ponedeljek, 22. julij 2013

Intervju: Don Alberto Secci



Bongi Marco (Bondži Marko), avgust 2011

Gospod Alberto,
Vaš lik duhovnika, ki se je vrnil k sveti maši vseh časov po Motu propriju [Benedikta XVI. iz leta 2007, op. p.], je pripomogel k temu, da so mediji v letih 2007-2008 o Vas veliko govorili. Danes, ko je od teh težkih dogodkov preteklo že dolgo časa, Vas prosimo, da nam odgovorite na nekaj vprašanj, s čimer bodo italijanski verniki [tudi slovenski, op. p.] bolje spoznali Vašo zgodbo in apostolat, ki ga živite.


V. – Nam lahko na kratko poveste, kako in kdaj se je pojavil Vaš duhovniški klic in kakšno je bilo Vaše šolanje v bogoslovju?

O. Rodil sem se v Domodossoli (škofija Novara), toda moja družina se je preselila v okolico Bielle. Moj oče je bil karabinjer in tam sem preživel svoja otroška leta v dobri župniji, ki jo je vodil star župnik, letnik 1890! Pravi patriarh z veliko pobožnostjo do Matere Božje. Tam je bilo gotovo položeno prvo seme poklica. Strežba pri oltarju, mesec maj, svetišče Oropa…Ob zvestobi matere do njenih dnevnih dolžnosti in do svete maše, smisel za dolžnost in red s strani očeta in veliko drugih stvari je, ki so dobro zaznamovale moje katoliško otroštvo.
Nato sem se z družino vrnil v Domodossolo, se vpisal na državni znanstveni licej…Lepi spomini, čeprav je bilo leta 1977 vzdušje, tudi izven velikih mest, zelo laicistično. V tisti šoli sem nato živel intenzivno katoliško borbenost, in sicer v skupnosti CL (Comunione e liberazione). Bilo nas je malo, a bili smo zelo borbeni. Spominjam se tistih let: molitev (hvalnice, dnevna molitvena ura, večernice in sklepna molitvena ura), rožni venec, dnevna maša – imeli smo 15, 16 let! Izobraževali smo se iz drugačnih knjig kot so jih uporabljali profesorji na liceju. To smo počeli, da bi branili Cerkev in njeno zgodovino. Ljubezen do Cerkve se je z njenim poznavanjem vedno bolj povečevala. Brali smo velike duhovne pisatelje, mislim na sv. Benedikta, Terezijo Avilsko … Zame je bila ta razvidnost duhovniškega poklica naravna in več kot očitna. Kristus je vse, Cerkev je njegovo Telo, kako ne bi dal svojega življenja za to?
V bogoslovje sem vstopil po maturi, ko sem bil star devetnajst let. Veliko pomoč mi je dajal duhovni voditelj, ki je bil pravoveren, in to veliko bolj kot teologija, ki sem jo tudi strastno študiral. Krivda? V tistih letih je bilo čisto vse gradbišče osebnih mnenj, ideološko zasidranih v Rahnerjeve teorije. Vseeno sem tista leta srečno preživel, že iz srednješolskih let navajen na dobrodušno »bojevanje« za vero. Do nobenega ne gojim zamer, z ljubeznijo se spominjam vseh profesorjev, a sem bil že od prejšnje borbenosti navajen, da sem nadziral vsak nauk. Vsak dan smo v semenišču gledali proti obzorju v pričakovanju katoliške obnove… Ki pa ni nikoli prišla!

V. Katere so bile službe, ki ste jih opravljal v prvih letih po posvečenju?

O. Po posvečenju so me poslali, starega petindvajset let, v zelo katoliško župnijo z velikim številom organizirane mladine, katere asistent sem bil. Ni bilo lahko: v osnovni šoli sem učil verouk,  preostanek dneva sem preživljal med mladinci in v župnijski cerkvi. Zahtevno delo z ozirom na to, da sem se spopadal s cerkvenimi linijami, ki so bile zelo različne od mojih, že poudarjeno tradicionalnih. Upam, da sem naredil kaj dobrega in malo slabega. Nato sem odšel za eno leto v Francijo, prevzet od kanoniške izkušnje, ker sem čutil potrebo po večji duhovniški podpori. Regularni kanoniki, kakor menihi, so naredili Evropo krščansko. Zdelo se mi je, da sem tako našel rešitev za boljše služenje Bogu in dušam. Vrnil sem se, ker sem v opatiji našel teološke boje in utrujenost semenišča: vzdušje zmedenosti ni ostalo zunaj samostanov, kakor tudi ni ostalo zunaj naših src.
Nato sem pristal v dolino Vigezzo, kjer se še vedno nahajam, najprej kot pomočnik na podružnici in nato kot župnik. V vseh teh letih sem nadaljeval poučevanje verouka v šolah.



V. Kako se je zgodilo srečanje s tradicionalno sveto mašo in kaj Vas je kljub težavam privedlo, da ste se oklenili izključno tega obreda?

O. Težko je odgovoriti. Zdi se, kakor da bi bila ta želja vedno prisotna. Spominjam se, da nisem nikoli prenašal določenega načina maševanja, da sem opažal smešnost mnogih bogoslužij. Zdelo se je, da je živim v zmedenem trenutku, v dramatični zadregi, da pa se bo nekoč stvar uredila. Vse, kar je bilo moč opaziti v cerkvi, ti je govorilo o  starodavnem bogoslužju, ki pa je manjkalo in te čakalo.
Kot kaplan in še bolj kot župnik sem naredil vse, kar se mi je v danem trenutku zdelo mogoče: oltar ad orientem, gregorijansko petje z verniki, obhajilo na usta, stalno nošenje talarja, verouk za odrasle, tradicionalni verouk za otroke. Toda to ni bilo dovolj, srce maše je bilo pod vprašajem. Le kako naj bi tu kaj storil, saj sem bil že pred leti »inkviziran« za tisto malo, kar sem naredil!
Leta 2005 sem v mašo Pavla VI. dodal najprej darovanje in nato še kanon (slovilo) iz maše vseh časov.
Potrpežljivo sem čakal večkrat napovedani Motu Propio, za katerega se mi je zdelo, da ne bo nikoli prišel. Od 11. julija 2007, bil je torek, sem začel maševati izključno v skladu z mašo vseh časov. Moram reči, da je končni strel naredil moj brat. Na izletu v gore mi je dan prej rekel »ne vem, kaj čakaš« … To je bil znak, da moram začeti.

V. Zakaj, za razliko od mnogih drugih duhovnikov, ki so sprejeli »Summorum Pontificum«, Vi zavračate t.i. biritualizem?

O. Bom zelo kratek. Obveznost biritualizma imam za absurdno. Če se je našlo resnično najboljše, kar v največji meri izraža katoliško vero, brez nevarnih dvoumnosti, ne vidim razloga, da bi se nadaljevalo maševanje, ki to izraža v manjši meri. V biritualizmu dejansko en obred umre in drugi ostane. V biritualizmu se duhovnik utrudi v neki vrsti shizofrenije in ljudstvo ni izgrajevano, izobraženo, potolaženo v lepoti Boga. Izognil se bom teološko-liturgični debati, za to ni mesta v intervjuju, pravim le, da bo, kdor ostane v biritualizmu, prej ali kasneje zapustil mašo vseh časov in si bo napravil razloge, da ostane v svetu reforme, tudi če bo ta živeta na konzervativen način, a z žalostjo v sebi. To je kakor pri nekom, ki je izdal ljubezen do Boga lastne mladosti.
Dodati moram, da mi je veliko pomagalo branje knjige »Anglikanska bogoslužna reforma«, ki jo napisal Michael Davies. Temeljno delo, zelo jasno: dvoumnost bogoslužja vodi v praktično herezijo. Mar ni prav to tisto, kar se nam je zgodilo?

V. Kako so se Vaši verniki odzvali, ko so spoznali Vašo odločitev o vrnitvi k starodavni maši?

O. Nihče ni bil presenečen. Podporniki so dejali: končno! Nasprotniki: saj smo že rekli! Lahko pa zatrdim, da se je velika večina ljudi takrat potrudila: posegali so po malih misalih, želeli so razumeti… Lepo ozračje.
Vedno mi je pomagala tudi skupina vernikov, preprostih in močnih, ki so bili vedno pripravljeni delati z menoj; mislim posebno na tiste, ki že od leta 1995 sodelujejo v zboru.
Nato se je začelo govoriti, da sem neposlušen škofu, nato papežu in tako je postalo vse bolj zapleteno, vendar na začetku ni bilo tako.
V. Vsi vemo o vaših nesporazumih s škofom in o rešitvi, da so Vam zaupali neko vrsto  kaplanije v Vocognu. Kakšni so bili, v tistih trenutkih, če odmislimo nesoglasja s škofijo, Vaši odnosi s sobrati župniki?

O. Vsi so izginili. Nekateri se niso strinjali, večina je bila tiho, kakšen redek ti je rekel, da ni proti, da pa vendar javno ne more nič narediti. To je bil strah uradne neposlušnosti. Iz naše strani, jaz in don Stefano – duhovnik, ki se je odločil za enako pot in s katerim delam kljub temu, da imava različna pastoralna področja, nisva nikoli manjkala na sejah duhovnikov vikariata, na katerih sva sodelovala s strastjo, kakor vedno.

V. Kakšen odnos je danes med Vami in škofom ter sobrati, ko so se, na srečo, strasti pomirile?

O. Vse zgleda mirno, čeprav se čuti, da je veliko nerešenega, ker se je vedno izogibalo resnemu pogovoru o vzrokih najine odločitve. Je, kakor da se želi ostati na površju, na čisto pravni ravni. Upajmo, da se bo v tem oziru s časom kaj spremenilo.

V. Kako presojate stanje Cerkve in kakšna mislite, da je lahko v prihodnosti vloga FSSPX?

O. Cerkev je od Boga, torej moram upati. Čeprav čutim, da bo ta kriza, globoka in žalostna, zelo dolga. V krščanstvu je nekrščansko mišljenje, kakor je rekel Pavel VI., in danes je prav to nekrščansko mišljenje »ljudska Biblija«. Mnogi mislijo, da so katoličani, a to več niso. To je grozno. To je zapustitev Kristusa, medtem ko ostajaš v Cerkvi. Česa bolj dvoumnega ni.  Bratovščina mora nadaljevati delo mons. Lefebvrea, ohranjati duhovništvo, vero, mašo vseh časov.. Nekega dne bo vsem jasna njena previdnostna vloga. Ljubiti Cerkev pomeni ohranjati zaklad vere in milosti, ki ji jo je namenil naš Gospod Jezus Kristus, ki je njen temelj. To Bratovščina vseskozi počne in za to sem Bogu hvaležen.

V. Ossolanska zemlja ima razvejano versko izročilo. Mislite, da se tradicionalna sveta maša lahko še razširi v teh krajih in bližnjih regijah?
O. Ne vem. Vem le, da je življenje naših gora dobivalo obliko iz katoliške maše, tiste vseh časov. Življenje tukajšnjih ljudi je bilo izgrajevano s strani tridentinskega bogoslužja, da so stali pred Bogom dramatično, to je s pozitivnostjo, ki izgrajuje življenje. Ampak »amerikanizirani« svet je prišel tudi sem gor, na žalost tudi zaradi Cerkve, in je naredil tragedijo v človeku.

V. Kako se trenutno odvija Vaš apostolat in koliko vernikov prihaja navadno v cerkev v Vocognu?

O. Dnevna maša, dve maši v nedeljo, spoved vsak dan pol ure pred mašo, šola v Domodossoli, letos 13 razredov, srečanja o katoliški veri ob petkih za odrasle, verouk z otroki, pevske vaje tedensko.. In malo odmaknjenega življenja, meniškega, če mi uspe, ker, če želi duhovnik kaj dobrega narediti, ne sme biti preveč v središču.
Živim veliko duhovniško bratstvo z don Stefanom, ki se je tudi vrnil k tradicionalni maši. Mašuje za svoje vernike v cerkvi bolnišnice v Domodossoli. To je delovno bratstvo, ker imajo najini verniki veliko skupnih trenutkov. Vse to je rodilo oznanila in spletno stran, ki dokumentira naše življenje.
Koliko vernikov prihaja? Ne vem. Število se spreminja. Do 120 ob poletnih nedeljah, pozimi manj, zaradi oddaljenosti kraja. Naučil sem se ne šteti: kralji Izraela so bili vedno kaznovani, ko so delali štetja.


V. Kako presojate sveže navodilo »Universae Ecclesiae« o uporabi starodavnega Misala?

O. Še enkrat je poudaril, da maša vseh časov ni bila nikoli prepovedana in da ne more biti prepovedana. Kdor tega ne želi priznati pa bo še naprej delal zmedo. 




Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...