ponedeljek, 08. julij 2013

Rolando Rivi


Rolando Marija Rivi se je rodil 7. januarja 1931 v kraju San Valentino kot drugi od treh sinov Roberta in Albertine Rivi. Jeseni leta 1942 je vstopil v semenišče v Maroli, a ga je moral čez dve leti zaradi nemške okupacije zapustiti. Kljub vsemu se je tudi doma poskušal vesti in počutiti kot semeniščnik, tudi tako, da je nosil talar. Svoje dneve je preživljal ob študiju, sveti maši, rožnem vencu in tabernaklju. V tistih časih je bilo to zelo nevarno, saj je divjal hud boj proti veri in pobijanje duhovnikov je bilo nekaj vsakdanjega. Starša, ki sta bila prestrašena zaradi sovraštva partizanov, sta mu predlagala, da bi odložil talar. Odgovoril jima je: » Zakaj? Kaj delam napak, če ga nosim? Ne želim ga odložiti. Študiram za duhovnika in to oblačilo je znak, da sem Jezusov.« Javna pripadnost Kristusu ga je stala življenja. Skupina partizanov ga je 10. aprila 1945 odpeljala in ga tri dni tepla, mučila in zasmehovala. 13. aprila so ga, ko si je sam izkopal grob, usmrtili z dvema streloma iz pištole. Iz njegovega svetega talarja so nato naredili nogometno žogo.


13. marca t.l. je papež Frančišek izdal ukaz Kongregaciji za zadeve svetnikov naj pospeši delo v zvezi z razglasitvijo Rivija kot mučenca. Za Blaženega bo razglašen 5. oktobra v Modeni.

Kmalu blaženi Rolando Rivi je dober zgled vsem duhovnikom, ki se prevečkrat sramujejo svojega duhovniškega oblačila. Če je Rivi pri svojih štirinajstih letih bil dovolj trden, da ga je obdržal v burnih vojnih časih, ga lahko naši duhovniki še toliko bolj nosijo v času, ko je verska svoboda zagotovljena po ustavi.

2 komentarja:

  1. To je seveda lepo, da ste nekaj napisali o častitem Božjem služabniku Riviju in njegovem odnosu do talarja, ampak tako je preveč pavšalno. Najprej je treba povedati, kje je živel, kakšne so bile tam razmere. Govorimo namreč o Emiliji, ki je bila in je specifična pokrajina. Kot drugo, sta bili v Italiji vsaj dve vrsti partizanov, zato je treba jasno povedati, za katere partizane gre. Glede talarja danes pa so zadeve drugačne, ker če je bilo takrat samoumevno, da se ga je nosilo in so ga morali nositi tudi semeniščniki v privatnem življenju, danes nošnja talarja ni privzgojena, ni spodbujana, ji mnogi celo nasprotujejo, tudi duhovniki. Sam se bom v prihodnje trudil, da bom v cerkvi, blagoslovih, zakramentalih (pri pogrebih, recimo) talar tudi nosil, sicer se trudim nositi vsaj kolar srajco, kar gre danes tudi mnogim v nos. Pa, da ne bo pomote, sem hvaležen, da ste omenili Rivija.

    OdgovoriIzbriši
  2. Dragi gospod Vonična, razumemo vaše pripombe. Ta zapis nikakor ni želel biti esej o usmrtitvi in se nismo nameravali spuščati v razlaganje takratnega stanja v Emiliji, omenjati ti. trikotnik smrti, brigado Garibaldi ter ostale reči. Važen pri vsej stvari je le motiv, sovraštvo do vere.

    Zavedamo se, da so danes zadeve drugačne. Talar gre v nos čeprav se govori, da ni pomemben.
    Clergyman ni prava rešitev. Bilo je to jasno že od začetka, ko so ga sredi šestdesetih dovolili. Mnogi se niso strinjali(npr. kard. Siri) in to tudi argumentirali. To je bila samo predstopnja anarhije, ki vlada danes. Na žalost je bila nošnja tega oblačila marsikje celo zahteva za posvečenje! Resni duhovniki so pač v spotiko. Prizadevajte si, da bi bili med njimi!
    Lep pozdrav in hvala, da ste nas dodali med povezave na vašem blogu.

    OdgovoriIzbriši

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...