Preženimo kitare in pianine iz Cerkve

Upoštevajoč čedalje jasnejši neuspeh sodobne cerkvene glasbe pri vzpostavitvi duha svetosti in vključenosti v tradicijo, ki ju Drugi vatikanski koncil zahteva od vseh novih liturgičnih kompozicij, je presenetljivo, da lahko v katoliškem svetu še vedno v številnih cerkvah najdemo kitare in pianine kot glavni instrument, uporabljen pri liturgiji. To je še posebej presenetljivo, saj je bilo na to temo mnenje Cerkve vedno zelo jasno.

Papež Pij XII. v leta 1955 izdani encikliki  Musicae Sacrae, kjer so združeni pogledi papežev pred Drugim vatikanskim koncilom, uči takole: »Poleg orgel se lahko pri liturgičnih opravilih uporabljajo tudi drugi instrumenti, dokler ne igrajo nič profanega, nič vreščečega oz. sploh ničesar, kar bi bilo v nasprotju s svetimi obredi in častitljivostjo svetega kraja.«

Pokoncilska odredba o liturgični glasbi Musicam Sacram iz leta 1967 to sodbo potrjuje: »Eden izmed kriterijev izbire liturgičnih instrumentov so tudi tradicije in običaji posameznih ljudstev. A instrumenti, ki se običajno uporabljajo v posvetni glasbi, so brez izjem prepovedani pri liturgičnih obredih in pobožnostih. Vsak liturgični instrument mora biti uporabljen tako, da izpolnjuje zahteve službe božje in služi lepoti čaščenja ter vzgoji vernikov.«

V času, ko je bil ta dokument napisan, so kitare sprožale močne asociacije na profano, posvetno glasbo – glasbo protikulture – ne pa na sveto glasbo Cerkve, kjer je častno mesto pripadalo orglam in ob posebnih priložnostih godalom ter pihalom.

V nagovoru italijanski Družbi sv. Cecilije 18. septembra 1968 je papež Pavel VI. dejal sledeče: »Prvenstvena naloga svete glasbe je priklicati zavest o božji slavi in jo častiti. … Ker je to bistvena naloga cerkvene glasbe, nimamo nikakršnega razloga za vpeljavo česarkoli, kar je banalno siromašno ali kar je všeč le kapricam esteticizma in temelji na ekscesih sodobne tehnologije? … Vokalna in instrumentalna glasba, ki je ne zaznamuje duh molitve, dostojanstvenosti in lepote, nima vstopa v sveti svet vere. Asimilacija in posvečevanje posvetnega, ki je danes eden izmed pomembnejših vidikov misijonskega delovanja Cerkve, ima svoje meje.«

Pianino je tolkalo, ki je značilno predvsem za koncertne dvorane in jazzovske festivale, je del klubskih prostorov in barov. Izumljen je bil izrazito v kontekstu posvetne zabavne glasbe, ko so glasbeniki (kot npr. Beethoven) iskali glasbilo, ki bi se dobro slišalo v koncertnih dvoranah. Namen tega »Hammerklavirja« (»bobnečega« klavirja, ime za predhodnika današnjega pianina) je bil v tem, da poslušalca pritegne k glasbi sami. Opraviti imamo z instrumentom, ki poslušalcem razglaša: »Sedaj igram za vašo zabavo, tako da se udobno namestite in ---- (vstavite po izbiri – npr. berite časopis, srkajte pijačo ali, kot v Lisztovih časih, omedlite pred virtuozom).«

Tudi akustična kitara (kaj šele električna) ni bila nikoli instrument, uporabljen v Cerkvi. V baroku sta bila teorba (velika basovska lutnja) in lutnja občasno uporabljeni kot spremljevalni glasbili godalom in orglam, a solo kitara – tudi igrana na klasičen način – ni bila nikoli del tradicije, kaj šele kitara, igrana na način pop glasbe. V 50-ih letih je ta instrument predstavljal zgolj eno: posvetno zabavno glasbo. Prav zato zgoraj omenjeni dokumenti tako enoglasno in jasno prepovedujejo uporabo teh glasbil pri liturgiji. Tega ni spremenil niti eden poznejši dokument.

Spomnimo se tudi besed blaženega papeža Janeza Pavla II.: »Kristjani bi morali ponovno odkriti nenehno svežino vere in z njeno močjo soditi prevladujočo in vsiljivo posvetno kulturo.« (Veritatis Splendor, 88).

Peter Kwasniewski, objavljeno 23. marca 2013 na spletni strani   http://www.ccwatershed.org/blog/2013/mar/28/banish-all-guitars-and-pianos-church/