ponedeljek, 24. februar 2014

Predpostni čas



Bogoslužje nas na praznik Kristusove zmage in našega odrešenja temeljito pripravlja. Kdor ne sledi koledarju iz leta 1962, najverjetneje za predpostni čas še nikoli ni slišal. V predpostnem, še bolj pa v postnem času se kaže Kristus v boju s silami teme. Najprej zgodovinsko v Palestini, zatem v vseh časih v dušah posameznih ljudi (greh). Vodi nas v duhovno preroditev po poti združevanja z Bogom (molitev) in odpovedi posvetnemu (pokora, post, miloščina). V neposredni pripravi na Veliko noč pa zadnja dva tedna prevlada misel na Kristusovo trpljenje in smrt, ki je osrednja misel krščanskega bogoslužja.

Predpostne nedelje so tri. Sedemdesetnica, šestdesetnica in petdesetnica. Pripeljejo nas do pepelnične srede. Sveta Cerkev te dni doživlja z vso resnobo in najglobljo pobožno zbranostjo. Naša človeška narava ni zmožna hitrih duševnih sprememb in zato je razumljivo, da obstaja čas, ki nas na post prijavlja. Začetek predpostnega časa ni tako mil, kot bi si kdo mogoče predstavljal. Po kropljenju ljudstva, ki nas spominja na sv. krst in nas spodbuja k odpovedi satanu in posvetitvi Kristusu, nas že Vstopni spet postavi v pravo držo, ko slišimo:

(Ps 17, 5 – 7) Obdali so me smrtni vzdihi, bolečine pekla so me obdale. V svoji stiski sem klical Gospoda in uslišal je moj glas iz svojega svetega templja. (Ps. It. 2. 3) Hočem te ljubiti Gospod, moja trdnjava, moje pribežališče in moj rešitelj.

Pri prošnji pa izvemo še nekaj zelo pomembnega:

Milostno usliši, prosimo, Gospod, molitve svojega ljudstva, da bomo, ko za svoje grehe po pravici trpimo, v slavo tvojega imena usmiljeno rešeni. Po Gospodu…

V bogoslužju se predpostni čas vidi po vijolični barvi, ni več Slave (Glorie), ne Aleluje, ki je nadomeščena z Nadaljevalnim spevom (Tractusom). Ta bogoslužni čas je prišel k nam iz vzhodnih Cerkva in ima začetke v 6. in 7. stoletju(obdobje svetega papeža Gregorja Velikega). Na Vzhodu post ni bil dovoljen v četrtek in soboto, zato so se tisti, ki so se na Veliko Noč želeli pripraviti kakor naš Gospod Jezus Kristus, s štiridesetdnevnim postom morali pričeti veliko pred Pepelnično sredo. Rimska Cerkev, ki je po določenem času sprejela ta bogoslužni čas, ni nikdar v tem času zahtevala posta. Srednjeveški liturgiki so temu času pripisovali spomin na sedemdesetih let babilonske sužnosti in spomin na dolgo časovno obdobje, ki ga je človeštvo preživelo v sužnosti preden ga je naš Gospod Jezus Kristus odkupil in mu odprl vrata Nebeške domovine.

Čas je, da se tudi mi pripravimo na postni čas.


3 komentarji:

  1. Hvala. Sem šele pred kratkim spoznal te reči, a so lepe in bogate. Veliko je teh pobožnih praks, te seveda niso samo neka pozunanjena zadeva, ki so prišle od vzhodnih kristjanov. Post je ena od takšnih, pri kateri se moramo še veliko naučiti od vzhodnih bratov, kjer ni samo ena majhna igrica ta post, temveč resna zadeva. Sam sem s tem v zvezi rad prebral knjižico o duhovnosti posta, ki sem jo kupil v samostanu sv. Antona Puščavnika, napisal pa jo je Šenuda III., pred kratkim preminuli predstojnik koptske Cerkve. Zares bogato branje, četudi seveda ga popolnoma za našega v nekaterih zadevah ne moremo vzeti, a to je minimalno, ko gre vendarle za shizmatično skupnost.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ne razumem kaj je razlika med postnim in predpostnim časom, razen tega, da Cerkve ne zahteva posta. Ne razumem, kaj naj bi bil njegov namen in kako bi ta namen dosegel ...

    OdgovoriIzbriši
  3. Katja, čemu predpostni čas smo zapisali že v samem prispevku. " Naša človeška narava ni zmožna hitrih duševnih sprememb in zato je razumljivo, da obstaja čas, ki nas na post prijavlja. " Gre enostavno za to, da je dobro že nekaj časa pred postom razmišljamo o postu in da nas bogoslužje na ta čas pripravlja. Včasih so redovniki in kleriki celo začeli post v predpostnem času. Več si lahko preberete na povezavi v prispevku.
    Lep pozdrav v Gospodu!

    OdgovoriIzbriši

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...