Simbol česa je Conchita Wurst?

Zmaga bradatega travestita na Evroviziji ni minila brez odzivov. Če so iz ''naprednega'' dela javnosti bili skoraj vedno polni navdušenja, pa je katoliški del slovenske javnosti skoraj molčal. Odzvali so se sicer na spletni strani 24kul, kjer so srž problema sicer zaznali, vendar ta ni bil deležen potrebne analize.

Večna revolucija

Zagotovo je že vsem jasno, da pri tem ne gre za izoliran fenomen izrojene pop-kulture, temveč za pop-kulturni izraz raznoraznih ''akademskih'' teorij o naravi spola samega. Toda tudi te teorije niso samonikle, temveč predstavljajo zgolj dokončno stopnjo modernosti, pripeljano do svojega logičnega zaključka. Ameriški konzervativni mislec Richard Weaver je namreč izvor modernosti postavljal v poznosrednjeveški nominalizem. Ta je namreč zaradi dvoma v resnico pojmov samih postavil neko ''praseme'' t. i. kritične teorije družbe. Razvrednotenje pojmov kot takih, ki bi jih lahko razumeli podobno kot Platonove ideje, je povzročilo odpoved možnosti spoznanja absolutne resnice, posebej take absolutne resnice, kakršna ne leži v polju fizičnega in kot taka ni dokazljiva z eksperimentalnimi metodami. Takšen razvoj pa je skozi znanstvene in filozofske revolucije novoveškosti, med katerimi naj omenimo zgolj Luthrovo ''zamajanje'' cerkvene avtoritete, ter ločitev snovnega in duševnega s strani Reneja Descartesa, pripeljal do stanja v katerem lahko, sicer popolnoma ''fiktivna'' ločitev pojmov sex in gender, pripelje do nove ideologije.

Sicer pa ideologijo študij spolov oz. gender studies, o kateri bo tekla beseda v naslednjih vrsticah, velja razumeti kot ''hipermoderno'' ali celo nekakšno novo vrsto marksizma, kajti če je marksizem poskušal ustvariti brezrazredno družbo, potem poskušajo ideologi ''spola'' ustvariti brezspolno družbo.

Teorija spola in politična korektnost

Izkušnje razsvetljenstva in francoske revolucije, Marxove filozofije in komunističnih režimov ter konec koncev tudi hipijevskih gibanj in leta 1968 nas učijo, da idej, kakršna je teorija spola, ne smemo podcenjevat, pa če se našim ušesom slišijo še tako absurdne. Kaj ta teorija pravzaprav predpostavlja in kako je nevarna za družbo? Teorija spola je produkt t. i. študij spola oz. angleško poimenovano ''gender studies''. Sama predpostavka te ''znanstvene discipline'' pa je v svojem bistvu nominalistična, saj gre za domnevno vsebinsko razliko med sopomenkama ''sex'' in ''gender''. Tako naj bi po omenjeni teoriji prva beseda označevala biološki spol, se pravi tisti, ki ga označujejo primarni in sekundarni spolni znaki, drugi pa naj bi bil t. i. družbeni spol, ki se konstituira preko diskurza oziroma trenutno prevladujočih vrednot in subjektivnega dojemanja samega sebe. Kar je omogočilo takšno koncepcijo ''spola'', pa je odraz zavrnitve bibličnega in naravnopravnega nauka, da je človek ustvarjen po božji podobi bodisi kot moški (mož) bodisi kot ženska (žena).

Na tej točki se manipulacija z jezikom, kakor smo mu priča pri študiji spolov, veže še z enim nevarnim fenomen, in sicer t. i. politično korektnostjo. Omenjeni projekt evropske levice, ki ima kot svoj cilj s spreminjanjem jezikovnih oblik narediti družbo bolj strpno, se kaže v najrazličnejših primerih. Bodisi gre za ''spolno nevtralen'' jezik, kar lahko vidimo v anglosaškem svetu, kjer recimo beseda ''firefighter'' zamenja besedo ''fireman'', ali pri zamenjavi ''policeman'' oz. ''policewoman'' s ''policeofficier''. Seveda pa imamo Slovenci tudi samonikel primer tovrstne neumnosti, in sicer besedno zvezo ''gospa profesor''. Politična korektnost je enega svojih viškov dosegla v Franciji, kjer so iz uradnih dokumentov odstranili besedo ''mademoiselle'' (gospodična), ker naj bi bila žaljiva do neporočenih žensk. Spomnimo se samo na Orwellove napovedi, da bo manipulacija z jezikom ena od najbolj opaznih poti v totalitarizem.

Umetnost propagande

Gospod ''Wurst'' je ob zmagi dejal: "Ta noč je posvečena vsem, ki verjamejo v prihodnost miru in svobode. Mi smo enotni in – neustavljivi smo!" Ta izjava je bila sicer najverjetneje izrečena kot puhlica, podobno kot mirovni projekti misic sveta, toda kljub temu odraža določene družbene procese, ki jih ne bi smeli ignorirati. Zahodna družba je namreč že nekaj časa v stanju ''kulturkampfa'', v katerem levičarske sile igrajo močno vlogo. Zato se moramo vprašati o njihovi strategiji. Ta sploh ni več skrita, temveč jo je mogoče najti jasno zapisano že v delih Antonia Gramscija, enega izmed klasikov marksizma 20. stoletja. Gramsci je namreč postavil tezo, da je predpogoj za ohranitev oblasti po revoluciji t. i. kulturna hegemonija. Slednjo pa se doseže z pridobitvijo vodilnih položajev znotraj univerz, vlade in še toliko bolj medijev. O pomenu medijev in znotraj njih še posebej časnikarstva za javno koncepcijo resnice nam lepo priča misel Oswalda Spenglerja, da je za množico resnica tisto, kar se konstantno bere in sliši. Prav tako se je pomena ponavljanja kot propagandnega orožja zavedal Joseph Goebels.

Naravno pravo in svoboda

Kje pa se naša razmišljanja začenjajo ponovno stikati z zmagovalcem Evrovizije? Zmago so namreč odločili glasovi in glasove so dali ljudje, kar pomeni, da jih je moral kandidat z nečem prepričati. Glede na neugleden sloves Evrovizije je zelo malo verjetno, da je bila to glasba. Iz tega sledi, da je moral avstrijski pevec izražati nekakšno stanje duha znotraj evropske družbe. Vse več držav namreč sprejema absurde kot so ''partner A'' in ''partner B'' na poročnih listih, namesto mož in žena, možnost izbire spola, ki ni ne moški ne ženski, na obrazcih in dokumentih ter hkrati zmanjšuje starost za legalno privolitev v spolne odnose. Vse to je še toliko bolj zanimivo, če pogledamo še drugo plat zakonodaje. Vse več je namreč omejitev glede kajenja, protidiskriminacijski zakoni so začeli resno posegati v svobodo vere, vesti in govora, peticije kot je tista proti krstu otrok kažejo tudi na težnjo, da bi se vzgoja otrok vse bolj koncentrirala v rokah države. Spomnimo se zgolj na pristojnosti, ki bi jih centri za socialno delo dobili v primeru, če bi bil slovenski družinski zakonik sprejet. Dragi bralci, v zaključku naj vas spomnimo na klasično delo ''Krasni novi svet'' Aldousa Huxleya, v katerem je napovedano poudarjanje seksualne svobode v času, ko bodo vse ostale svobode omejene. In simbol te težnje je zmaga Conchite Wurst.

Zločinski teoriji spola se uprimo z razkrinkavanjem njene absurdnosti, trudimo se za vzorno krščansko družinsko življenje, za zagovornike nečistosti pa molimo in zadoščujmo s svojimi žrtvami. Sveti nadangel Mihael – brani nas v boju zoper hudega duha!