četrtek, 18. julij 2013

Nehajmo s predsodki o tradicionalni liturgiji



Prvič: Klasična rimska liturgija ni rezultat tridentinskega koncila iz 16. stoletja!

Zgodovina tradicionalne liturgije je zakoreninjena v začetkih krščanstva. Sveta maša je bila skozi stoletja deležna pozornega in počasnega razvoja, ki je zasledovalo načelo skladnosti in simbolne globine. Prvi ohranjeni zapis molitev tovrstne liturgije sega v 6. stoletje (doba cerkvenih očetov), gre za t.i. Leonov zakramentarij. Prva kodifikacija klasične rimske liturgije pa je dosežek papeža svetega Gregorja Velikega (590-604).
Papež sveti Pij V. je zaslužen za ureditev rimskega misala, ki je leta 1570 (po koncilu v Tridentu) postal splošen in normativen za celotno »latinsko« Cerkev. Ker je bil zaradi preteklih nejasnosti in zlorab eden izmed glavnih ciljev tridentinskega koncila ureditev liturgije, se »maša Pija V.« pogosto (pogovorno) imenuje kar tridentinska maša. Za tem je občasno prihajalo do majhnih in postopnih sprememb (zasledujoč tradicijo Cerkve, ki se izogiba vsakršnim prelomom in zanikanj starega), ki so se zaključile leta 1962, v času papeževanja blaženega Janeza XXIII., ki je dal opraviti zadnjo redakcijo tradicionalne svete maše.
Leta 1969 je papež Pavel VI. potrdil nekajmesečno skupinsko delo posebne liturgične komisije pod vodstvom Annibala Bugninija, ki je korenito spremenilo rimski mašni obred (in to celo v osrednjem delu obreda, to je pri daritvi), čeprav je še vedno temeljil na tradicionalni (»tridentinski«) liturgiji.


Drugič: 2. vatikanski koncil ni ne spremenil ne zamenjal tradicionalne liturgije

Še več, tradicionalna liturgija je bila edina, po kateri so se darovale svete maše v času zasedanja koncila. Dokument Sacrosanctum Concilium, ki je resda izšel kot splošna smernica za prenovo liturgije, zaradi svoje nejasnosti odpira možnosti različnih interpretacij, toda v nobenem primeru ne zahteva korenite spremembe ali zamenjave tedaj veljavnega obredja. Oprijemljivejša navodila so bila sestavljena šele po koncilu. Pokoncilska (in ne neposredno koncilska) je bila tudi t.i. Novus Ordo maša, ki jo je razglasil Pavel VI., pri čemer je poudaril, da se starejša liturgija lahko ohranja, saj je del dragocene in stalnega spoštovanja vredne tradicije Cerkve.

Tretjič: Obrnjenost duhovnika proti ljudstvu (»versus populum«) ni norma, ki bi jo uvedel koncil

Hkratna usmerjenost duhovnika in ljudstva proti vzhodu (»ad orientem«) je praksa dveh tisočletij cerkvene zgodovine, ki je bila brez ugovorov upoštevana tako na Vzhodu kot Zahodu. Gre za normo bodisi klasične rimske liturgije bodisi liturgije vzhodnih cerkva (katoliških in pravoslavnih). Praksa obrnjenosti duhovnika proti ljudstvu (dejansko proč od Boga) je rezultat postopnega (sprva) neveljavnega eksperimentiranja, ki se je v nekaterih predelih Evrope in Amerike dogajalo od štiridesetih let naprej. Ta praksa je postala nenapisano (četudi uradno zgrešeno) pravilo t.i. Novus Ordo maše, ki pa svoje utemeljitve ni mogla najti niti v koncilskih dokumentih niti misalu iz leta 1969. Prva omemba v kakem uradnem cerkvenem dokumentu o možnosti (zgolj o možnosti in ne normativnosti!) takšne usmeritve je moč najti šele leta 1967 v navodilu Inter Oecumenici. Šele leta 2000, ko je bil ta praksa priznana za dovoljeno (nikakor pa priporočljivo!) v dokumentu Splošna navodila Rimskega misala in to zaradi diplomatskega izogibanja polemikam. 

National Liturgical Week, Portland, Oregon, 1947

Četrtič: 2. vatikanski koncil ni uvedel svete maše v ljudskem jeziku
 
Kakor t.i. Novus Ordo maša ni delo koncila, tako tudi samoumevnost ljudskih jezikov ni del omenjenega dokumenta Sacrosanctum Concilium, ki omenja zgolj možnost prevodov (iz latinščine) nekaterih delov svete maše v ljudske jezike. Poleg tega je koncil vnovič potrdil latinski jezik v vlogi uradnega jezika Cerkve. Tudi izvirno besedilo t.i. Novus Ordo maše je napisano v latinščini, njegovi prevodi pa so zgolj odslikava izvirnika.



Konec koncev je bil 2. vatikanski koncil zgolj pastoralni koncil in zato ni razglasil nobene nove dogme ali spremenil nobenega že veljavnega nauka. Njegov prvotni namen je bil potrditi in posredovati že obstajajočo in na vekomaj resnično sporočilo Cerkve (v kolikšni meri je bil pri tem uspešen ali s katerimi potencialno sumljivimi besedili nevaren je drugo vprašanje). Prav zato je potrebno na zadnji koncil gledati v luči kontinuitete s tradicijo Cerkve (kar je njegova edina pravilna interpretacija, kakor nas uči papež Benedikt XVI. s svojo znamenito »hermenevtiko kontinuitete«).
Vera je namreč tako ali tako vselej ista, liturgija pa je v vsakem primeru vnovično uresničevanje Kristusove žrtve Bogu-Očetu za odkupitev grehov človeštva in človekova združitev z Bogom, prvenstveno preko Gospodovega Telesa (in Krvi).

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...