Liturgična oblačila škofov in papeža

Škof ima pri slovesnih mašah poleg navadnih mašnih oblačil še svoja posebna škofovska znamenja. Ta so:

1. Posebna liturgična obutev. V Rimu so pri liturgiji nosili lepšo obutev že v 6. stoletju. Ko pa se je rimska liturgija pričela širiti v severne in zahodne dežele, so škofje tudi tam prevzeli navado po nošnji lepše obutve (sandalia). V 13. stoletju so ta obuvala izdelovali iz usnja, kasneje pa iz svile. Od navadnih čevljev se ločijo po izbiri blaga, barve in okrasju, nikakor pa po obliki. Škofje oblečejo pri slovesnih opravil tudi posebne nogavice (caligae), ki so v liturgični barvi tistega dne. 

2. Prstan. V Španiji so škofje nosili prstane že v 7. stoletju, v 9. pa so ta običaj sprejeli v frankovskih deželah. Od 12. stoletja dalje je prstan splošni del pontifikalne  oprave. Simbolizira zvezo med škofom in škofijo (diecezo) in je tudi pečat, ki kaže na pravo vero.

3. Pektoral (crux pectoralis). V prvih stoletjih krščanstva so duhovniki in laiki na prih nosili kapsule z relikvijami ali pa reki iz Svetega Pisma. Te kapsule so imele večkrat podobo križa. Iz tega se je razvil zlati križ, ki ga škofje nosijo na verižicah ali vrvicah. Od 13. stoletja pa je običajen liturgični okrasek pri pontifikalnih svetih opravilih. 

4. Levitska oblačila (dalmatika in tunicella). Že na upodobitvah iz 3. stoletja lahko vidimo škofa, ki ima pod penulo dalmatiko. Od 12. stoletja dalje nosijo škofje pod kazulo tunicello kot znamenje, da so v njih združeni vsi redovi mašniškega posvečenja.

tunicela

dalmatika

5. Liturgične rokavice (chirothecae). Že v 10. stoletju so v frankovskih deželah začeli škofje pri sveti liturgiji uporabljati rokavice. Želeli so narediti škofovsko obleko še bolj sijajno. Do 13. stoletja  so imeli samo bele rokavice, kasneje pa so jim dali barvo liturgičnega dneva ali praznika, čeprav se pri črnih mašah ne uporabljajo (missa requiem). Rokavice krasijo z vezeninami .

6. Mitra. Kot liturgično pokrivalo služi že vsaj od 12. stoletja. V začetku je imela obliko stožca, ko pa so vrh tega stožca potlačili, sta nastala dva roglja (cornua). Mitre krasijo z zlatom in biseri. V liturgični molitvi se imenuje mitra čelada zveličanja, ker je v dveh rogljih simbol Stare in Nove zaveze. 

7. Pastirska palica (baculus pastoralis). V Španiji so škofje že v 6. stoletju nosili posebno pastirsko palico. Splošni liturgični značaj je dobila v 11. stoletju.  Prvotno je imela obliko črke »T«, od 11. stoletja pa so na vrhu zakrivljene.  Papež naj pri maši ne bi nosil pastorala, pač pa nosi posebno palico v obliki križa le pri posvečevanju cerkva ali otvoritvi svetih vrat. Palica je simbol višje pastirske oblasti.

8. Palij. V sedanji obliki je palij okrogla, belo-volnena ovratnica, široka približno tri prste, pretkana s črnimi križci z dvema trakovoma, ki padata eden spredaj (na prsi), drugi zadaj (na hrbet). Papeži so nosili palije kot insignije že v 6. stoletju; dajali so ga tudi tistim škofom, ki so jih želeli posebno odlikovati. Od srede 9. stoletja je palij simbol nadškofovske jurisdikcije. Palije tkejo iz volne dveh jagnjet, ki jih blagoslovijo na praznik sv. Neže v cerkvi, ki ji je v Rimu posvečena. Posvetijo jih po večernicah pred praznikom sv. Petra in Pavla in jih hranijo v pozlačeni srebrni skrinjici v konfesiji sv. Petra.

9. Rationale. Nekateri škofje imajo pravico, da nosijo na vrhu kazule (na ramenih) poseben okrasek. Prvotno, v 11. stoletju, so ga oblikovali po vzoru palija. Rationale ni simbol duhovne oblasti, ampak častni znak.

10. Cappa magna, moceta in manteleta.  a)V stolnico k slovesni sv. maši pride škof ogrnjen z velikim plaščem (cappa magna), ki ima vlečko. b) V druge cerkve svoje škofije pa gre z moceto (mozzeto – mutilatum), ki je skrajšana cappa magna. Pokriva ramena in je spredaj zapeta, zadaj pa ima prišito kapico.  c) V tuji škofiji nosi manteleto (mantellum) vrh roketa. Ta sega do kolen in je spredaj odprta, pri vratu zapeta, ob straneh pa ima zarezi, skozi katere vtakne roke.

cappa magna

 

manteleta

moceta

11. Nadškofovski križ. Pred papežem nosijo križ v cerkvi in zunaj nje. Od 13. stoletja ima to pravico tudi nadškofje. V cerkev gre strežnik v sprevodu tako, da je podoba križanega obrnjena proti  nadškofu. 

12. Razen škofov smejo s posebnim dovoljenjem pri slovesnih mašah pontifikalna oblačila nositi tudi nekateri opati, prelati in prošti (v Sloveniji celjski opat, dravograjski prošt, novomeški prošt, konjiški arhidiakon,…). To je veljalo vse do leta 1962.

13. Papež ima pri slovesnih mašah poleg škofovskih še dvoje posebnih oblačil. a) Subcinktorij (subcinktorium), ki je zelo podoben maniplu; nosi se ob pasu, nataknjen na cingulum. Prvotno je držal štolo ob pas, sedaj pa je le še za okras. b) Fanon (fano), ki je ovalen, iz svile izdelan ovratnik, v sredi izrezan, zložen iz dveh pol. Obleče se na albo, potem pa se  vrhnja pola razprostre čez kazulo.

fanon

subcinktorij 

kardinal Rode darujejo pontifikalno mašo v Griciglianu