Zakaj nihče več ne joče

Skorajda nihče več ne joče ob dejstvu, da duhovniki izginjajo. To je tista žalostna izjava, ki smo jo dolžni dati. 

Priča smo največji krizi duhovništva v vsej zgodovini Cerkve. Dandanes so celotne evropske pokrajine brez duhovnikov. In vse je tiho. Ni moč slišati niti enega škofa, ki bi sprožil preplah, ki bi jokal s svojimi vernimi, ki bi vse pozval k veliki molitvi za okrepitev poklicanosti v duhovništvo, ki bi se odločil za post in veliko prošnjo Gospodu, naj se usmili svojega ljudstva.

Slišati pa je, na ogromno nesrečo za katoliško vero, ravno obratne glasove, takšne glasove, ki javnost neodgovorno in samovšečno prepričujejo, da je kriza duhovništva celo priložnost za »novo« Cerkev z »več ljudstva«.

V naši slovenski deželi, deželi krščanstva s starodavnimi koreninami, bomo v naslednjih letih priča izginjanju župnij, dogajanju, ki bi bilo še pred nekaj leti nepredstavljivo. Priča bomo izginjanju tiste najbolj enostavne in obvladljive strukture, za katero je veljalo, da je krščansko življenje v njej nekaj samoumevnega. Toda večina katoličanov, z duhovniki vred, je do tega brezbrižna in se slepi z zagledanostjo v podivjano »prilagajanje svetu« ter krizo tako dojema kot nekaj čisto vsakdanjega. Ob prihajajoči katastrofi, ob že gotovem »potresu« skorajda nihče več ne joče.

Vse je tiho. Očitno je še vedno potrebno, da se nadaljuje pravljica o II. vatikanskem koncilu, da se ljudi še vedno zavaja z »novimi binkoštmi«, ki so (bile) v resnici opustošenje (ne glede na številne legitimne in iskrene dobre namene koncilskih očetov). Zanikanje zgodovinskih dejstev, ki so privedla do tovrstne krize, je torej vsesplošno.

Ne glede na to se uničevalna zgodba ne konča, kajti zdi se, da se velik del Cerkve zavestno pripravlja na prihodnost, za katero si sploh ne želi, da bi bila katoliška. Govori se namreč o »prestrukturiranju« skupnosti vernih, o dajanju prostora laikom (kakor da si ga v zadnjih petih desetletjih niso že dovolj pridobili), izumlja se nova vrsta vernikov, ki naj bi postali voditelji župnij in nadomestki za duhovnike. Govori se o »klerikaliziranih laikih«, o novi vrsti »duhovnikov«, ki bodo prevzeli cerkve. In v pričakovanju že tako redkih maš naj bi te osebe pridigale o božji besedi kot duhovniki, izražajoč svojo zgodovinsko »evolucijo« in »odraslost« domnevno »zrelega kristjana«. Tudi krovni pastoralni načrt za škofije v Sloveniji »Pridite in poglejte« (2012) je zapadel v takšno ozko in agresivno posvetno miselnost, ki si drzne majati obvezno in nenadomestljivo vlogo duhovnikov pri liturgiji, zakramentih in oznanjevanju z neupoštevanjem dejstva, da brezmejno »mešanje« klerikov in laikov povzroča še večjo neprivlačnost duhovništva zaradi izgube njegove edinstvenosti (posledično pa še hujšo krizo) ter z neupoštevanjem dejstva, da je duhovništvo božji dar, plod vere, molitve, posta in dobrih del, nikakor pa človeških akcij v smeri brisanja avtoritet in specifičnosti vlog pod vplivom postmoderne mode enakosti. Toda skoraj nihče ne joče, skoraj nihče ne vpije k Bogu…

Morda skoraj nihče ne joče zato, ker so marsikateri cerkveni vplivneži (in njihovi posvetni prijatelji) takšen »potres« namerno načrtovali že pred desetletji, a so nam svoje načrte vse do danes zvito prikrivali. Spodkopali so edinstvenost katoliškega duhovništva, saj so duhovnike kot božje može ponižujoče spremenili v finančne upravitelje župnij in hkrati (kako paradoksalno) nekakšne socialne delavce. Oklestili so njihov brevir in nasploh molitveno življenje, vsilili so jim posvetna oblačila, takšna, ki jih nosi povprečna večina, govorili so jim, naj se »posodobijo«, češ da gre svet »naprej«. Govorili so jim tudi, naj ne izpostavljajo svojih posebnosti in pomena, ampak naj vse naloge delijo z verniki in se z njimi v končni posledici zlijejo.

In kakor najsilnejši udarec so jim naprtili takšno mašo, ki je postala poglavitni razlog za katastrofo Cerkve: nič več globoke molitve, nič več adoracije realno navzočega Boga, nič več osebne vezi s Kristusovo žrtvijo na križu, ampak samo še »obed skupnosti«. Gre za takšno mašo, ki je v celoti osredotočena na ljudi in ne Boga, ki je polna blebetanja in moraliziranja o etiki in skupnosti, zvestobo do resnice in večnost pa pušča ob strani. Gre za takšno mašo, ki je pravi sprevod laikov okoli oltarja, pravo eksperimentiranje s tistimi gospodi in gospemi, ki naj bi postali »novi duhovniki« v župnijah brez duhovnikov.

S takšno sveto mašo je prišlo do izkrivljenja (sicer povsem pravovernega) nauka o splošnem duhovništvu vseh krščenih. Splošno duhovništvo vseh krščenih ne pomeni posnemanje in nadomeščanje zakramentalnega duhovništva, ampak darovanje lastnega življenja Kristusu v združenju z Njim kot križanim, položiti lastno življenje v roke Boga ali (na kratko) biti svet! Svetost je namreč tisti klic, ki so ga deležni vsi krščeni, bodisi laiki bodisi duhovniki. To je tisto pristno splošno duhovništvo. Zakramentalno duhovništvo pa je stan posebne narave, ki sledi razsežnosti Kristusa kot (najvišjega) duhovnika. Ravno skozi zakrament duhovništva postaja Kristus navzoč v vseh ostalih zakramentih. Če ne bi bilo duhovnikov, bi Cerkev izgubila vse milosti, ki prihajajo z zakramenti.

Če bodo laiki vajeni na versko življenje brez duhovnikov, bodo zelo kmalu začeli misliti (in preštevilni že mislijo tako), da lahko vse uredijo sami in konec koncev duhovnikov sploh ne potrebujejo, to pa pomeni, da se bodo prej ali slej (vede ali nevede) odtrgali od milosti Boga v zakramentih in tako postali brezbrižni in samozadostni, živeči iz samih sebe z božjim imenom na ustnicah. Prav to se je zgodilo v primeru heretika Martina Lutra, ki je z uničenjem duhovništva uničil zakramente in laike povzdignil v »samoupravljalce« neštetih zaprtih skupnosti, ki so se (in se še vedno iz leta v leto) v nepretrgani zmedi redno razbijale na konkurenčne sekte.

Vernim katoličanom ni vseeno, da se o tem molči in da je že desetletja na delu prikrita protestantizacija katoliške vere. Zato vse naše brate in sestre pozivamo k združitvi v močni molitvi za okrepitev vere, upanja in ljubezni. Iz teh teoloških kreposti se namreč rojevajo tako novi duhovniki kot goreči laiki. Zaupajmo svoje skrbi Jezusovemu in Marijinemu presvetemu srcu, ki nas bo usposobilo za boj v zmedeni dobi, v kateri živimo. In bodimo zvesti tradicionalni maši, to je maši vseh časov, ki nas bo vodila po varni poti nespremenljivih naukov in osebne vezi z Odrešenikom.