ponedeljek, 19. maj 2014

Missa: Intervju z mladim župnikom – Zakaj so se ji torej moji pastirji in vzgojitelji vedno posmehovali in mi jo skrivali?



Objavljamo prevod intervjuja z anonimnim italijanskim župnikom. Objavljen je bil na spletnem portalu Campari e DeMaistre. Večjega odmeva verjetno ni doživel zato, ker večina ljudi v tradicionalnih krogih podpira javno delovanje. Temu se je s prevodom intervjuja z don Albertom Seccijem pridružili tudi blog Ad Dominum. Zavedamo pa se, da je za mnoge anonimnost edina smotrna rešitev. Ker je v intervjuju veliko dobrih misli, ga ponujamo našim bralcem.

Missa – »tista maša«

V pogovoru s prijateljem, mladim duhovnikom, je beseda kaj hitro nanesla na latinsko mašo. Spodaj podpisani je njen velik oboževalec (tako velik, da se v določenih obdobjih leta bolj udeležuje obredov po tridentinskem misalu kot po pokoncilskem). Da bi vsem predstavil nadnaravne lepote tega prevečkrat trpinčenega obreda, ponujam kratek intervju s častitljivim duhovnikom, od katerega lahko vsi dobimo kak dober nauk, obenem pa se nam lahko radovednost za ta obred celo poveča.

Kdaj in kako ste spoznali Misso?

Najprej v pričevanju svojega očeta. Odraščal je v sirotišnici in je eden izmed tistih, ki je po letih vsakodnevne udeležbe pri sveti maši nato preživel več let celo brez nedeljske maše. Nekega dne mi je spregovoril o svetem obhajilu, o tem, kako je on prejemal. Rekel mi je le, da je bilo to nekaj svetega. Večkrat sem se nato vprašal, v kakšnem smislu to zanj danes ni več sveto ali vsaj ne dovolj. Vprašanje je ostalo odprto. Ko sem šel naproti tretjemu letniku semenišča, sem slučajno občasno na kakem »konzervativnem« katoliškem spletnem portalu slišal govoriti o Missi (do takrat nisem vedel, da obstajajo katoliške spletne strani in niti tega, da se lahko delijo glede na sledenje tej ali oni miselni šoli). Govorili so smiselne stvari, ki jim je bilo vredno prisluhniti. Stvari, ki jih nikdar prej nisem slišal.

Kaj Vas je najbolj zadelo, ko ste se prvič udeležili maše vseh časov?

Naredil sem dve presoji. Najprej sem zaznal tisti obred kot lep in spodbuden, čeprav zahteven, dolg in naporen. Naporen, ker me je prisilil moliti, klečati, večkrat spovedati se grehov, tolči se po prsih, gledati križ. Ni bilo hrušča maše, ki sem je bil navajen. Ni bilo bleščečega pogleda duhovnika, nobenega beganja med mašnikom in ljudstvom. Vse je mojo vero postavljajo na preizkušnjo. Razumete, prvič je bila travma, mešanica med strahom in spoštovanjem: mislim, da sem takrat prav spoznal, na svoji koži, kaj je mislil Kant, ko je govoril o »Najvišjem matematiku«. Drugi vtis me je napadel na izhodu: Missa je nekaj groznega in izjemnega, močnega in bogatega, nič grdega, niti neumnega niti hladnega … Zakaj so se ji torej moji pastirji in vzgojitelji vedno posmehovali in mi jo skrivali?

Lahko v nekaj besedah strnete, katera je edinstvena moč Misse, ki prevzame človeka?

Ne, potrebovali bi poeta, enega tistih pravih, velikih. Potrebovali bi Danteja ali malo manj. Povedno je že to, da, koliko vem, veliki katoliški pesniki niso pisali o Missi. Živeli so jo. Nato so pisali krasne reči o vsem ostalem.


Katera molitev Misse vam je najbolj všeč?

Zadnja izmed tihih priznanj grešnosti: Placeat tibi, sancta Trinitas…(Naj ti ugaja, sveta Trojica, opravilo tvojega služabnika in daj, da bo daritev, ki sem jo nevreden daroval tvojemu veličastvu, tebi prijetna, zame pa in za vse, za katere sem jo daroval, po tvojem usmiljenju spravna. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.) Spominja me na spravno vrednost daritve(žrtvovanje – sacrificium), stvari, ki me je niso naučili v semenišču in ki jo čutim kot  sramotno vrzel v moji duhovniški formaciji. To je tudi prekrasno dejanje ponižnosti: lahko bi opravil najbolj pobožno, zvesto, slovesno in skrbno med bogoslužji, a vseeno bi moral priznati, da vse, kar sem naredil, nič ne velja, v kolikor Bog sam ne želi in ne sprejme v svojem Usmiljenju. Sedaj pa dovolite, da zlomim puščico v prid mojega častitega papeža Frančiška. V tistem ubogem finalu vidim sijati vso frančiškansko uboštvo, da bi se pastorala resnično širila iz čaščenja poslušnosti do Boga.

Kako ste se naučili maševati Misso?

Začel sem iskati duhovnika, ki jo zna maševati, jo ljubi maševati in jo je pripravljen učiti. Vse ostalo se lahko naučimo iz posnetkov na internetu. Vsi so mi svetovali posnetke Bratovščine svetega Pija X. Pri maševanju so najboljši, ne brez smisla pompozni, ne hitri, ne preveč trdi. Neverjetno, kako so lahko tako »sporni« ljudje tako odlični v najbolj odličnem od področij. Skoraj bi se morali vprašati o nekaterih predsodkih, vsaj o nekaterih…

Ste naleteli na velike težave znotraj duhovščine in ali ste morali delovati – na žalost – celo prikrito?

Resnično, skoraj nihče od mojih znancev ne ve, da mašujem po klasičnem obredu. Nimam se za skrivača. Imam se za apolida, brezdomovinca: pričakujem vrnitev Gospodarja Vinograda. Včasih se čudim trdni veri ljudstva, glede na površnost bogoslužja duhovščine, ki ga poznam. Oprostite mi za to neolikano opazko: imejte ga za  nepredviden izbruh ali mojo občasno skušnjavo.

Imate večkrat možnost maševati po tem obredu?

V nekaterih simboličnih trenutkih med letom. Poleg tega pa še dve ali tri tihe maše vsak mesec. To je maševanje, ki zahteva svoj čas. Veliko dela, pravične in dolžne župnijske maše za ljudstvo in nuja delovanja na skrito mi onemogočajo večjo frekvenco.

Ste zmogli sporočiti to občutljivost za starodavni obred tudi drugim duhovnikom?

Skoraj ne. Vedno se bojim naleteti na kakega krta. Med drugim, trenutno, med Frančiškani Brezmadežne, degradacijo kardinala Burkea in drugimi lokalnimi primeri, ki jih poznam, se mi zdi, da bolj ko se nekdo izpostavlja, večje možnosti ima, da bo počil: v vlogi ali od živcev. Paradigma je Nagasaki: skriti stoletja v gozdovih. Delo širjenja je naloga vas laikov. Predragocena je pomoč tistih laikov, ki povezujejo tradicionalne duhovnike izpričane zvestobe in previdnosti.

Mislite, da je lahko Missa uspešno orodje duhovnega in teološkega preporoda za trenutno Cerkev?

Gotovo. V to sem prepričan, tudi če se s pozabo Benedikta XVI. bojim, da to postaja bolj sredstvo anket škofij za lahko pisanje njihov spiskov za proskripcijo (izgon).

Velikokrat se sliši etiketiranje Misse kot nekaj preživelega, omejenega zgolj na ozke skupinice subverzivnih nostalgikov. Vendarle nam že Vaša mlada leta in naraščajoče število mladih duhovnikov in mladih vernikov, ki se približujejo tej obliki maševanja, kažejo povsem drugo sliko. Mislite, da je Missa sposobna ujeti mlade in jih podpirati, da se ne bi oddaljili od Vere?

Mislim, da ta Missa neusmiljeno postavlja pred Krisusa in Večnost: je najboljši trenutek za zbiranje z jasnostjo. Za tem bomo imeli samo še en trenutek, ki bo bolj prosojen in tragičen: trenutek naše smrti. Glede na nepredvidljivost slednjega sem se odločil iti naproti prvemu.

»Preživelo« in »omejeno« sta površni oznaki, zadevata materialno. Že na psihičnem nivoju postaneta nejasni. Duhovni človek jih uporablja z isto varčnostjo, s katero modri gospodar poprime za palico.

Mladi, ki niso nepopravljivo podjarmljeni grehu, čutijo privlačnost do globokih in resnih stvari. Smrt, Kristus in duša so globoke in resne stvari. Tako globoke in resne, da so sposobne pretrgati tudi najtrše okove.




Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...