Slovenski katoliški blog »Ad
Dominum (Summorum Pontificum Slovenija)« je novost tako na specifičnem področju slovenskih spletnih občil kot v
širšem slovenskem katoliškem (intelektualnem in pastoralnem) prostoru. S
komentarji, prevodi, reportažami, fotografijami in videoposnetki si bo
prizadeval za širjenje zavesti o
dragocenosti svetega izročila Katoliške cerkve in pozornosti do katoliške
pravovernosti, ki v prvi vrsti izhaja iz urejene liturgije, središča celotnega
življenja Kristusovih sledilcev. Šele od tod lahko sledi tudi pretehtan,
nestereotipen in stanoviten pogled na stanje sodobne evropske družbe.
Glavni naslov (»Ad Dominum«), ki
pomeni »k Bogu«, želi že na samem začetku posredovati prepričanje o nujnosti spreobrnjenja. Navezuje se na
temeljito spremembo miselnosti in volje, zlivajočo se v vseobsežni obrat k
Bogu. Gre za obrat k realnosti »onkraj človeka« in odmik od njegove ujetosti v določen
čas, ki je hkrati odvrnitev tudi od postmodernih relativizma, hedonizma in
brezbrižnosti. Drugi pomen tega naslova pa se navezuje na tradicionalno (in
nikdar preklicano) liturgično usmeritev duhovnika, ki sveto mašo daruje v smeri
vzhoda (in ne ljudstva), to je vstalega in prihajajočega Kristusa, vzhajajočega
sonca človeštva, in tako simbolno poziva k spreobrnjenju.
Podnaslov (»Summorum Pontificum
Slovenija«) priklicuje v spomin apostolsko pismo vrste motu proprio (»na lastno pobudo«) papeža Benedikta XVI., ki je bilo
izdano leta 2007 in
bilo v tem letu (maja 2013) potrjeno s strani papeža Frančiška, o svobodnem in
neomejenem darovanju svetih maš po klasičnem ali tradicionalnem rimskem obredu
(tridentinska sveta maša). Tovrstni mašni obred je simbolna opora kontinuitete
svetega izročila in teološke jasnosti Cerkve, s tem pa tudi dragocena zaloga za
pristnost t. i. nove evangelizacije.
Vsebina bloga je vpeta v zvestobo
do Katoliške cerkve, ki je Kristusova Cerkev, in svetega očeta, ki je Kristusov
namestnik na zemlji. Čeprav bo v marsikaterem prispevku navzoča kritična drža,
bo ta vselej združena s predstavitvijo dobrih praks. Kritičnost je namreč
šibka, če ob njej ne nastopa hvaljenje spodbudnih oziroma dobrih dejanj.
Posebnost bloga je sestava njenih
sedmih oblikovalcev. Ti prihajajo iz različnih starostnih in izobrazbenih
skupin, prav tako iz različnih predelov Slovenije. Del katoličanov se je tako
zbudil iz sna samoumevnosti in se odločil iti proti toku, posnemajoč
nekonvencionalnost dejanj, ki jim je mar najbolj nekonvencionalni cilj sodobne
družbe, to je večnost.
Felix pro hoc sum et gratias tibi. Magnus opus est!
OdgovoriIzbrišiIn Christo, Domino nostro,
frater
Magnum opus (opus je srednjega spola).
IzbrišiDraga braćo,
OdgovoriIzbrišinadamo se da će se u Sloveniji uskoro slaviti mise prema Summorum Pontificum. Za to treba prije svega puno molitve, ali i vašeg svakodnevnog angažmana. Bit će nam drago ako mi iz sv. Martina u Zagrebu možemo pomoći savjetima, ali i konkretnijim angažmanom.
Hvala za pozdrav in pripravljenost pomagati!
IzbrišiLahko smo zadovoljni, saj je to en lep doprinos. To je pri nas manjkalo. Pogumno naprej.
OdgovoriIzbrišiHvala za lepe besede in podporo!
IzbrišiAvtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbrišiSpoštovani neimenovani oblikovalci bloga!
OdgovoriIzbrišiSicer nisem več rosno mlad, a sem se liturgično "rodil" že v "forma ordinaria", ki je zame edina maša, ki jo v praksi poznam in tudi obhajam. In jo imam rad.
Nič nimam proti tistim, ki imajo radi "formam extraordinariam". Do nje imajo vso pravico. Verjetno je tudi lepa. Stoletja je bila pravzaprav edina. Žalosti in boli pa me, da svoje navdušenje izražajo tudi s prezirom do redne oblike latinskega obreda. Tu mi pa notranji čut jasno govori, da na tak način ni mogoče uveljaviti svojega stališča. To zagotovo ni v duhu Benediktovega motuproprija.
Obe obliki lahko sobivata samo v medsebojnem spoštovanju, nikakor pa ne v vzajemnem preziranju. Če bo blog šel v smeri prezira in črnjenja redne oblike, zagotovo ne bo imel blagoslova.
Pax et bonum!
fr. Miran Špelič OFM
Spoštovani pater Špelič.
IzbrišiMed prezirom in objektivnim presojanjem je velika razlika. Vi tega ne morete početi, ker tridentinskega obreda ne poznate.
Imate zanimivo logiko. Verniki imajo pravico do "izredne oblike". Problem je le v tem, da jim je nihče ne misli ponuditi, nihče ne misli bogoslovcev te oblike obredna naučiti(čeprav je to bila izrecna želja papeža Benedikta XVI). Podobna logika vlada v "zvestobi papežu". Vsi papežu ploskajo ko pride v Slovenijo, vsi imajo polna usta njegovega duha, ko se pa odloči npr. naročiti dokument Navodilo o Zakramentu Odrešenja(CD108) vsi pogledajo vstan in brezzobi tiger(kar je ta dokument) zbira prah na policah župnijskih knjižnic. Takih primerov je še veliko, tako za bl. JPII kot za BXVI. Medtem pa v sosednjih državah izdajajo knjige "Kako hoditi k maši ne da bi izgubili vero".
Če bi nam lahko "redna oblika" dala to, kar nam daje "izredna oblika" gotovo ne bi bilo nobene zahteve po maši vseh časov, ne danes ne pred štiridesetimi leti.
Sveti Frančišek je za svojo skupnost izbral prav ta rimski obred in ga tako razširil širom sveta, zaupamo njegovi presoji. :)
Spoštovani fr. Špelič,
Izbrišivaš strah je odveč. Jasno je bilo zapisano, da je "forma ordinaria" povsem veljavna in pravoverna različica enega in istega rimskega obreda. Mi se s to različico niti ne ukvarjamo, ker proslavljamo "izredno obliko".
Prosimo, da nas dojemate kot običajne katolike, ki terjamo to, kar v resnici najprej terja zase Gospod: spoštljivo in k večnosti usmerjeno bogočastje, iz katerega rasteta tako čisti nauk kot pravilno življenje.
Ko bo v Sloveniji (v obeh metropolijah) ponujena tudi "forma extraordinaria", se bo ozračje umirilo. Dokler na strani "mainstreama" ni posluha, pa nima nihče pravice kriviti domnevno "zadrtih tridentincev". Enostavno ne razumemo, zakaj bi morala biti "maša vseh časov" tolikšna tabu tema?! Saj nikogar ne ogroža ne prisiljuje!
Spoštovana Rufin in Ad Dominum moderator!
IzbrišiSv. Frančišek je izbral redni rimski obred svojega časa (ki ni tridentinski!). Ta obred je postal šele kasneje v nekem trenutku tridentinski, kasneje pa sedanji. Maša vseh časov je gotovo tista, ki se daruje v vsakem času od prvih povstajenjskih do danes. Tridentinska je maša od konca šestnajstega stoletja dalje. Redna oblika pa je od 20. stol. dalje ...
In Frančišek bi danes izbral redni obred današnjega časa.
Čeprav izredne oblike ne poznam do obisti, jo spoštujem, česar pa ni videti iz vsakega od vaših prispevkov; in to me je zabolelo. Tam sem zaznal prezir, ki ne kaže na objektivno presojo.
Kot je mogoče lepo ali malomarno maševati po redni obliki, tako je bilo mogoče lepo ali malomarno maševati po prejšnji redni obliki.
Zato mislim, da niti problem niti rešitev ni v obliki, ampak v vsebini, v pobožnosti, iskreni pobožnosti tistih, ki mašujemo; in tistih, ki so pri maši.
Potem bodo maše ne glede na obliko dale vernikom to, kar upravičeno iščejo.
Pax et bonum
fr. Miran
Dragi pater Miran.
IzbrišiDobro je da ta blog obstaja in bomo lahko počasi razjasnili tudi take zmote kot je ta o poznem nastanku obreda. Oznaka "tridentinski" se je rimskega obreda prijel samo zaradi kodifikacije sv. Pija V in takratne izdaje misala(1570). Ti. "tridentinski obred" ima apostolsko patristične korenine in je že takrat od davno bil maševan v Rimu(več kot 1000 let), kar pravi tudi sv. Pij V v svojem dokumentu. Ni si takrat neka komisija tega obreda izmislila! Zato se obredu reče tudi gregorjanski(po papežu sv. Gregorju Velikem), vseh časov,...
Takrat so tudi bili ukinjeni vsi obredi, ki so nastali po letu 1370 in smešno bi bilo ob ukinitvi mladih obredov ustvarjati novega. :)
Najbolje je, da spremljate blog in boste kaj več izvedeli tudi o takih stvareh.
Torej ja. Sveti Frančišek je izbral Rimski obred, ki mu danes pravimo tudi tridentinski. Da je bil takratni in zdajšnji obred praktično enak nam kažejo tako stari misali kot ostale zgodovinske raziskave in pričevanja.
Dragi Rufin!
IzbrišiSeveda je t.i. tridentinski obred nadaljevanje tedaj obstoječega obreda, kakor je redna oblika nadaljevanje izredne oz. tridentinskega. Krivico delate redni obliki, če pravite, da je bila narejena na novo, ker ima ravno ta nova redna oblika zelo bogate patristične korenine, celo bolj od "tridentinskega". Ni treba preveč nasedati na propagandistične teze z interneta. Obstaja bogata serija Monumenta Studia Instrumenta Liturgica (MSIL), ki ima več kot 50 debelih zvezkov (tudi do 1000 strani vsak), ki ravno kaže zgodovinski razvoj in kontinuiteto sedanje redne oblike s patrističnimi. In ta serija je bistveno bolj zanesljiva od kakih anonimnih blogov v angleščini ali italijanščini.
Maša vseh časov torej ni kodifikacija in utrditev ene oblike s konca 16. stoletja, ampak je živ organizem, ki mora dihati, utripati, ... Zato upravičeno rečemo, da je obred, ki se je je oklenil Frančišek, praktično enak, kot ga mašujem vsak dan.
Obstaja pa še en razlog, da se nam je lahko tridentinski obred zameril: zatrl oz. povozil je namreč oglejski obred, ki je bil v veljavi v naših krajih praktično do uvedbe tiska.
Tisto, kar bi mene osebno veselilo, bi bilo, če bi znali v redno obliko - na tista mesta, kjer je to dopustno, seveda - vnesti nekaj elementov iz oglejskega.
Npr. pri pozdravu miru:
"Naj bo med nami vez miru in ljubezni, da bomo lahko prejeli Kristusove skrivnosti."
Pax et bonium!
fr. Miran (to ni psevdonim, ampak moje pravo ime)
Gotovo izkazuje tudi redna oblika kontinuiteto, vendar v manjši meri kot izredna (vključno z bistveno večjo mero pozornosti do ljudi, prikritim dopuščanjem improvizacije in z besedili, ki so večkrat vsebinsko nekoncizna in romantična).
IzbrišiV tej točki se patrolog škof Athanasius Schneider ne bi strinjal z vami. Enako znameniti kardinal Ottaviani, sedanji kardinal Burke itd.
Je pa res nekaj: za ljudstvo je redna oblika lažja. Povsem nekaj drugega pa je vprašanje, ali je lažje že izenačeno z boljšim. Mi menimo, da je doseganje resnice in lepote vedno težko.
Še nekaj:
OdgovoriIzbriši1. Prisotnost klasične rimske liturgije spodbuja večjo pobožnost pri novi liturgiji, saj se ob navzočnosti "stare" dvigne iz napačne predstave o lastni nepogrešljivosti in popolnosti. Motu proprio je torej korist za vse (ni naključno, da Benedikt govori o "medsebojnem bogatenju").
2. Tridentinska liturgija ni statična, saj je organsko nadaljevanje patrističnega obdobja, po drugi strani pa je bila njena zadnja dopolnitev izdana leta 1962 pod Janezom XXIII. (prav njegov misal je danes v uporabi pri izvajanju tridentinskih maš). Toda tovrstna dinamika ni revolucionarna in antropocentrična, ampak previdna in počasna, nadvse pozorna do simbolike, delujoča v smislu dopolnitve in ne rušenja. To je prava tradicija!
3. Motu proprio iz leta 2007 npr. dovoljuje tudi darovanje maš po oglejskem obredu (vendar, za razliko od tridentinskega, z dovoljenjem ordinarija).