Priznani
ruski pravoslavni metropolit (in skladatelj sakralne glasbe) Hilarion Alfejev
je nekoč takole predstavil razmerje med lex
orandi, zakonom čaščenja oz. liturgije,
in lex credendi, zakonom tega,
kar verujemo:
»Še
ena ločitev, ki jo moramo omeniti, je ločitev med teologijo in liturgijo. Za
pravoslavnega teologa liturgični teksti niso le dela izvrstnih teologov in
pesnikov, ampak tudi sadovi molitvenih del teh, ki so dosegli svetost in
teozijo. Teološka avtoriteta liturgičnih tekstov je po mojem mnenju višja kot
dela cerkvenih očetov, saj nima vse, kar so slednji napisali enake teološke
vrednosti in ni bilo vse sprejeto s strani celotne Cerkve. Liturgični teksti pa
so nasprotno bili sprejeti v Cerkvi kot 'zakon vere' (kanon pisteos), ker so
bili brani in peti v vseh pravoslavnih cerkvah skozi stoletja.«
V
zvezi z zgoraj napisanim, lahko razmišljamo o besedah papeža Benedikta XVI., ki
jih je izrekel na generalni avdienci 21. maja 2008 na praznik sv. Romana Meloda[1]:
»Trepetajoča
človečnost, vztrajna vera in globoka ponižnost prevevajo pesmi Romana Meloda.
Ta veliki pesnik in skladatelj nas spominja na velik zaklad krščanske kulture,
rojene iz vere, rojene iz srca, ki je našlo Kristusa, Božjega Sina. Iz tega
srečanja srca z resnico, ki je ljubezen, je rojena kultura, je rojena vsa
velika krščanska kultura. In če vera živi dalje, ta kulturna dediščina ne bo
umrla, temveč bo živela dalje in ostala aktualna. Ikone še danes nagovarjajo
srca vernikov, niso le stvari preteklosti. Katedrale niso srednjeveški spomeniki,
so hiše življenja, kjer se počutimo doma, kjer najdemo Boga in drug drugega.
Enako tudi velika glasba – gregorijanski
koral, Bach ali Mozart – ni stvar preteklosti, ampak živi v liturgiji in naši
veri. Če bo vera živa, tudi krščanska kultura ne bo nikoli zastarela, temveč bo
ostala živa in aktualna.«
Kar najbolj potrebujemo v liturgiji, je podoba večnosti. |
Kot
da bi ponovil besede častitljivega škofa in emeritiranega papeža, je kardinal
Marc Ouellet nekoč opozoril, da glasba in upodabljajoča umetnost ojačata
poslušanje in videnje Svetega pisma ter da je to ojačanje živo v vzhodnih
Cerkvah, v primerjavi z glasbeno in slikovno revščino v latinski Cerkvi danes.
Temeljna
resnica, na katero nas opozarjajo vsi ti škofi, ni le v tem, da molimo tako kot
verjamemo (v smislu, da naša vera oblikuje naše zunanje čaščenje), ampak da
tudi verjamemo to in tako, kot molimo. In to je precej strašljivo, če pomislimo
na popolno zamenjavo liturgične glasbe, arhitekture, liturgičnih tekstov,
ritualov obredja, vzdušja pri čaščenju ter kompleksne združitve besede,
znamenja in tišine. Te spremembe morajo skozi čas prinesti tudi spremembo same
vsebine naše vere ali vsaj spremeniti naše razumevanje delov vere in njihovega
pomena v vsem izročilu.
Preprosto
povedano je liturgija izraz naše teologije. Če je naša katoliška teologija
prava in globoka, potem bo tudi liturgija sveta in popolnoma konsistentna z
Božjo besedo. Enako bo tudi taka liturgija potrjevala, bogatila in povzdigovala
našo teologijo, naše molitveno razumevanje in predajanje Bogu. Če pa je naša
teologija šibka, razdeljena in zaznamovana s kulturo tega sveta, potem bo tudi
naša liturgija enako šibka v svoji moči evangelizacije, razdeljena v svojem
sporočilu in zaznamovana v svoji moči
vzpostavljanja kulture ljubezni.
Kar
najbolj potrebujemo v liturgiji, je podoba večnosti. Besede, ki jih je papež
Benedikt XVI. izrekel menihom iz samostana Heiligenkreuz, nagovarjajo nas vse,
ne glede na stan oz. način življenja:
»Notranje
stanje vsakega duhovnika in vsakega posvečenega človeka mora biti tako, da ne
postavlja nič pred Boga. Lepota te notranje drže bo našla izraz v lepoti
liturgije. In vsakokrat ko bomo peli, hvalili, molili ali kakorkoli drugače
slavili Boga, bo majhen delček nebes prišel na zemljo. Ni prevzetno reči, da v
liturgiji, ki je osredotočena na Boga, v njenem petju in obredju vidimo podobo
večnosti. Kako bi lahko drugače naši predniki, stoletja nazaj, postavili tako
slovesne svete zgradbe? V njih arhitektura vse naše čute vleče navzgor proti
temu, »česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo,
kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.« (1 Kor. 2,9)
(objavljeno 4. aprila 2013 na spletni strani http://www.ccwatershed.org/blog/2013/apr/4/can-theology-and-liturgy-be-divorced/
)
[1] Sv. Roman Melod je
bil eden največjih grških/bizantinskih skladateljev sakralne glasbe. Imenujejo
ga tudi Pindar sakralne glasbe. Živel in deloval je v 6. stoletju, zlati dobi
bizantinske glasbe; gl. http://en.wikipedia.org/wiki/Romanos_the_Melodist.
Se ne strinjam popolnima s stališčem, da je liturgija odraz teologije. Predvsem je liturgija vir teologije, saj ponavzočuje Velikonočni dogodek, ki je temelj naše vere.
OdgovoriIzbrišiV praksi je pač tako, da duhovniki(ali komisije,...) zaradi svojega napačnega pojmovanja bogoslužje spreminjajo, prikrajajo, zlorabljajo. Tako preko popačenega bogoslužja kvarno vplivajo na vero zaupanim jih ljudi.
Izbriši