Zunanja oblika svete maše

Glede na zunanjo slovesnost razlikujemo več vrst sv. maš, ki pa so v spremenljivih in nespremenljivih delih enake:

1. PONTIFIKALNA (škofova) maša. Daruje jo navadno škof ob sodelovanju več duhovnikov in s predpisano slovesnostjo

2. SLOVESNA MAŠA je služba božja, pri kateri ima duhovnik ob strani levita: diakona in subdiakona

3. PETA MAŠA je tista služba božja, pri kateri mašnik nekatere molitve poje

4. LJUDSKA ZBORNA MAŠA: pri njej vsi navzoči mašniku odgovarjajo, vmes pa skupno molijo in pojejo

5. MAŠA Z LJUDSKIM PETJEM: medtem ko mašnik tiho mašuje, verniki pojejo ljudske cerkvene pesmi

6. MAŠA Z ZBOROVSKIM PETJEM: medtem ko mašnik tiho mašuje, poje cerkveni zbor

7. TIHA MAŠA je maše, pri kateri ni petja. Verniki sami zase molijo in spremljajo duhovnika pri oltarju.
(Redovne družine, ki opravljajo skupno molitev brevirja, imajo vsak dan tudi skupno družinsko sv. mašo. To je KOVENTNA MAŠA.)

Rimski misal. Celovec: Družba sv. Mohorja; 1961; 21

Kratka razlaga daritve svete maše

1. Molitev ob stopnicah nas spominja žalostne dolge dobe, ko je človeški rod pričakoval Mesija Odrešenika, pa mu ni bilo dopuščeno, spoznati pravega Boga in stopiti v njegovo svetišče.
2. Vhod nas spominja prerokovanj Stare zaveze, ki nam bodi vhod k verski resnici.
3. «Slava Bogu na višavah« nas spominja skrivnostnih dogodkov v Betlehemu.
4. Molitev nas spominja Gospodove mladosti in njegovih molitev v puščavi.
5. Berilo nas spominja naukov, ki so jih dajali ljudstvu apostoli, a jih ljudstvo ni sprejelo. Evangelij se bere na drugi strani oltarja, ker se je sveti nauk oznanjeval poganskim narodom, Judje pa so bili zavrženi.
6. Evangelij nas spominja Gospodovih naukov, ki jih poslušamo stoje, v znamenju največjega spoštovanja in v znamenje, da smo pripravljeni izvršiti, kar je Gospod naročeval.
7. Darovanje nas spominja, kako se Gospod pripravlja k daritvi, katera se bo izvršila na Kalvariji.
8. Tiha molitev nas spominja, kako se Gospod odteguje ljudstvu, ki ga hoče proglasiti za kralja, in farizejem, ki ga zasledujejo.
9. Predglasje nas spominja na slovesni vhod v Jeruzalem, ko ga je ljudstvo na cvetno nedeljo sprejelo z največjo radostjo.
10. Molitve pred povzdigovanjem nas spominjajo na molitev Gospoda kot Visokega duhovnika, ki jo je opravil po zadnji večerji.
11. Povzdigovanje nas spominja Gospoda na križu.

12. Molitve po povzdigovanju nas spominjajo dogodkov, ki so se vršili, ko je Gospod visel tri ure na križu.
13. Sedmere prošnje Očenaša so nam spomin sedmerih zadnjih izrekov Gospodovih.
14. Prelomljena hostija nam je spomin Gospodove smrti, in košček Najsvetejšega, ki ga dene mašnik v kelih, nas spominja, da je Gospodova duša odšla doli v predpekel.
15. Jagnje božje nas spominja, da si je ljudstvo ob križu skesano trkalo na prsi.
16. Sv. Obhajilo je spomin Gospodovega pogreba.
17. Zadnja molitev nas spominja Gospodovih prikazovanj po vstajenju. »Ite missa est« nam je spomin naročila: » Idite v svet in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu«; zadnji evangelij pa nas spominja na oznanjevanje sv. Evangelija po vsem svetu.

Tako je sv. maša podoba vsega Gospodovega življenja.

Sv. Alfonz Ligvorijan. Resnice za večnost. Celovec: Družba sv. Mohorja; 1916; 148-150

Tradicionalna liturgija

Tradicionalna liturgija ali klasična rimska liturgija ali tridentinska sveta maša je mašni obred Katoliške cerkve. Njena zadnja redakcija je bila sestavljena leta 1962 pod papežem Janezom XXIII. Izhaja iz kodifikacije, do katere je prišlo leta 1570 pod papežem Pijem V. po koncilu v Tridentu (1545-1563). Predstavlja dopolnitev in organsko nadaljevanje (brez ključnih sprememb) liturgije, ki jo je konec 6. stoletja uredil papež Gregor Veliki (590-604). Ta liturgija je strnitev in kodifikacija mašnih obredov antičnega krščanskega Zahoda. Tridentinska liturgija je bistveno bolj podobna vzhodnim liturgijam kakor trenutno najbolj razširjeni katoliški mašni obred iz leta 1969 in tako predstavlja postopno rastočo in dopolnjujočo se vez bodisi z zahodno bodisi z vzhodno dediščino.

Tisti iz leta 1969 pa je rezultat pretiravanj in evforije po II. vatikanskem koncilu, plod nekajmesečnega umetnega projektnega dela liturgične komisije in zunanji posnetek kalvinskega molitvenega shoda. Skratka, delo človeških rok (namesto počasnega organskega razvoja) in mode 60. let 20. stoletja, ki je želela prekiniti z vsem, kar je dajalo vtis preteklosti. Čeprav je tudi takšna sveta maša povsem veljavna in pravoverna, ne dosega tolikšne teološke globine, s katero se ponaša tradicionalna maša. Sveta maša ni v človeških rokah, ampak v božjih. Ne sme biti podrejena človeškim željam, ampak se mora človek njej podrejati. Ne gre za subjektivni skupek molitev, ampak objektivno pristopanje celotne Cerkve k najsijajnejšemu in najskrivnostnejšemu dejanju Boga. Je Kristusova žrtev, učiteljica resnice in dotik večnosti (napoved onostranske slave), pri kateri so navzoči vsi nebeški zbori, vključno z vsemi, ki so že prišli v nebesa in celo tistimi, ki še niso rojeni. Mi nismo akterji; akter je Bog. Nismo mi v središču; v središču je Bog. Nismo mi cilj; cilj je Bog. Nismo pri njej navzoči zgolj mi, ampak je v njej zajeta vsa Cerkev: sedanja in prihodnja, zemeljska in nebeška, človeška in angelska.

Tridentinska liturgija ni stvar zagrenjenih nostalgikov, ampak predanih katolikov. Ne spodbujajo jo starci, ampak v glavnem ljudje med dvajsetim in štiridesetim letom. Pri njej se ne hranijo sitnobni samoizoliranci, ampak tisti del Cerkve, ki ima največ duhovnih poklicev. Če je tradicija klasična, klasičnost pa najboljša, je tradicionalna maša biser za vse, ki želijo svojo vero živeti na resen način. Takšna maša je zahtevna. Nismo je vajeni, ker smo vajeni na povprečnost. A preseči povprečnost se splača. Že to, da smo katoliki, ni povprečno. Naj bo ne-povprečna tudi sveta maša. Naj bo tradicionalna. Lepota kliče!

Tridentinska maša ima dva glavna učinka: dviganje in vesoljnost. Dviganje iz kategorij in pričakovanj vsakdanjosti k skrivnosti, ki terja samodisciplino in meditativno držo. Vesoljnost z latinskim jezikom, ki je gradnik enotnega slavljenja celotne Cerkve in zagotovilo pravovernosti, saj so njena besedila vedno preverljivo enaka in pomensko nespremenljiva.

Zakaj nihče več ne joče

Skorajda nihče več ne joče ob dejstvu, da duhovniki izginjajo. To je tista žalostna izjava, ki smo jo dolžni dati. 

Priča smo največji krizi duhovništva v vsej zgodovini Cerkve. Dandanes so celotne evropske pokrajine brez duhovnikov. In vse je tiho. Ni moč slišati niti enega škofa, ki bi sprožil preplah, ki bi jokal s svojimi vernimi, ki bi vse pozval k veliki molitvi za okrepitev poklicanosti v duhovništvo, ki bi se odločil za post in veliko prošnjo Gospodu, naj se usmili svojega ljudstva.

Slišati pa je, na ogromno nesrečo za katoliško vero, ravno obratne glasove, takšne glasove, ki javnost neodgovorno in samovšečno prepričujejo, da je kriza duhovništva celo priložnost za »novo« Cerkev z »več ljudstva«.

V naši slovenski deželi, deželi krščanstva s starodavnimi koreninami, bomo v naslednjih letih priča izginjanju župnij, dogajanju, ki bi bilo še pred nekaj leti nepredstavljivo. Priča bomo izginjanju tiste najbolj enostavne in obvladljive strukture, za katero je veljalo, da je krščansko življenje v njej nekaj samoumevnega. Toda večina katoličanov, z duhovniki vred, je do tega brezbrižna in se slepi z zagledanostjo v podivjano »prilagajanje svetu« ter krizo tako dojema kot nekaj čisto vsakdanjega. Ob prihajajoči katastrofi, ob že gotovem »potresu« skorajda nihče več ne joče.

Vse je tiho. Očitno je še vedno potrebno, da se nadaljuje pravljica o II. vatikanskem koncilu, da se ljudi še vedno zavaja z »novimi binkoštmi«, ki so (bile) v resnici opustošenje (ne glede na številne legitimne in iskrene dobre namene koncilskih očetov). Zanikanje zgodovinskih dejstev, ki so privedla do tovrstne krize, je torej vsesplošno.

Ne glede na to se uničevalna zgodba ne konča, kajti zdi se, da se velik del Cerkve zavestno pripravlja na prihodnost, za katero si sploh ne želi, da bi bila katoliška. Govori se namreč o »prestrukturiranju« skupnosti vernih, o dajanju prostora laikom (kakor da si ga v zadnjih petih desetletjih niso že dovolj pridobili), izumlja se nova vrsta vernikov, ki naj bi postali voditelji župnij in nadomestki za duhovnike. Govori se o »klerikaliziranih laikih«, o novi vrsti »duhovnikov«, ki bodo prevzeli cerkve. In v pričakovanju že tako redkih maš naj bi te osebe pridigale o božji besedi kot duhovniki, izražajoč svojo zgodovinsko »evolucijo« in »odraslost« domnevno »zrelega kristjana«. Tudi krovni pastoralni načrt za škofije v Sloveniji »Pridite in poglejte« (2012) je zapadel v takšno ozko in agresivno posvetno miselnost, ki si drzne majati obvezno in nenadomestljivo vlogo duhovnikov pri liturgiji, zakramentih in oznanjevanju z neupoštevanjem dejstva, da brezmejno »mešanje« klerikov in laikov povzroča še večjo neprivlačnost duhovništva zaradi izgube njegove edinstvenosti (posledično pa še hujšo krizo) ter z neupoštevanjem dejstva, da je duhovništvo božji dar, plod vere, molitve, posta in dobrih del, nikakor pa človeških akcij v smeri brisanja avtoritet in specifičnosti vlog pod vplivom postmoderne mode enakosti. Toda skoraj nihče ne joče, skoraj nihče ne vpije k Bogu…

Morda skoraj nihče ne joče zato, ker so marsikateri cerkveni vplivneži (in njihovi posvetni prijatelji) takšen »potres« namerno načrtovali že pred desetletji, a so nam svoje načrte vse do danes zvito prikrivali. Spodkopali so edinstvenost katoliškega duhovništva, saj so duhovnike kot božje može ponižujoče spremenili v finančne upravitelje župnij in hkrati (kako paradoksalno) nekakšne socialne delavce. Oklestili so njihov brevir in nasploh molitveno življenje, vsilili so jim posvetna oblačila, takšna, ki jih nosi povprečna večina, govorili so jim, naj se »posodobijo«, češ da gre svet »naprej«. Govorili so jim tudi, naj ne izpostavljajo svojih posebnosti in pomena, ampak naj vse naloge delijo z verniki in se z njimi v končni posledici zlijejo.

In kakor najsilnejši udarec so jim naprtili takšno mašo, ki je postala poglavitni razlog za katastrofo Cerkve: nič več globoke molitve, nič več adoracije realno navzočega Boga, nič več osebne vezi s Kristusovo žrtvijo na križu, ampak samo še »obed skupnosti«. Gre za takšno mašo, ki je v celoti osredotočena na ljudi in ne Boga, ki je polna blebetanja in moraliziranja o etiki in skupnosti, zvestobo do resnice in večnost pa pušča ob strani. Gre za takšno mašo, ki je pravi sprevod laikov okoli oltarja, pravo eksperimentiranje s tistimi gospodi in gospemi, ki naj bi postali »novi duhovniki« v župnijah brez duhovnikov.

S takšno sveto mašo je prišlo do izkrivljenja (sicer povsem pravovernega) nauka o splošnem duhovništvu vseh krščenih. Splošno duhovništvo vseh krščenih ne pomeni posnemanje in nadomeščanje zakramentalnega duhovništva, ampak darovanje lastnega življenja Kristusu v združenju z Njim kot križanim, položiti lastno življenje v roke Boga ali (na kratko) biti svet! Svetost je namreč tisti klic, ki so ga deležni vsi krščeni, bodisi laiki bodisi duhovniki. To je tisto pristno splošno duhovništvo. Zakramentalno duhovništvo pa je stan posebne narave, ki sledi razsežnosti Kristusa kot (najvišjega) duhovnika. Ravno skozi zakrament duhovništva postaja Kristus navzoč v vseh ostalih zakramentih. Če ne bi bilo duhovnikov, bi Cerkev izgubila vse milosti, ki prihajajo z zakramenti.

Če bodo laiki vajeni na versko življenje brez duhovnikov, bodo zelo kmalu začeli misliti (in preštevilni že mislijo tako), da lahko vse uredijo sami in konec koncev duhovnikov sploh ne potrebujejo, to pa pomeni, da se bodo prej ali slej (vede ali nevede) odtrgali od milosti Boga v zakramentih in tako postali brezbrižni in samozadostni, živeči iz samih sebe z božjim imenom na ustnicah. Prav to se je zgodilo v primeru heretika Martina Lutra, ki je z uničenjem duhovništva uničil zakramente in laike povzdignil v »samoupravljalce« neštetih zaprtih skupnosti, ki so se (in se še vedno iz leta v leto) v nepretrgani zmedi redno razbijale na konkurenčne sekte.

Vernim katoličanom ni vseeno, da se o tem molči in da je že desetletja na delu prikrita protestantizacija katoliške vere. Zato vse naše brate in sestre pozivamo k združitvi v močni molitvi za okrepitev vere, upanja in ljubezni. Iz teh teoloških kreposti se namreč rojevajo tako novi duhovniki kot goreči laiki. Zaupajmo svoje skrbi Jezusovemu in Marijinemu presvetemu srcu, ki nas bo usposobilo za boj v zmedeni dobi, v kateri živimo. In bodimo zvesti tradicionalni maši, to je maši vseh časov, ki nas bo vodila po varni poti nespremenljivih naukov in osebne vezi z Odrešenikom.

Vabilo - tradicionalana latinska maša v Mariboru

Ali lahko ločimo teologijo in liturgijo?

Dr. Peter Kwasniewski: Ali lahko ločimo teologijo in liturgijo?

Priznani ruski pravoslavni metropolit (in skladatelj sakralne glasbe) Hilarion Alfejev je nekoč takole predstavil razmerje med lex orandi, zakonom čaščenja oz. liturgije, in lex credendi, zakonom tega, kar verujemo:

»Še ena ločitev, ki jo moramo omeniti, je ločitev med teologijo in liturgijo. Za pravoslavnega teologa liturgični teksti niso le dela izvrstnih teologov in pesnikov, ampak tudi sadovi molitvenih del teh, ki so dosegli svetost in teozijo. Teološka avtoriteta liturgičnih tekstov je po mojem mnenju višja kot dela cerkvenih očetov, saj nima vse, kar so slednji napisali enake teološke vrednosti in ni bilo vse sprejeto s strani celotne Cerkve. Liturgični teksti pa so nasprotno bili sprejeti v Cerkvi kot 'zakon vere' (kanon pisteos), ker so bili brani in peti v vseh pravoslavnih cerkvah skozi stoletja.«

V zvezi z zgoraj napisanim, lahko razmišljamo o besedah papeža Benedikta XVI., ki jih je izrekel na generalni avdienci 21. maja 2008 na praznik sv. Romana Meloda[1]:

»Trepetajoča človečnost, vztrajna vera in globoka ponižnost prevevajo pesmi Romana Meloda. Ta veliki pesnik in skladatelj nas spominja na velik zaklad krščanske kulture, rojene iz vere, rojene iz srca, ki je našlo Kristusa, Božjega Sina. Iz tega srečanja srca z resnico, ki je ljubezen, je rojena kultura, je rojena vsa velika krščanska kultura. In če vera živi dalje, ta kulturna dediščina ne bo umrla, temveč bo živela dalje in ostala aktualna. Ikone še danes nagovarjajo srca vernikov, niso le stvari preteklosti. Katedrale niso srednjeveški spomeniki, so hiše življenja, kjer se počutimo doma, kjer najdemo Boga in drug drugega. Enako tudi  velika glasba – gregorijanski koral, Bach ali Mozart – ni stvar preteklosti, ampak živi v liturgiji in naši veri. Če bo vera živa, tudi krščanska kultura ne bo nikoli zastarela, temveč bo ostala živa in aktualna.«

Kar najbolj potrebujemo v liturgiji, je podoba večnosti.

Kot da bi ponovil besede častitljivega škofa in emeritiranega papeža, je kardinal Marc Ouellet nekoč opozoril, da glasba in upodabljajoča umetnost ojačata poslušanje in videnje Svetega pisma ter da je to ojačanje živo v vzhodnih Cerkvah, v primerjavi z glasbeno in slikovno revščino v latinski Cerkvi danes.

Temeljna resnica, na katero nas opozarjajo vsi ti škofi, ni le v tem, da molimo tako kot verjamemo (v smislu, da naša vera oblikuje naše zunanje čaščenje), ampak da tudi verjamemo to in tako, kot molimo. In to je precej strašljivo, če pomislimo na popolno zamenjavo liturgične glasbe, arhitekture, liturgičnih tekstov, ritualov obredja, vzdušja pri čaščenju ter kompleksne združitve besede, znamenja in tišine. Te spremembe morajo skozi čas prinesti tudi spremembo same vsebine naše vere ali vsaj spremeniti naše razumevanje delov vere in njihovega pomena v vsem izročilu.

Preprosto povedano je liturgija izraz naše teologije. Če je naša katoliška teologija prava in globoka, potem bo tudi liturgija sveta in popolnoma konsistentna z Božjo besedo. Enako bo tudi taka liturgija potrjevala, bogatila in povzdigovala našo teologijo, naše molitveno razumevanje in predajanje Bogu. Če pa je naša teologija šibka, razdeljena in zaznamovana s kulturo tega sveta, potem bo tudi naša liturgija enako šibka v svoji moči evangelizacije, razdeljena v svojem sporočilu in  zaznamovana v svoji moči vzpostavljanja kulture ljubezni.

Kar najbolj potrebujemo v liturgiji, je podoba večnosti. Besede, ki jih je papež Benedikt XVI. izrekel menihom iz samostana Heiligenkreuz, nagovarjajo nas vse, ne glede na stan oz. način življenja:

»Notranje stanje vsakega duhovnika in vsakega posvečenega človeka mora biti tako, da ne postavlja nič pred Boga. Lepota te notranje drže bo našla izraz v lepoti liturgije. In vsakokrat ko bomo peli, hvalili, molili ali kakorkoli drugače slavili Boga, bo majhen delček nebes prišel na zemljo. Ni prevzetno reči, da v liturgiji, ki je osredotočena na Boga, v njenem petju in obredju vidimo podobo večnosti. Kako bi lahko drugače naši predniki, stoletja nazaj, postavili tako slovesne svete zgradbe? V njih arhitektura vse naše čute vleče navzgor proti temu, »česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.« (1 Kor. 2,9)

 (objavljeno 4. aprila 2013 na spletni strani http://www.ccwatershed.org/blog/2013/apr/4/can-theology-and-liturgy-be-divorced/ )

---

[1] Sv. Roman Melod je bil eden največjih grških/bizantinskih skladateljev sakralne glasbe. Imenujejo ga tudi Pindar sakralne glasbe. Živel in deloval je v 6. stoletju, zlati dobi bizantinske glasbe; gl. http://en.wikipedia.org/wiki/Romanos_the_Melodist.