ponedeljek, 12. maj 2014

Blaž Koman: Niso od sveta kakor jaz nisem od sveta (Jn 17,16)



Frančišek: vedno v talarju

Gneča na letališču ni nič manjša kakor ob koncih tedna, ko se evropski narod razprši iz evropske »prestolnice« na vse konce stare celine. Iz zvočnikov se sliši odmevajoče klice za vkrcanja, spremembe letov, izgubljen malček išče mamo in jo čaka pri terminalu številka triintrideset, trgovine se bodo zaprle za uro in pol zaradi opoldanskega počitka.

Zatopljen v Zupanove stavke Menueta za kitaro se zdramim, ko vsesplošno urejenost letališčne norije predrejo zvoki, ki jih nezavedno prepoznam kot hrupu nepripadajoče in izvzete iz kaosa. Vse skupaj se dogaja nekje v bližini. Odložim knjigo in se ozrem naokoli. Nedaleč od mene je zbrana skupina ljudi, ki se zbegano sklanja nad nečem na tleh.

Sedeč udobno v stolu se nagnem naprej, da bi morda bolje videl, kaj se dogaja. Na tleh opazim podplate čevljev. Ležeč iz njih je preko tal stegnjen moški in ob njem na kolenih gospa srednjih let, ki ga drži za roko, zmedeno pogleduje okoli in v francoščini sprašuje po nekom. Kmalu prepoznam besede: »Où est le prêtre?« Naj ga nekdo poišče. V njunih sklenjenih rokah stiskata rožni venec in čakata na duhovnika, da bo – očitno umirajočemu gospodu – podelil poslednji zakrament.

Nedaleč stran je v revijo zatopljen mlad kaplan v svojih tridesetih letih. V domovino se vrača z neke mednarodne konference v Bruslju. Utrujen si je nadel slušalke in se ob zvokih glasbe zatopil v članek o kontracepciji. Oblačila ne dajo vedeti o njegovem poklicu. Stare kavbojke in srajca s kratkimi rokavi, preko katere si je nadel debelo modro jopico, ga zlijejo z vsemi ostalimi dušnimi plovili na tem letališču.

Ljudje nad umirajočim gospodom se ozirajo naokoli in iščejo duhovnika, da bi z blagoslovom pospremil njegovo dušo v Nebeško Kraljestvo. Kljub temu da jim je naš mladi kaplan na dosegu oči, ga ne prepoznajo kot duhovnika, on pa na žalost ne opazi njihove stiske. Ob hlipajoči molitvi žene ob sebi gospod izdihne in se v upanju na gospodovo milost odpravi v večno življenje k Očetu.

Opisana situacija je lahko le ena izmed mnogih, ko bi ljudje potrebovali duhovnika, pa bi ga ne mogli prepoznati. Odpre se popolnoma upravičeno vprašanje: je res pomembno, da nosijo duhovniki svoja duhovniška oblačila? Kaj ni pomembno tisto, kar je notri – v njih? Morda je pomembno celo to, da se tudi s svojimi oblačili znajo približati ljudem, predvsem mladim. Da so »kul« in »hip«.

Pred kratkim sem zasledil objavo prijateljice sestre Hčere pomočnice na Facebooku ob izvolitvi novega vrhovnega predstojnika »Salezijancev«. Na fotografiji je bil prikazan mož, ki se ni prav v ničemer razlikoval od kakšnega politika ali bančnega uslužbenca, morda prodajalca avtomobilov. Z vsem spoštovanjem do teh treh poklicev sem v komentar pod fotografijo vseeno malce zbadljivo, a popolnoma resno zapisal:

vodstvo izumirajočih španskih frančiškanov
»Kdo pa je ta gospod na fotografiji? Kak poslovnež?«
Sestra je z veliko mero strpnosti odgovorila, da je on novi vrhovni predstojnik in tako naprej in tako dalje.

Pa mi odgovor ni bil povšeči, ker nekako ni zgrabila moje »vabe«. Zato sem napisal, da se opravičujem, vendar nisem mogel tega vedeti, ker niti nisem vedel, da je gospod na fotografiji duhovnik. Da pa me zanima tudi, kako se lahko tako oblači nek kandidat za vrhovnega predstojnika katoliškega inštituta? Saj da tudi sestre ne skačete naokoli v trenirkah, mini krilih in poslovnih kostimih kot naša prva ministrica.
»Kako to, torej?« me je zanimalo.

V odgovor sem dobil klasičen – in citiram!: »Obleka ne naredi …«
Nadaljnjemu diskurzu sem se ognil in se raje odločil, da o tej temi napišem zapis za na spletni portal. Verjetno mi ni potrebno prav posebno poudariti, kako zelo se ne strinjam s to trditvijo, da »obleka ne naredi« človeka. Saj vendar – za izhodišče vašega razmišljanja – vsi hodimo naokoli oblečeni. V kolikor bi držala trditev sestre – in verjetno mnogih njenih somišljenikov! –, bi bilo potemtakem vseeno, ko bi naokoli hodili goli, razcapani, neumiti, morda z majico, nataknjeno na nogah in na vsaki roki po eno srajco, na glavi pa prevelik škorenj?

In vendar gre pri duhovniški opravi za nekaj popolnoma drugega. Za izhodišče svojega razmišljanja sem vzel pozicijo iz svetopisemskega citata navedenega v naslovu: »Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.« (Jn 17,16)

vodstvo izumirajočih španskih karmeličanov
Pa se za začetek premišljevanja vprašajmo: je duhovništvo poklic? Ali je morda karierna pot, morda celo beg pred svetom, morda kamuflaža? Zagotovo je poklic in mora ostati po-klic za slehernega, ki stopi na to pot. In od nas laikov se zahteva, da stojimo poklicanim v oporo in spodbudo na njihovi poti, sočasno pa, da kot od božjih pastirjev, ki jim je ta služba naložena po svobodni izbiri, da se bodo odzvali (po)klicu Očeta, zahtevamo, da nas bodo vodili po poti Resnice s svojim zgledom in napotki!
Vprašanje se seveda pojavi samo od sebe, ko pa imamo danes toliko poklicev, da se mladi in malce starejši skorajda do smrti odločajo, kaj bi sploh želeli početi. A v klasičnem smislu so stvari precej preproste in je kar nekaj poklicev, ki izstopajo. Tako po svoji poklicanosti in nalogah na njihovi poti kot po svoji uniformiranosti. Od klasičnih družbenih struktur vojske in klera, do današnjih čistilcev, medicinskega osebja, poslovnežev in tako dalje.

Sam se zamislim nad duhovnikom ali celo redovnikom(!), ki ga srečam v laični opravi. Kot človeka z močnim občutkom za človekovo psiho me prešinejo zle slutnje.
Najprej pomislim na človeka, ki se sramuje svojega poklica. Zakaj drugače bi nekdo ne nosil kolarja ali celo talarja? To je prva misel, ki preleti moje omejene možgane. Mar ne gledamo na vojake, ki se v boju oblačijo v drugačne uniforme kot uniforme tistega za katerega se bojujejo, kot strahopetne, dvolične, lisičje, pritlehne in zvijačne? Mar niso tudi katoliški duhovniki in redovniki bojevniki v boju za Resnico in Pravico, ki jim je naložen po našem Gospodu in njim po zakramentu svetega reda?

Pa si rečem: »Dobro, morda se ne sramuje svojega duhovniškega stanu, morda mu je le obleka neudobna.« In v hipu se znajdem v trenutku Kristusovega križanja in padem na kolena pred Gospodom na križu. Iz ran mu teče kri, obraz ima okrvavljen, hrope in v silnih mukah zbira moči, da bi izrekel zadnje besede za nas ljudi. In se spomnim njegovega križa in njegove zapovedi: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.« (Lk 9,23). Kako šibek sem torej, da mi je neudobno neko oblačilo, ki je v resnici iz zelo sodobnih in blagih materialov, sam pa si drznem reči, da sem Kristusov učenec in po milosti Njegovega zakramenta pastir in zgled laikom?!

trenirkarke - izumirajoče ameriške heretične nune
Tako ovržem obe vprašanji, zakaj bi duhovnik ne nosil duhovniških oblačil, in, ker sem znotraj mladinske pastorale precej deloval s »salezijanci«, pomislim na očeta Bosca. Na njegove oratorije in kako je v 19. stoletju z mulci tekel za žogo, se igral raznorazne igre, nato pa daroval čudovito mašo po takratnem mašnem obredu. In vse to v talarju in primerni duhovniški obleki.

Seveda je smiselno na tem mestu izpodbijati z vprašanjem, ali ne gre tu za goli formalizem? Sodobni postkoncilski moderni tokovi bi rekli, da je važno, kaj je v človeku. Da mora biti duhovnik dober in blizu ljudem in da imajo mnogi laiki odpor do talarja, ker ustvarja distanco, a sam sem mnenja, da je stvar vse prej kot zgolj vprašanje forme, kot bi mnogi radi zreducirali vse pravoverne težnje.

Duhovnik je Kristusov bojevnik. Z naše smeri smo že ničkolikokrat pisali o formi in tem, kaj forma je. Kadar teče diskurz o liturgiji, molitvi ali na videz malenkostnih rečeh, imamo mi pred seboj široko in v prihodnost usmerjeno sliko. Za nas forma ni formalizem. Za nas je forma resnični in iskreni izraz tega, kar nosi človek v sebi. Je vaš duhovnik resnični pastir, ki verjame v podeljeni zakrament svetega reda in v poklic, s katerim ga kliče Oče v boj za našo sveto katoliško in apostolsko Cerkev? Boj, s katerim ga Kristus vabi, da brani Njegovo nevesto, nauk in misterije? Boj, v katerem ga Sveti Duh milostno posvečuje, da zmore ostati trdna priča in nestrahopeten evangelist Resnice?

V kolikor zmore duhovnik odgovoriti na ta vprašanja pritrdilno, nima enega razloga, da bi se sramoval svojega zunanjega izraza pripadnosti duhovniškemu stanu. V kolikor ima pomisleke, pa bo sem in tja – odvisno od »primernosti« dane situacije – oblekel, kar mu bo po volji, da bo bolj ustrezal družbi.
In obratno, mar si duhovnik, ki ne zmore odgovoriti na zgornja vprašanja pritrdilno, sploh zasluži duhovniška oblačila, ali so ta zanj morda le krinka, da sme vršiti svoja hudodelska dejanja?

Pa mi, laiki? Mislimo, da bi lahko bili dovolj trdni v veri, da bi zmogli »stopiti v njihove čevlje«?

Prihodnost


12 komentarjev:

  1. Odličen članek, ki nas sooča z golo resnico današnjega sveta...

    Konec koncev; koliko mučencev bi danes imela sveta Mati Cerkev, če bi se vsi skušali skriti pred tem, kar so, pred tem, da so duhovniki, redovnice; in so zaradi tega v zadnjih trenutkih življenja raje izbrali smrt, kakor da bi se odrekli (-e) redovni obleki? Bogu hvala zanje! Bogu hvala tudi za te, ki se danes ne bojijo sveta, morda celo zasramovanja in poniževanja zaradi Kristusa, in po ulicah mest stopijo bodisi v talarju (kolarju), bodisi v redovni obleki (habitu, kuti ...).

    Vse dobro...

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala, Blaž. Se bomo trudili v tej smeri. Oddajo "Obzorja Duha" vodi redovnica, ki noče biti v prepoznavni redovni obleki. Postrani nas gledajo (so)bratje, že če imamo srajco s kolarjem, clergyman, kaj šele, če se pojavimo v talarju. Videl sem pa, da ljudem to veliko pomeni, da smo prepoznavni, kakor tudi zelo radi vidijo, da imam pogreb v dostojni liturgični obleki, ker pravijo, da je zadeva veliko bolj resna in dostojna. Dobro dene tudi ponovna uporaba črne liturgične barve.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ja. Legendarna je ta pritožba gledalke na RTV glede izgleda s. Romane Kocjančič. Gledalka je imela prav a je pritožbo varuhinja Miša Molk zavrnila.

    "Danes sem si kot po navadi ogledala oddajo Obzorja duha. Že približno 2 meseca opažam, da se je vizualna podoba voditeljice spustila pod vsaki nivo. Gre za žalitev našega dostojanstva, saj k oddaji pristopamo kot verniki in v vašem napovedniku je kot voditeljica napovedana redovna sestra. Mislim, da Romana Kocijančič to tudi je. A v zadnjih oddajah je oblečena kot dobro situirana prostitutka, izzivalno in povsem neprimerno. Ogorčena sem. Od voditeljice tega formata gledalci ne pričakujemo takega ravnanja. Naša pričakovanja so pri ogledu oddaje Obzorja duha usmerjena na malce globljo vsebino o duhovnih dogajanjih. "
    Pritožba gledalke o oblačilih sestre Romane pred kamero, januar 2013


    OdgovoriIzbriši
  4. Lep prispevek! Oba pregovora držita: "Obleka ne naredi človeka!" - in - "Obleka naredi človeka!". Obleka je oblika človekove govorice. Je predbesedna govorica. Z obleko govorimo že na daljavo, drugim in sebi.
    Duhovnost tudi nikoli ni abstrakta, eterična, nekje z oblakih. Duhovnost je tostranska, je konkretna, je prizemljena, zato sodi k njej tudi obleka. Duhovniška obleka naredi duhovnika, ker ima povraten vpliv nanj, saj je duhovno oblačilo neke vrste molitev, ki nas s svojo stalno (nebesedno) govorico spominja na Boga in na našo zavezanost Njemu. Tu se lahko svetni duhovniki veliko naučimo npr. od redov, kjer ima obleka zelo pomembno in duhovno še globjo vlogo.

    OdgovoriIzbriši
  5. Priznam, da je članek zanimiv in se strinjam, duhovniki bi morali hoditi vsaj v kolarjih naokrog ALI kako drugače oblečeni, da je le razviden njihov poklic. Zato tudi vrhovni predstojnik salezijancev (in salezijanci nasploh) ne nosijo redovne obleke. Kot je dejal don Bosko, ko je ustanavljal redovno družbo, da bo njihov "habit" zavihani rokavi - delavnost, uboštvo, preprostost,... Poleg tega, pa salezijance prepoznaš po njihovem križu, ki ga dobijo ob večnih zaobljubah. Gre za križec srednje velikosti, ki se nosi okoli vratu, z podobo Dobrega Pastirja. Tako da naslednjič malo bolj previdno izbirajte, na koga se spravite - ne poznate očitno vseh zgodb v ozadju.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Salezijanci ne nosijo redovne obleke, morali bi torej nositi obleko sekularnega klera. Kakor jo je sv. don Bosco, ki je vihal rokave svojega talarja, brez izjem.

      Izbriši
    2. kot sem že zgoraj zapisal, parafraziral don Boska samega: salezijanski habit (redovna obleka) so zavihani rokavi. In četudi niso v kleriški srajci, jih je lahko prepoznati, samo pogledati je treba.

      Izbriši
  6. Anonimni. Zgleda nočeš razumeti.

    Zakonik Cerkvenega prava
    Kanon 284. - Kleriki naj nosijo dostojno cerkveno obleko po določbah, ki jih je izdala škofovska konferenca, in zakonitih krajevnih običajih.

    Kanon 669 par. 2. - Redovniki kleriške ustanove, ki nima posebne obleke, naj sprejmejo kleriško obleko po določbi kan. 284.

    Slovenska škofovska konferenca pravi, da so dolžni pri izvrševanju bogoslužnih in pastoralnih opravi kleriki nositi talar ali vsaj dostojno obleko črne barve s kolarjem oziroma ti. "clergy man".

    Po domače povedano, ne sanjaj o zavihanih rokavih. Če že morajo biti zavihani rokavi točno določenega oblačila. Tudi sv. don Bosko je hodil naokoli v talarju, brez zavihanih rokavov. To res ni blog na katerem bi lahko govorili o razpoznavnosti klerikov po njihovih križcih ali psevdorinkah. Sv. don Bosco je na vseh slikah lepo dostojno oblečen v svoj talar, prav tako so tako bili oblečeni njegovi salezijanci...še mnogo let po njegovi smrti. Ta izkrivljena hipijevska podoba sv. Boska je zelo neumna. Sv. don Bosko je med drugim tudi javno zažgal več protestantskih knjig in med njimi celo protestantsko lažno izdajo Svetega pisma. Bil je nasploh velik borec proti herezijam, posebno protestantizmu.

    OdgovoriIzbriši
  7. Kot salezijanski bogoslovec, se imam za dobrega poznavalca don Boska, pa nikdar nisem slišal nič o zažiganju knjig, tako da morda raje vzemite v roke Biografske spomine, ki opisujejo zares VSE, kaj se je rekel, kaj je počel,... Kar pa se tiče zavihanih rokavov... Kot je bilo že zgoraj zapisano, pa očitno niste razumeli, ne gre za dobesedno zavihane rokave, ampak za metaforo. V 19. st. so zavihani rokavi pomenili uboštvo, delavnost in to je don Bosko zahteval od svojih duhovnih sinov. Kar pa se tiče križcev, vam toplo svetujem, da se pri kakšnem salezijancu pozanimate o njih. Če loyolke ne nosijo redovne obleke, kot jo druge sestre, pa jih vseeno ločimo od ljudi, potem res ne vem, v čem je težava. Kakor npr. nekatere redovnice (za redovnike nisem prepričan) nosijo npr. okoli vratu obešeno svetinjico, tako slaezijanci poleg kolar-srajce (ki jih VEDNO nosijo pri liturgičnih opravilih, marsikateri tudi talar), nosijo salezijanski križ, in to tako, da se ga jasno vidi. In preden spet začnete po nepotrebnem napadat in žalit našo Družbo malo premislite, saj tudi jaz nikogar tukaj ne napadam. Če pa ne verjamete, pa vedno dobrodošli na Rakovniku v Ljubljani, da preživite kakšen dan med nami.

    OdgovoriIzbriši
  8. Filip. Hvala za komentar.
    Saj vas nihče ne napada. O oblačilih smo dovolj povedali in pravila so jasna.

    Sv. Janez Bosko je v svojih delih sežiganje slabih in duši škodljivih knjig priporočal kot zgled v življenjepisu Alojzija Comolla, v desetem poglavju knjige Temelji katoliške vere, na strani 334 4. zvezka Biografskih spominov 3. točka pravi »Nikdar in sicer res nikdar ne berite slabih knjig in časopisov. Če bi pa vam kdo ponujal protiverske knjige in časopise, jih zavrnite in odvrzite, kakor bi s prezirom in strahom vrgli stran čašo strupa. Če pa imate kaj takega pri sebi, vrzite to v ogenj. Bolje je, da knjiga ali časopis zgori v ognju tega sveta, kakor da bi morala goreti vaša duša za vse večne čase v peklu.«.

    OdgovoriIzbriši
  9. Prosim, če ta odlomek iz Biografskih spominov malo bolj definirate, poglavje in stran, ker kljub vztrajnemu iskanuu te "4. točke" nikakor nisem našel... Sem pa od sobrata, ki je izreden strokovnjak za don Boska izvedel naslednjo zanimivost: don Bosko nikdar pri sebi ni imel protestanstskih knjig. Ampak o tem kje drugje.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Filip, gre za tretjo točko don Boskovih nasvetov mladini, ki so jih izdali v knjižni obliki. Najdete jih na 334. strani 4. zvezka Biografskih spominov.
      http://www.donbosko.si/system/files/datoteka/2014_10_08/bis-4.pdf

      Glede protestantskih knjig pa velja omeniti don Boskovo pisanje proti protestantskemu prevodu Biblije, ti. verziji Diodati.

      Izbriši

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...