sobota, 22. junij 2013

Tradicionalna liturgija



Tradicionalna liturgija ali klasična rimska liturgija ali tridentinska sveta maša je mašni obred Katoliške cerkve. Njena zadnja redakcija je bila sestavljena leta 1962 pod papežem Janezom XXIII. Izhaja iz kodifikacije, do katere je prišlo leta 1570 pod papežem Pijem V. po koncilu v Tridentu (1545-1563). Predstavlja dopolnitev in organsko nadaljevanje (brez ključnih sprememb) liturgije, ki jo je konec 6. stoletja uredil papež Gregor Veliki (590-604). Ta liturgija je strnitev in kodifikacija mašnih obredov antičnega krščanskega Zahoda. Tridentinska liturgija je bistveno bolj podobna vzhodnim liturgijam kakor trenutno najbolj razširjeni katoliški mašni obred iz leta 1969 in tako predstavlja postopno rastočo in dopolnjujočo se vez bodisi z zahodno bodisi z vzhodno dediščino.



Tisti iz leta 1969 pa je rezultat pretiravanj in evforije po II. vatikanskem koncilu, plod nekajmesečnega umetnega projektnega dela liturgične komisije in zunanji posnetek kalvinskega molitvenega shoda. Skratka, delo človeških rok (namesto počasnega organskega razvoja) in mode 60. let 20. stoletja, ki je želela prekiniti z vsem, kar je dajalo vtis preteklosti. Čeprav je tudi takšna sveta maša povsem veljavna in pravoverna, ne dosega tolikšne teološke globine, s katero se ponaša tradicionalna maša. Sveta maša ni v človeških rokah, ampak v božjih. Ne sme biti podrejena človeškim željam, ampak se mora človek njej podrejati. Ne gre za subjektivni skupek molitev, ampak objektivno pristopanje celotne Cerkve k najsijajnejšemu in najskrivnostnejšemu dejanju Boga. Je Kristusova žrtev, učiteljica resnice in dotik večnosti (napoved onostranske slave), pri kateri so navzoči vsi nebeški zbori, vključno z vsemi, ki so že prišli v nebesa in celo tistimi, ki še niso rojeni. Mi nismo akterji; akter je Bog. Nismo mi v središču; v središču je Bog. Nismo mi cilj; cilj je Bog. Nismo pri njej navzoči zgolj mi, ampak je v njej zajeta vsa Cerkev: sedanja in prihodnja, zemeljska in nebeška, človeška in angelska.

Tridentinska liturgija ni stvar zagrenjenih nostalgikov, ampak predanih katolikov. Ne spodbujajo jo starci, ampak v glavnem ljudje med dvajsetim in štiridesetim letom. Pri njej se ne hranijo sitnobni samoizoliranci, ampak tisti del Cerkve, ki ima največ duhovnih poklicev. Če je tradicija klasična, klasičnost pa najboljša, je tradicionalna maša biser za vse, ki želijo svojo vero živeti na resen način. Takšna maša je zahtevna. Nismo je vajeni, ker smo vajeni na povprečnost. A preseči povprečnost se splača. Že to, da smo katoliki, ni povprečno. Naj bo ne-povprečna tudi sveta maša. Naj bo tradicionalna. Lepota kliče!

Tridentinska maša ima dva glavna učinka: dviganje in vesoljnost. Dviganje iz kategorij in pričakovanj vsakdanjosti k skrivnosti, ki terja samodisciplino in meditativno držo. Vesoljnost z latinskim jezikom, ki je gradnik enotnega slavljenja celotne Cerkve in zagotovilo pravovernosti, saj so njena besedila vedno preverljivo enaka in pomensko nespremenljiva.


7 komentarjev:

  1. Vem, da ni bilo mišljeno kot, da je zdajšnja maša neveljavna oz. kar koli takega in strinjam se z mnogim povedanim tukaj. Strinjam se, da je iturgija osiromašena, kar je resnično škoda. Kljub temu pa bi rada le povdarila, da je tudi takšna maša nekaj neverjetnega in neprecenljivega. V prejšnjem članku ste rekli, da nihče več ne joka, ker ni duhovnikov. Jaz jokam velikokrat, ker mi je maša nekaj tako dragocenega in neverjetnega, tudi s tako malo stvarmi, ki so ostale. In nikakor je ne doživljam kot nek ''skupek molitev,'' ampak kot resnično pristopanje Cerkve k Jezusu in združevanje v Njem, ki prihaja k nam, vsakič znova in se daruje za nas. In v takšni obliki maše še vedno čutim vse to, kar naj bi sv. maša vsebovala, kot ste to zapisali. Tradicionalne maše pač še nisem doživela, če Bog da jo bom, ko bo kdaj v Ljubljani. In želim si tega in to podpiram. Želim pa le povdariti, da je tudi ta oblika maše nekaj neverjetnega.

    Katja

    OdgovoriIzbriši
  2. Katja, zelo smiselen komentar!
    Ko bo tridentinska liturgija resnično dostopna v obeh slovenskih metropolijah, se bo tudi nov mašni obred izboljšal, saj ga bo njegov častitljivi predhodnik spodbudil, da zasije in se morebiti tudi formalno spremeni (izboljša). Tako bo doseženo medsebojno bogatenje, kar je tudi želel papež Benedikt XVI. Dokler se to ne zgodi, pa ne bomo nehali opozarjati na lepoto in globino tridentinske liturgije.

    OdgovoriIzbriši
  3. Sem katoličan in ne katolik
    Poglobljeni in uravnoteženi članki na tem blogu so veliko bogastvo za Cerkev v Sloveniji, hvala Bogu za vse sodelavce, ki sodelujejo pri tem apostolatu. Moti me pa neslovenska oznaka za pripadnika Katoliške cerkve; to ni katolik (hrv.: katolik, ital.: cattolico, nem.: Katholik, angl.: catholic, franc.: cathlique, špan.: católico), kakor pišete, ampak samo katoličan, o čemer pričata dobra slovenska katoliška literatura in Slovenski pravopis.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Še škof Mahnič je izdajal Rimski Katolik. :)

      Izbriši
  4. Pozdravljeni. Samo ena kratka pripomba, ki želi doprinesti k terminološki zmedi: ni tridentinski obred, ampak rimski obred.
    Hvala.

    Tine Jenko

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Se moram popraviti:...ki želi doprinesti k razjasnitvi terminološke zmede. Tudi Ordo novus se ne imenuje vatikanski obred, ampak rimski obred.

      Hvala.
      Tine Jenko

      Izbriši
    2. Da, imate prav. Hvala za dopolnitev.

      Res je, gre za dve obliki enega in istega mašnega obreda, to je rimskega. Obstaja pa več imen za eno in isto stvarnost. Prva oblika je klasična ali tradicionalna ali izredna oblika rimskega obreda (pogovorno tridentinska maša), druga oblika je nova ali redna oblika rimskega obreda (pogovorno Novus ordo).

      Izbriši

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...