Manipelj

Manipelj je kos liturgičnega oblačila, ki se redno uporablja pri izredni obliki svete maše. Po liturgični reformi je prišel v pozabo, čeprav njegova uporaba ni bila prepovedana. Po obliki je zelo podoben štoli, vendar ni tako dolg. Pri sveti maši ga duhovnik, diakon in subdiakon nosijo na levi roki. 

Staro poimenovanje za manipelj je mappula, nekakšen potni prtič. Verjetno izvira iz robca, ki so ga Rimljani nosili pripetega na levo roko. Kot kos liturgične obleke se je v Rimu uveljavil v 6. stoletju; v 9. stoletju je bil povsod sprejet med mašno obleko. Vendar se zdi, da kot liturgično oblačilo nikoli ni služil praktičnemu namenu. Prvotna »mappula« je bila namenjena brisanju solz in potu; srednjeveški cerkveni pisci pa so manipelj razumeli kot simbol potrpljenja in pokore.

To razumevanje je utrlo pot molitvi, ki jo duhovnik moli, ko si nadenja manipelj:

"Merear, Domine, portare manipulum fletus et doloris; ut cum exsultatione recipiam mercedem laboris." (»Gospod, naj z jokom srca v potrpljenju nosim ta snopič, da ga bom z vriskanjem prinesel pred tebe in prejel delež s pravičnimi.«)

Prvi del molitve omenja jok in potrpljenje, ki spremljata duhovniško službo; drugi del pa govori o plačilu, ki ga bo duhovnik prejel. Simboliko maniplja lahko razumemo s psalmom, ki je zelo verjetno izvor njegovega navdiha: »Tisti, ki sejejo s solzami, žanjejo z vriskanjem. Odhaja, odhaja z jokom, ko nosi seme za setev; prihaja, prihaja z vriskanjem, ko nosi svoje snope.« Ps 126: 5–6.