Prvič: Klasična rimska liturgija ni rezultat tridentinskega koncila iz
16. stoletja!
Zgodovina tradicionalne liturgije
je zakoreninjena v začetkih krščanstva. Sveta maša je bila skozi stoletja
deležna pozornega in počasnega razvoja, ki je zasledovalo načelo skladnosti in
simbolne globine. Prvi ohranjeni zapis molitev tovrstne liturgije sega v 6.
stoletje (doba cerkvenih očetov), gre za t.i. Leonov zakramentarij. Prva
kodifikacija klasične rimske liturgije pa je dosežek papeža svetega Gregorja
Velikega (590-604).
Papež sveti Pij V. je zaslužen za
ureditev rimskega misala, ki je leta 1570 (po koncilu v Tridentu) postal
splošen in normativen za celotno »latinsko« Cerkev. Ker je bil zaradi preteklih
nejasnosti in zlorab eden izmed glavnih ciljev tridentinskega koncila ureditev
liturgije, se »maša Pija V.« pogosto (pogovorno) imenuje kar tridentinska maša.
Za tem je občasno prihajalo do majhnih in postopnih sprememb (zasledujoč
tradicijo Cerkve, ki se izogiba vsakršnim prelomom in zanikanj starega), ki so
se zaključile leta 1962, v času papeževanja blaženega Janeza XXIII., ki je dal
opraviti zadnjo redakcijo tradicionalne svete maše.
Leta 1969 je papež Pavel VI.
potrdil nekajmesečno skupinsko delo posebne liturgične komisije pod vodstvom
Annibala Bugninija, ki je korenito spremenilo rimski mašni obred (in to celo v
osrednjem delu obreda, to je pri daritvi), čeprav je še vedno temeljil na
tradicionalni (»tridentinski«) liturgiji.
Drugič: 2. vatikanski koncil ni ne spremenil ne zamenjal tradicionalne
liturgije
Še več, tradicionalna liturgija
je bila edina, po kateri so se darovale svete maše v času zasedanja koncila.
Dokument Sacrosanctum Concilium, ki
je resda izšel kot splošna smernica za prenovo liturgije, zaradi svoje
nejasnosti odpira možnosti različnih interpretacij, toda v nobenem primeru ne
zahteva korenite spremembe ali zamenjave tedaj veljavnega obredja.
Oprijemljivejša navodila so bila sestavljena šele po koncilu. Pokoncilska (in
ne neposredno koncilska) je bila tudi t.i. Novus Ordo maša, ki jo je razglasil
Pavel VI., pri čemer je poudaril, da se starejša liturgija lahko ohranja, saj
je del dragocene in stalnega spoštovanja vredne tradicije Cerkve.
Tretjič: Obrnjenost duhovnika proti ljudstvu (»versus populum«) ni
norma, ki bi jo uvedel koncil
Hkratna usmerjenost duhovnika in
ljudstva proti vzhodu (»ad orientem«) je praksa dveh tisočletij cerkvene
zgodovine, ki je bila brez ugovorov upoštevana tako na Vzhodu kot Zahodu. Gre
za normo bodisi klasične rimske liturgije bodisi liturgije vzhodnih cerkva
(katoliških in pravoslavnih). Praksa obrnjenosti duhovnika proti ljudstvu
(dejansko proč od Boga) je rezultat postopnega (sprva) neveljavnega
eksperimentiranja, ki se je v nekaterih predelih Evrope in Amerike dogajalo od štiridesetih
let naprej. Ta praksa je postala nenapisano (četudi uradno zgrešeno) pravilo
t.i. Novus Ordo maše, ki pa svoje utemeljitve ni mogla najti niti v koncilskih
dokumentih niti misalu iz leta 1969. Prva omemba v kakem uradnem cerkvenem
dokumentu o možnosti (zgolj o možnosti in ne normativnosti!) takšne usmeritve
je moč najti šele leta 1967 v navodilu Inter
Oecumenici. Šele leta 2000, ko je bil ta praksa priznana za dovoljeno
(nikakor pa priporočljivo!) v dokumentu Splošna
navodila Rimskega misala in to zaradi
diplomatskega izogibanja polemikam.
 |
| National Liturgical Week, Portland, Oregon, 1947 |
Četrtič: 2. vatikanski koncil ni uvedel svete maše v ljudskem jeziku
Kakor t.i. Novus Ordo maša ni
delo koncila, tako tudi samoumevnost ljudskih jezikov ni del omenjenega
dokumenta Sacrosanctum Concilium, ki
omenja zgolj možnost prevodov (iz latinščine) nekaterih delov svete maše v
ljudske jezike. Poleg tega je koncil vnovič potrdil latinski jezik v vlogi
uradnega jezika Cerkve. Tudi izvirno besedilo t.i. Novus Ordo maše je napisano
v latinščini, njegovi prevodi pa so zgolj odslikava izvirnika.
Konec koncev je bil 2. vatikanski
koncil zgolj pastoralni koncil in zato ni razglasil nobene nove dogme ali
spremenil nobenega že veljavnega nauka. Njegov prvotni namen je bil potrditi in
posredovati že obstajajočo in na vekomaj resnično sporočilo Cerkve (v kolikšni
meri je bil pri tem uspešen ali s katerimi potencialno sumljivimi besedili
nevaren je drugo vprašanje). Prav zato je potrebno na zadnji koncil gledati v
luči kontinuitete s tradicijo Cerkve (kar je njegova edina pravilna
interpretacija, kakor nas uči papež Benedikt XVI. s svojo znamenito
»hermenevtiko kontinuitete«).
Vera je namreč tako ali tako
vselej ista, liturgija pa je v vsakem primeru vnovično uresničevanje Kristusove
žrtve Bogu-Očetu za odkupitev grehov človeštva in človekova združitev z Bogom,
prvenstveno preko Gospodovega Telesa (in Krvi).
Več na: www.institute-christ-king.org
Ni komentarjev:
Objavite komentar