Tradicionalna liturgija ali klasična rimska liturgija ali
tridentinska sveta maša je mašni obred Katoliške cerkve. Njena zadnja redakcija
je bila sestavljena leta 1962 pod papežem Janezom XXIII. Izhaja iz
kodifikacije, do katere je prišlo leta 1570 pod papežem Pijem V. po koncilu v
Tridentu (1545-1563). Predstavlja dopolnitev in organsko nadaljevanje (brez
ključnih sprememb) liturgije, ki jo je konec 6. stoletja uredil papež Gregor
Veliki (590-604). Ta liturgija je strnitev in kodifikacija mašnih obredov
antičnega krščanskega Zahoda. Tridentinska liturgija je bistveno bolj podobna
vzhodnim liturgijam kakor trenutno najbolj razširjeni katoliški mašni obred iz
leta 1969 in
tako predstavlja postopno rastočo in dopolnjujočo se vez bodisi z zahodno
bodisi z vzhodno dediščino.
Tisti iz leta 1969 pa je rezultat pretiravanj in
evforije po II. vatikanskem koncilu, plod nekajmesečnega umetnega projektnega
dela liturgične komisije in zunanji posnetek kalvinskega molitvenega shoda.
Skratka, delo človeških rok (namesto počasnega organskega razvoja) in mode 60.
let 20. stoletja, ki je želela prekiniti z vsem, kar je dajalo vtis preteklosti.
Čeprav je tudi takšna sveta maša povsem veljavna in pravoverna, ne dosega
tolikšne teološke globine, s katero se ponaša tradicionalna maša. Sveta maša ni
v človeških rokah, ampak v božjih. Ne sme biti podrejena človeškim željam,
ampak se mora človek njej podrejati. Ne
gre za subjektivni skupek molitev, ampak objektivno pristopanje celotne Cerkve
k najsijajnejšemu in najskrivnostnejšemu dejanju Boga. Je Kristusova žrtev,
učiteljica resnice in dotik večnosti (napoved onostranske slave), pri kateri so
navzoči vsi nebeški zbori, vključno z vsemi, ki so že prišli v nebesa in celo
tistimi, ki še niso rojeni. Mi nismo akterji; akter je Bog. Nismo mi v
središču; v središču je Bog. Nismo mi cilj; cilj je Bog. Nismo pri njej navzoči
zgolj mi, ampak je v njej zajeta vsa Cerkev: sedanja in prihodnja, zemeljska in
nebeška, človeška in angelska.
Tridentinska liturgija ni stvar
zagrenjenih nostalgikov, ampak predanih katolikov. Ne spodbujajo jo starci,
ampak v glavnem ljudje med dvajsetim in štiridesetim letom. Pri njej se ne
hranijo sitnobni samoizoliranci, ampak tisti
del Cerkve, ki ima največ duhovnih poklicev. Če je tradicija klasična,
klasičnost pa najboljša, je tradicionalna maša biser za vse, ki želijo svojo
vero živeti na resen način. Takšna maša je zahtevna. Nismo je vajeni, ker smo
vajeni na povprečnost. A preseči
povprečnost se splača. Že to, da smo katoliki, ni povprečno. Naj bo
ne-povprečna tudi sveta maša. Naj bo tradicionalna. Lepota kliče!
Tridentinska maša ima dva glavna učinka: dviganje in vesoljnost.
Dviganje iz kategorij in pričakovanj vsakdanjosti k skrivnosti, ki terja
samodisciplino in meditativno držo. Vesoljnost z latinskim jezikom, ki je
gradnik enotnega slavljenja celotne Cerkve in zagotovilo pravovernosti, saj so
njena besedila vedno preverljivo enaka in pomensko nespremenljiva.
Vem, da ni bilo mišljeno kot, da je zdajšnja maša neveljavna oz. kar koli takega in strinjam se z mnogim povedanim tukaj. Strinjam se, da je iturgija osiromašena, kar je resnično škoda. Kljub temu pa bi rada le povdarila, da je tudi takšna maša nekaj neverjetnega in neprecenljivega. V prejšnjem članku ste rekli, da nihče več ne joka, ker ni duhovnikov. Jaz jokam velikokrat, ker mi je maša nekaj tako dragocenega in neverjetnega, tudi s tako malo stvarmi, ki so ostale. In nikakor je ne doživljam kot nek ''skupek molitev,'' ampak kot resnično pristopanje Cerkve k Jezusu in združevanje v Njem, ki prihaja k nam, vsakič znova in se daruje za nas. In v takšni obliki maše še vedno čutim vse to, kar naj bi sv. maša vsebovala, kot ste to zapisali. Tradicionalne maše pač še nisem doživela, če Bog da jo bom, ko bo kdaj v Ljubljani. In želim si tega in to podpiram. Želim pa le povdariti, da je tudi ta oblika maše nekaj neverjetnega.
OdgovoriIzbrišiKatja
Katja, zelo smiselen komentar!
OdgovoriIzbrišiKo bo tridentinska liturgija resnično dostopna v obeh slovenskih metropolijah, se bo tudi nov mašni obred izboljšal, saj ga bo njegov častitljivi predhodnik spodbudil, da zasije in se morebiti tudi formalno spremeni (izboljša). Tako bo doseženo medsebojno bogatenje, kar je tudi želel papež Benedikt XVI. Dokler se to ne zgodi, pa ne bomo nehali opozarjati na lepoto in globino tridentinske liturgije.
Sem katoličan in ne katolik
OdgovoriIzbrišiPoglobljeni in uravnoteženi članki na tem blogu so veliko bogastvo za Cerkev v Sloveniji, hvala Bogu za vse sodelavce, ki sodelujejo pri tem apostolatu. Moti me pa neslovenska oznaka za pripadnika Katoliške cerkve; to ni katolik (hrv.: katolik, ital.: cattolico, nem.: Katholik, angl.: catholic, franc.: cathlique, špan.: católico), kakor pišete, ampak samo katoličan, o čemer pričata dobra slovenska katoliška literatura in Slovenski pravopis.
Še škof Mahnič je izdajal Rimski Katolik. :)
IzbrišiPozdravljeni. Samo ena kratka pripomba, ki želi doprinesti k terminološki zmedi: ni tridentinski obred, ampak rimski obred.
OdgovoriIzbrišiHvala.
Tine Jenko
Se moram popraviti:...ki želi doprinesti k razjasnitvi terminološke zmede. Tudi Ordo novus se ne imenuje vatikanski obred, ampak rimski obred.
IzbrišiHvala.
Tine Jenko
Da, imate prav. Hvala za dopolnitev.
IzbrišiRes je, gre za dve obliki enega in istega mašnega obreda, to je rimskega. Obstaja pa več imen za eno in isto stvarnost. Prva oblika je klasična ali tradicionalna ali izredna oblika rimskega obreda (pogovorno tridentinska maša), druga oblika je nova ali redna oblika rimskega obreda (pogovorno Novus ordo).
Tridentinsksa Maša je sicer veljavna ampak brez vsebine..brez Kristusa..brez ljubezni!
OdgovoriIzbrišiMasni obred po letu 1969,se vseeno bolj približuje dvorani zadnje večerje..navzocnosti Jezusa ki vas ljubi.
V starih trident. mašah pa je stalen občutek, da je Bog pantokrator v smislu stroge, grozne avtoritete brez ljubezni, ki se naj jo vse boji.
Sploh če gledaš pontifikalne maše (kardinal Burke recimo)..katastrofa.
To je popolnoma imperjalno obnašanje.
Stalno preoblačenje in cele vrste ceremonij brez smisla..
brez Boga in človeka.
Verjamem da nekateri uživajo v tem,,ampak je to egoizem ne vera.!
Religija, nadaljevanje fafizejstva,pismoukarstva.
Dvorana zadnje večerje z ljubim Jezusom pa je nekaj veliko preprostejsega ki res nahrani.
Zelo zmedeno mnenje, polno predsodkov. Če je sveta maša veljavna ima vsebino, ni brez Kristusa in ni brez ljubezni. To bi lahko označili za blatenje. Nešteti svetniki so zelo lepo pisali o sveti maši, vi pa jo kar tako črtite, se vam ne zdi nelogično?
IzbrišiCeremonije niso brez smisla. Da bi jih razumeli se pa moramo potruditi, moramo se izobraziti. Vsaka kretnja, vsako "preoblačenje" in vsako "obnašanje" ima svoj smisel.
To ni egoizem, to je apostolska tradicija.
Na blogu boste našli veliko člankov, s katerimi boste lahko vse te stvari bolje razumeli.
Dragi komentator, ki se vam zdi tradicionalna liturgija "brez vsebine", eno vprašanje se mi poraja.. Čemu se vam je zdelo vredno to mnenje deliti prav tukaj? ... mislim, mar ni to precej nenavadno? Če je nekomu nekaj "brez vsebine", se s tem ne bo obremenjeval, kajne? Meni npr. bejzbol ni všeč, ampak mi še na kraj pameti ne pade, da bi šel na spletno stran ljubiteljev bejzbola razlagati, kako je to neumna igra.
IzbrišiSkratka, v ozadju vašega komentarja čutim pravzaprav sovraštvo do nečesa, kar verjetno sploh ne poznate. Ste se že kdaj udeležili maše darovane po tradicionalnem obredu? Ste študirali razvoj in pomen posameznih kretenj? Če bi, bi videli, da nobena ni kar tako, temveč da imajo globok simbolno-teološki pomen. In kako lahko veste, kakšno je srce nas, ki imamo radi takšno daritev? Kje je ljubezen v tem, da nas zmerjate s farizeji in egoisti?
Lahko vas samo povabim, da poskušate tudi k tej temi pristopiti brez predsodkov in odpreti srce. Kako je lahko nekaj, kar je bilo sveto praktično vsem svetnikom kar naenkrat "brez vsebine"?
Če pa tega ne zmorote oz. se vam ne zdi vredno truda, tudi prav. Saj vas nihče ne sili, da se take maše udeležujete. Zahteva pa minimum vljudnosti, da se potem ne oglašate z žaljivimi komentarji.
Priznamo da je tridentinska maša veljavna.
OdgovoriIzbrišiAmpak je popolnoma mimo apostolskega izročila.
Apostolsko izročilo je (bilo) lomljenje kruha (Evharistija-zahvala) kjer se ljudstvo zbere in prinese na oltar svoje življenje,,delo,,trpljenje in uspehe.
Gospod to prečisti, posveti, blagoslovi in shrani v večni spomin.
Pri trident maši pa je stalen občutek da je ljudstvo suženj ki mora biti daleč od oltarja,za obhajilno mizo, pokrito z nečem čim vse.
Skratka popolna degredacija človeka.
Pri trident maši je glavni protagonist mašnik oz. zadnje čase kak vase zagledan škof , kardinal ki je poln religije,vlečk,nekih 20 različnih cunj na sebe navleče, bere v latinščini ki je sicer lepa a za človeka ki je prišel posvetit in izročit svoje življenje ter se nahranit z Besedo in kruhom, nekaj izven življenja.
Kristus pa stoji zraven vseh teh ceremoni in gleda, če bo na vrsto prišel.
Pri nekem kardinalu Burki ni možno.
Preveč "stare zaveze"..samih pravil..
Bre ljubezni...brez Kristusa...brez Velike noči.
Jasno da Bog priznava trident mašo..kaj pa hoče.
Bogu je važno da bo človek ki pride objet in nahranjen.
Ampak v tej obrednosti komaj zmore vstopiti On.
Ker ga obrednost,pravila, cunje, mitre, knjige, svečniki, zlato itd..izpodriva in odganja.
In hkrati je Bog na drugem Vatikanumu sporočil naj se vrnemo v apostolsko izročilo lomljenja,zahvale, ljubezni, sočutja in nežnosti Njega ki se v sveti Evharistiji spusti med nas.
Dalje je velikokrat dokazano da prav neuravnovešeni moški ki mislijo da so poklicani v duhovnistvo, V bistvu pa bežijo pred sabo, grehom itd.
Taki ljubijo "vlečke" dolge ceremonije.
Tam so močni, ustrahujejo ljudstvo.
Izženejo pa Kristusa ker ga sami nimajo in ne poznajo.
Živijo obrednost-religijo, kar pa ni vera!
Ko snamejo "vlečke" in drugo navlako pa so "pobeljeni grobovi" polni notranjih nasprotij, mnogi med njimi homoseksualci itd.
Saj Gospod razodeva in razgrinja vse..
Čez leta se vidi vse kaj je kdo pod mitro,ali talarjem .
Še vedno se je vse razvedelo.
Zato tisti ki ste ljubitelji trident ceremonij, pridite kdaj med nas ki smo zbrani pri novi Evharistiji.
Mogoce boste začutili, je med nami On ki ga vi ne poznate.
In sklonili boste napuhnjene glave.
Nočem biti nesramen, ampak edini ki tu izkazuje napuh, ste vi sami. Dejstvo je, da se niti malo ne spoznate na razvoj liturgije (že s tem ko to obliko daritve imenujete "tridentinska", kar zgodovinsko seveda sploh ne drži), hkrati pa točno veste, kakšno je njeno bistvo, kako nanjo gleda Bog in kakšno je srce tistih, ki tej daritvi prisostvujejo.
IzbrišiVeliki svetniki so pisali knjige o pomenu te oblike liturgije, vi pa jo odpravljate z levo roko: že to bi vam moralo biti dovolj, da se zamislite nad sabo.
Ta blog ni prostor, kjer bi lahko ljudje reševali svoje komplekse in predsodke s sproščanjem negativnih čustev do nečesa, kar sploh ne poznajo. Naslednji komentarji v tej smeri bodo zato izbrisani.