Kaj je (katoliška) tradicija?

Tradicija ali izročilo je predajanje izročenega, širjenje ene in ista resnice, preseganje časov in bližanje k lepoti, ki se dvigne do večnosti. Je način mišljenja, čutenja in življenja. Tradicija ni niti ljudska (kulturno pogojena) navada niti brezdušen ponavljajoč se postopek. Navada je enostavno navada, tradicija pa je globoka in nujno osebno dotakljiva. Na splošni ravni je primerljiva s tem, kar pomeni klasična glasba v glasbenem ustvarjanju ali Rolls-Royce v avtomobilski industriji. Gre za gojenje, predajanje in izkušanje nečesa klasičnega. Biti klasičen je isto kot biti najboljši. Tradicija je aristokratska, in sicer v prvotnem pomenu tega izraza, torej najboljša. Ne želi biti le sama najboljša. S tem, da se daje na voljo za gojenje, predajanje in izkušanje, želi prvenstveno dvigati druge in jih naposled izoblikovati v odlične ljudi, v svetnike. Odlične ne toliko po lastnih naporih, kakor s pomočjo poti, ki jo tradicija začrta, da bi se človek, stanovitno hodeč po njej, vedno bolj odzival na milosti Vsemogočnega Boga. Klasična glasba je pot do prečiščenih zvokov, Rolls-Royce je pot do človeškega tehničnega mojstrstva, tradicija pa je pot do večnosti. Tradicija ni protičasovna, je nadčasovna. Ne zanimajo jo dnevne strasti, modne muhe in trenutno opevane ideološke formule, pač pa jo zanima stalnost, ki bo vselej vodila do istega cilja. Ker ni protičasovna in ker je nadčasovna, zbira najboljše dosežke iz vseh obdobij in okolij, toda postopoma, prečiščeno in v skladnosti z duhom preteklega. To počne zavoljo bodočnosti; bodočnosti pristno aristokratskega kova. Da se doseže prečiščenje, je potrebna izkušnja; izkušnja pa je presojanje bodisi že potrjenih preteklih praks, ki se ne ukinjajo, bodisi smiselnosti trenutnega, ki bo morda nekoč postalo klasično. Tradicija je potemtakem tudi uresničevanje modrosti v vsakdanjem življenju, v katero so znotraj danega trenutka navzoči vsi časi, ki se skozi svojo strnjenost in usmerjenost v prihodnji čas zlivajo v čas brez časa, v čas preko časa, to je večnost.

Za vernike Katoliške cerkve je tradicija še nekaj več. Že zgornje pojmovanje je vsekakor hvalevredno, vendar še ni absolutno. Verniki Katoliške cerkve imamo čast, da lahko sprejmemo tradicijo ravno kot nekaj absolutnega. Gre za sveto tradicijo: orodje svetništva, usmerjevalko razuma in čustev, a predvsem steber razodetja. Poleg Biblije počiva katoliška in čista vera še na enem stebru. Ta drugi steber je sveta tradicija. Kakor Biblija, je tudi ta navdihnjena po moči Svetega Duha. Če je Biblija zapisano sporočilo o odnosu med Bogom in človekom v obdobjih davnine, je tradicija nenapisano razsvetljevanje skozi zgodovino življenja v Cerkvi, ki je »Biblija po Bibliji«, Novi Izrael, Kristusovo mistično telo, zaveza večnosti. Biblija in sveta tradicija imata en in isti vir, to je Boga. Biblija in sveta tradicija imata en in isti cilj, to je Boga. Biblija in sveta tradicija sta dopolnjevanje enega in istega gibanja, to je gibanja Svetega Duha. Biblija in sveta tradicija sta del ene in iste zgodovine, to je zgodovine odrešenja. Tudi Biblija je svojevrstna sveta tradicija, saj je v zapisani obliki napoved tega, kar se v nezapisani obliki potrjuje v poznejših dobah. Kakor je Stara zaveza napoved Nove, je celotna Biblija napoved Cerkve, ki se uresničuje skozi navdihnjeno orodje svete tradicije.

Sveta tradicija ima tri temelje: liturgijo, nauk in zglede svetnikov. Starega ne spreminja, še manj zavrača, novo pa vključuje v staro kot dodatno osvetlitev in izpopolnitev. Toda to počne mimo družbenih izkrivljenih zahtev po »napredku« ali izprijeni maksimi »iti v korak s časom«. Edino merilo sta resnica in lepota, ki kličeta po stanovitnosti in preseganju časov. Naj za vez med novim in starim, ki jo zanima preseganje lastnega omejenega in še ne osvetljenega trenutka, navedemo primer: ta blog je namenjen širjenju občudovanja do nečesa, kar ni od tega trenutka (torej staro), a s sredstvom spletnih občil, ki so v danem trenutku razumljivi in dosegljivi (torej novo). To je že prvi dokaz o preseganju časov, zasidran v samo zasnovo tega bloga.

Bistvo svete tradicije in vsega katoliškega življenja je liturgija. Ne gre za okrašen skupek molitev ali družabno samopotrjevanje enako mislečih, temveč za delo Boga. Liturgija je glavno dogajanje Cerkve. Je izvir nauka, navdihov in neprestane Kristusove žrtve, s katero postajamo udeleženi v Kristusu. Cerkev kot mistično Kristusovo telo ni prispodoba, ampak stvarna opredelitev za naše življenje v Kristusu, ki se v bratski skupnosti zvestih skozi Kristusovo evharistično žrtev pri sveti maši zliva z Njegovim življenjem. To je velika skrivnost in nepopisni privilegij. Ko je omajana liturgija, je omajana ta stvarnost. Ko je omajana liturgija, ni več skrivnosti. Ko je omajana liturgija, ni več Boga, ampak samo še človek. Skrb za liturgijo je torej skrb za bistvo. Kakršna liturgija, takšno življenje. Kakršna liturgija, takšna vera; kakršna vera, takšen nauk; kakršen nauk, takšno življenje. Prav zato je glavna naloga tega bloga spodbujanje prave liturgije.

Zavedamo se, da nas ne bo slišalo veliko ljudi. Zavedamo se, da nas številni znotraj Cerkve v Sloveniji doživljajo kot čudaške (upajmo, da le začasno!). Zavedamo se, da nas svet izven Cerkve ne razume. Toda nič zato: tudi našega Stvarnika, Odrešenika in Vladarja večina ni sprejela z odprtimi rokami. Resnica je tista, ki osvobaja, lepota tista, ki opogumlja. Duh pa poživlja. Tradicija je pot do vsega tega. Ni časa za strah, čas je za pot.