami. Sedaj je običajna oblika okrogle vrvice s čopičem na koncu zložena v dve gubi. Dovoljena je tudi enogubni cingulum, medtem ko so fascie prepovedane. Barva samega pasu je navadno bela, lahko pa je tudi iste barve kot je mašna obleka.


Planeta ali kazula (mašni plašč)
Planeta v sedanji obliki se je razvila iz vrhnjega plašča, kakršnega so nosili Grki in Rimljani. To je bila obleka zvonaste oblike, ki je človeka pokrivala vse naokrog in segala do kolen. V sredini je bila izrezana, da so si jo lahko natikali čez glavo, spredaj pa je bila bodisi zašita bodisi preklana od spodnjega roba do prsi. Planete kot liturgičnega oblačila v prvem tisočletju niso nosili samo mašniki, ampak tudi diakoni in akoliti. Prav tako jih niso rabili le za sveto mašo, ampak tudi za deljenje zakramentov in zakramentalov. Šele približno od leta 1000 dalje je bila planeta izključno mašna obleka.
Prvotno je planeta pokrivala mašnika krog in krog in je segala do kolen ali pa celo čez, zato jo je mašnik, preden je pristopil k oltarju, privzdignil in jo na rokah nabral. Med samim svetim obredom so strežniki po potrebi povzdigovali plašč (iz tega se razvije dvigovanje plašča pri povzdigovanju). V 13. stoletju so pričeli kazulo prirezovati in jo preoblikovali do oblike, kakršno je moč opaziti pri večini »baročnih« plaščev (glej stare mašne plašče). To je bilo storjeno zato, da bi bila kazula bolj pripravna. To je bil glavni vzrok za striženje, saj je zvonasta oblika mašnika ovirala pri kretnjah. Sprememba oblike je bila potrebna tudi zato, ker so konec srednjega veka za izdelavo plaščev uporabljali težak in tog brokat ter debel žamet. V začetku so pristrigli kazulo pri straneh, da je mašnik neovirano lahko premikal roke. V 16. stoletju pa je dobila kazula sedanjo obliko (glej stare mašne plašče), medtem ko so jo v 17. stoletju docela izpridili. To so storili tako, da so jo čez hrbet prekomerno zožili in spredaj pri ramah naredili globok izrez. Tako je dobil mašni plašč nekakšno podobo gosli. V 18. stoletju se je to striženje še nadaljevalo in uničilo marsikatero kazulo (čeprav so baročni plašči eni izmed najlepših). Šele v sredini 19. stoletja se je zgodila sprememba, s katero so kazulam vrnili obliko, kakršno je imela konec srednjega veka. Kar pa se v našem času dogaja z mašnimi plašči, sploh ni vredno omembe.



Dalmatika in tunicella
Diakonovo vrhnje oblačilo je dalmatika, subdiakonovo pa tunicella (tunika). Seviljski škof sv. Izidor piše, da je dalmatika dobila ime po Dalmaciji, kjer so oblačila podobne oblike nosili tamkajšnji pastirji. Po sami obliki ni drugega kot vrhnja tunika. Pri Rimljanih je bila v navadi že v 2. stoletju. V sveti liturgiji pa so jo najprej nosili papež in njegovi strežniki že v drugi polovici 4. stoletja. Vsekakor pa so jo že nosili v tretjem stoletju, saj je mučenec sv. Ciprijan (+ 258) šel na morišče v dalmatiki. Dalmatika je značilno okrašena s dvema trakoma in cofi.
Subdiakoni in vsi drugi kleriki so v antiki pri liturgičnih opravilih nosili planeto; šele nekje v začetku 9. stoletja so plato zamenjali za tunicello, ki je po obliki podobna dalmatiki, le da nima značilnega okrasja.
Dalmatika in tunicella se nosita pri slovesnih mašah, procesijah in blagoslovih. Ob dnevih pokore, v adventu in postu, pa diakoni in subdiakoni predvsem v stolnicah in večjih cerkvah nosijo podvihane mašne plašče. 
Poleg diakonov in subdiakonov nosijo tunicello tudi škofje, in sicer v znamenje, da je v njih združena vsa mašniška oblast. To pravico imajo tudi nekateri prelati.


Pluvijal
Se je razvil podobno kot mašni plašč iz penule ali njej podobne obleke. Še v dobi Karolingov je bila to obleka, ki je vse naokoli obdajala telo in imela kapuco, kar kaže na to, da so jo uporabljali kot dežni plašč. Ko pa so pluvijal (dežni plašč, večerni plašč) v 9. stoletju sprejeli med liturgično opremo, je sicer ohranil staro ime, a njegov namen ni bil več enak. Kot liturgično oblačilo so ga sprva nosili pevci, počasi pa je ta izpodrinil kazulo pri večernicah in jutrnjicah, procesijah in slovesnih blagoslovih. Najprej so začeli pluvijal uporabljati v španskih in frankovskih samostanih, do 13. stoletja pa je bil v splošni rabi pri vseh cerkvenih opravilih, pri katerih se ohranja tudi danes.
V začetku je imel pluvijal kapuco, s katero so pokrivali glavo. Kasneje so jo začeli delati vse manjšo in s tem je izgubila prvotni pomen. Že v 13. stoletju je bila če okrasek. Namesto tega so začeli na njeno mesto šivati trikoten kos blaga. V 16. stoletju pa se je ta clipeus (ščitek) raztegnil v polkrog. Pluvijal so krasili z resicami, vezeninami in včasih celo z zvončki. 


Manipelj
Nosili so ga v Rimu že v 6. stoletju, med mašno obleko pa je bil sprejet v 9. stoletju. Prvotno je bila mapula (predhodnik maniplja) potni prtič; zdi se, da liturgično nikoli ni služil praktičnemu namenu. Z njim si torej niso brisali potu, ampak so ga nosili kot znak odlike. Mašnik si natakne manipelj že v zakristiji, medtem ko ga škof prejme šele pri molitvi Confiteor (Izpovedujem se). Manipelj se nosi samo pri mašah. Diakon in subdiakon ga lahko nosita na cvetno nedeljo, med blagoslovom oljk, diakon tudi na veliko soboto pri Praeconium paschale (peta uvodna molitev ob velikonočni sveči).
 


Štola
Nastala je neposredno iz liturgije sredi 8. stoletja. Takrat so štolo nosili vsi kleriki, iz česar sklepamo, da takrat še ni bilo ločnice med višjim in nižjim klerom. Sredi 9. stoletja je veljalo, naj mašniki nosijo štolo ne samo v cerkvi, ampak tudi zunaj nje kot znak njihove službe. Diakon nosi štolo položeno čez levo ramo in spne na desni strani oba konca. Mašnik prekriža oba kraka na prsih tako, da dene desni konec čez levega, kadar pa je oblečen v superpelicej, mu štola prosto pada navzdol. Škof nosi štolo prosto spuščeno. Štola se uporablja pri mašah, zakramentih in zakramentalih ter pri vsakem dotikanju presvetega Rešnjega Telesa.


Superpelicej in roket
Superpelicej je v sedanji obliki skrajšana alba. Med liturgično opremo je bil sprejet v 11. ali 12. stoletju. V začetku je bil tako dolg kot alba, prvič je bil skrajšan v 13. stoletju, pozneje pa so ga še bolj prirezovali, vendar je v 16. in 17. stoletju še vedno segal čez kolena. Ob tem, ko so superpeliceju krajšali stan, so mu širili rokave. Poznamo pa tudi superpeliceje brez rokavov. Samo ime izhaja iz latinščine, saj so v severnih krajih v koru pri službi božji nosili kožuhe (super tunicas pellicias).
Roket je skoraj identičen superpeliceju in tudi njegov razvoj je enak. Edina razlika je v tem , da ima roket ožje rokave kot superpelicej. Ne sme se uporabljati pri delitvi zakramentov, lahko pa se uporablja v koru. Po pravilih bi lahko roket nosil samo škof, a to je večkrat prezrto.


Biret
Je posebno liturgično pokrivalo, ki se je 16. stoletju razvilo iz okrogle mehke kape. Razvil se je v trd, štirioglat klobuk s tremi ali štirimi roglji (štiri lahko nosijo le doktorji). A pri sveti liturgiji se uporablja le trirogeljni. Lahko ima za okras cof in je različnih barv, odvisno od stopnje duhovniškega stanu ali naziva.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...