četrtek, 05. september 2013

Koncil in liturgija



Skoraj vsak izmed nas lahko potrdi, da ima svojo najljubšo cerkev, morda najljubšega duhovnika, verjetno tudi najljubšo zvrst glasbe, ki se izvaja pri sveti maši. Čeprav v rimskem delu Katoliške cerkve znotraj rednega (pokoncilskega) mašnega obreda (uveljavljenega leta 1969) obstaja zgolj en misal, se način darovanja svetih maš opazno razlikuje že od župnije do župnije istega mesta, kaj šele po različnih pokrajinah ali državah. Kako je mogoče, da je lahko ena in ista sveta mašna žrtev znotraj ene in iste svete Cerkve, ki izpoveduje eno in isto ter resnično sveto vero, darovana na toliko načinov? Misal in ostala liturgična navodila uradno predvidevajo enotnost, dejansko pa je slika močno drugačna, saj je liturgična podoba rimske Cerkve že desetletja povečini odvisna od subjektivnih okusov različnih skupin ljudi in popustljivega pristopa duhovščine.

Novus Ordo: škofija Albenga-Imperia, Italija, mašuje škof
Zgodba o neenotnosti se začenja z Drugim vatikanskim koncilom (1962-1965), ki ga je blaženi papež Janez XXIII. sklical z namenom, da eno in isto resnico o Kristusovem odrešilnem delu na nov način posreduje svetu, zatopljenem v tehnološko mrzlico in idealizem o demokratično-kapitalistični ureditvi. Koncil sicer ni zanikal niti vloge svete tradicije niti kakršnegakoli nauka Cerkve, razjasnjenega skozi stoletja, toda z evforijo njegovih številnih občudovalcev, ki so ga napačno razumevali kot prelom s preteklostjo, je Cerkvi prinesel neštete (tudi nepotrebne in prenagljene) spremembe v miselnosti in verski praksi, zaradi katerih je življenje povprečnega katoličana izgubilo trdno istovetnost (Janez Pavel II. je v tem kontekstu govoril o »tihi apostaziji«) in ukoreninjenost v Cerkvi, nekoč poznani po intelektualni jasnosti in lepoti liturgije (slednja tudi danes uradno ostaja njeno osrednje opravilo).

Pred in med (!) koncilom se je sveta maša rimskega dela Cerkve odlikovala predvsem po dveh lastnostih, ki so ostale nedotaknjene v sedanji izredni obliki rimskega mašnega obreda, pogovorno imenovani »tridentinska maša«, uradno pa so še vedno prisotne tudi v njegovi redni obliki, na katero je potrebno gledati bolj v luči kontinuitete kot preloma, saj so bila liturgična prizadevanja Pavla VI. mišljena (zgolj) kot reforma in ne zanikanje tradicije. Ti lastnosti sta: obrnjenosti duhovnika v smeri liturgičnega vzhoda (oziroma »proč od ljudstva«) in latinskem jeziku. Smer ad orientem simbolno kaže na enotno osredotočenost vernikov in duhovnika na Boga, ki se kot trpeči in hkrati od mrtvih vstali zaradi odkupitve naših grehov žrtvuje Očetu na žrtveniku Kalvarije, na njihovo skupno stremljenje k večnosti in drugem prihodu Kristusa, ki bo kakor sonce (izvir in zagotovilo življenja) vzšel z vzhoda. Skupna usmeritev vernikov in duhovnika tudi kaže na Cerkev kot potujoče božje ljudstvo, ki za pravo in trajno domovino priznava nebeško kraljestvo (»ne od tega sveta«). Latinski jezik nastopa v simbolni vlogi zagotovila enotnosti in pravoverne jasnosti. Kakor obstajata le en Kristus in le ena žrtev na križu, tako je tudi sveta maša le ena, ki dosledno izraža enoglasno molitev enega potujočega božjega ljudstva. Latinski jezik je s svojo dokončno izoblikovanostjo (odsotnostjo žive vsakodnevne uporabe) odlično orodje za nespremenljivo potrjevanje resnice ne samo v liturgičnih dejanjih, ampak tudi cerkvenih dokumentih (interpretacija latinskih besedil je za vse nedvoumna). Poleg tega latinski jezik vsem vernikom ponuja enaka izhodišča in merila, saj lahko vsakdo pozorno sledi sveti maši ne glede na kraj njenega darovanja (brez ovire nerazumevanja mnoštva jezikov), njegova razumljivost pa se vzdržuje s pomožnimi dvojezičnimi misali za ljudstvo.

vzgoja z zgledom, v Sloveniji spregledana
Naslednja značilnost, ki vernike vodi k pobožnosti, je način prejemanja svetega obhajila: to se prejema izključno kleče in na usta, poudarjajoč nevrednost grešnika, ki prejema Telo svojega Odrešenika, in veličastvo ter neskončno ljubezen Darovalca, Kristusa-Jagnjeta. Tovrstni način prejemanja obhajila tudi zmanjšuje možnosti bogoskrunstva, saj je hostijo vpričo duhovnika razmeroma težko izpljuniti iz ust, medtem ko je v današnji razširjeni praksi sveto hostijo mogoče z lahkoto stlačiti v torbico, v kolikor se obhajilo deli na roke (ki je uradno zgolj dopuščen in ne priporočljiv način!). Podobno stanje vlada na področju cerkvene glasbe: ta je povečini vezana na gregorijanski koral in spremljavo orgel, medtem ko se v sedanji praksi mnogokrat dogaja, da je »cerkvena« glasba najpomembnejša gonilka liturgičnih zlorab.

...že 10 let nabira prah na policah
Glavni oblikovalec misala Pavla VI. je bil Annibale Bugnini, že leta 1948 postavljen na čelo Komisije za liturgično reformo. Kljub številnim sporom je leta 1969 z blagoslovom papeža dokončal svoje delo. Novus ordo maša je bila rojena. Pod pretvezo »približati mašo ljudem« je bila s pomočjo novih besedil (prav tako možnosti štirih evharističnih molitev) in ne dovolj natančnih liturgičnih navodil narava svete maše v praksi pogosto podvržena izgubi celostnosti, saj se je prepogosto izpostavljala njena prazničnost (»sveta večerja«, »obed ljubezni«), medtem ko se je njen nujni vidik žrtvenosti (»Kalvarija«, resnična Kristusova navzočnost pod podobama kruha in vina) močno zanemarjal. Zgrešena praksa, ki je zlorabila tako koncilske določbe kot celo samo Novus ordo mašo, je privedla do tekmovanja v všečnosti in improvizaciji ter s tem zrušila resničnega duha liturgije, ki je v dajanju slave Bogu in kontemplaciji vernikov, kjer je v središču Bog in ne človek.

Koncilska konstitucija o liturgiji Sacrossanctum concilium je resda pozvala k reformi, vendar v kontinuiteti s tradicijo. V njej se med drugim nahaja misel: »[…] naj nihče […], niti duhovnik, svojevoljno ničesar ne dodaja, odvzema ali spreminja.«

Drugi vatikanski koncil je v nasprotju s svojim plemenitim namenom in želenimi posledicami na žalost prevečkrat postal izgovor za razpuščenost in celo politkorektnost, ki se podreja smernicam popularne kulture, ne pa načelom spoštljive liturgije ali jasnega nauka. Težava torej ni niti v koncilu niti v Novus ordo maši, temveč njuni površni (družbeno všečni) interpretaciji.

Kaj pa rešitev? Rešitev je preprosta: najprej goreča molitev z osebnim mrtvičenjem in deli ljubezni, nato pa uradna pojasnitev nejasnih mest v koncilskih določbah, spoštljivo pristopanje k Novus ordo maši (v skladu z njenim prvotnim namenom) in gojenje izredne oblike rimskega mašnega obreda. Obe različici svete maše se morata bolj otipljivo približati, Cerkev pa naj zopet prepozna lepoto svete tradicije, ki ni zapiranje pred svetom, temveč stalno predajanje lepote, dobrote in resnice. Sveta tradicija namreč podeljuje verodostojnost (ker je stanovitna in brez prelomov), bistvo liturgije pa je v dajanju slave Bogu in posvečevanju njegovih učencev.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...