Tradicionalna liturgija

Tradicionalna liturgija ali klasična rimska liturgija ali tridentinska sveta maša je mašni obred Katoliške cerkve. Njena zadnja redakcija je bila sestavljena leta 1962 pod papežem Janezom XXIII. Izhaja iz kodifikacije, do katere je prišlo leta 1570 pod papežem Pijem V. po koncilu v Tridentu (1545-1563). Predstavlja dopolnitev in organsko nadaljevanje (brez ključnih sprememb) liturgije, ki jo je konec 6. stoletja uredil papež Gregor Veliki (590-604). Ta liturgija je strnitev in kodifikacija mašnih obredov antičnega krščanskega Zahoda. Tridentinska liturgija je bistveno bolj podobna vzhodnim liturgijam kakor trenutno najbolj razširjeni katoliški mašni obred iz leta 1969 in tako predstavlja postopno rastočo in dopolnjujočo se vez bodisi z zahodno bodisi z vzhodno dediščino.

Tisti iz leta 1969 pa je rezultat pretiravanj in evforije po II. vatikanskem koncilu, plod nekajmesečnega umetnega projektnega dela liturgične komisije in zunanji posnetek kalvinskega molitvenega shoda. Skratka, delo človeških rok (namesto počasnega organskega razvoja) in mode 60. let 20. stoletja, ki je želela prekiniti z vsem, kar je dajalo vtis preteklosti. Čeprav je tudi takšna sveta maša povsem veljavna in pravoverna, ne dosega tolikšne teološke globine, s katero se ponaša tradicionalna maša. Sveta maša ni v človeških rokah, ampak v božjih. Ne sme biti podrejena človeškim željam, ampak se mora človek njej podrejati. Ne gre za subjektivni skupek molitev, ampak objektivno pristopanje celotne Cerkve k najsijajnejšemu in najskrivnostnejšemu dejanju Boga. Je Kristusova žrtev, učiteljica resnice in dotik večnosti (napoved onostranske slave), pri kateri so navzoči vsi nebeški zbori, vključno z vsemi, ki so že prišli v nebesa in celo tistimi, ki še niso rojeni. Mi nismo akterji; akter je Bog. Nismo mi v središču; v središču je Bog. Nismo mi cilj; cilj je Bog. Nismo pri njej navzoči zgolj mi, ampak je v njej zajeta vsa Cerkev: sedanja in prihodnja, zemeljska in nebeška, človeška in angelska.

Tridentinska liturgija ni stvar zagrenjenih nostalgikov, ampak predanih katolikov. Ne spodbujajo jo starci, ampak v glavnem ljudje med dvajsetim in štiridesetim letom. Pri njej se ne hranijo sitnobni samoizoliranci, ampak tisti del Cerkve, ki ima največ duhovnih poklicev. Če je tradicija klasična, klasičnost pa najboljša, je tradicionalna maša biser za vse, ki želijo svojo vero živeti na resen način. Takšna maša je zahtevna. Nismo je vajeni, ker smo vajeni na povprečnost. A preseči povprečnost se splača. Že to, da smo katoliki, ni povprečno. Naj bo ne-povprečna tudi sveta maša. Naj bo tradicionalna. Lepota kliče!

Tridentinska maša ima dva glavna učinka: dviganje in vesoljnost. Dviganje iz kategorij in pričakovanj vsakdanjosti k skrivnosti, ki terja samodisciplino in meditativno držo. Vesoljnost z latinskim jezikom, ki je gradnik enotnega slavljenja celotne Cerkve in zagotovilo pravovernosti, saj so njena besedila vedno preverljivo enaka in pomensko nespremenljiva.