četrtek, 13. februar 2014

Gostujoče pero: Andrej Vončina - Na prvem mestu človek ali Bog?

Problematično gledanje na družbo (3)

Kot smo dejali, ne moremo tako črno-belo gledati na revne in bogate, ker smo tudi prebivalci razvitega sveta v škripcih. Rekli smo, da smo pravzaprav na isti ladji, skupaj s prebivalci nerazvitega sveta, vsaj če na zadeve gledamo širše in ne samo ozko, skozi oči zemeljske blaginje. Toda, tega ne sme nihče reči na glas, ker je lepše slišati, kako je svet razdeljen na samo dve kategoriji ljudi, kjer so na eni strani vse revnejše mase, na drugi pa vse bolj mogočni bogataši. 
 
Lepo je govoriti o revnih in se postavljati za njihove varuhe, kakor je lepo tudi ves čas govoriti o tem, kako ubogi in osamljeni so starejši, bolni in invalidi, pardon – ljudje z drugačnimi potrebami, če rečemo v politično korektnem jeziku. Težava je, da na revščino gledamo zelo omejeno. Kdor je izključen, je izključen samo v človeškem in materialnem smislu, drugo za nas sploh ne obstaja. Torej, ubogi so samo tisti, ki ne morejo priti do materialne blaginje, ki so izključeni iz medčloveških odnosov, vsi drugi pa naj bi žareli od sreče. Toda, ali je res tako? Razglejte se malo naokrog in poglejte tudi nase, pa boste videli, da to ne drži. Revščina vendarle ni samo tista denarna in materialna, kakor tudi ni izključenost samo v tem, da so nas zapustili sorodniki in prijatelji. To je vedno bilo in bo – poglejmo samo v Sveto pismo, pa bomo videli. Job pravi, da so ga zapustili ter pozabili bližnji in sorodniki (Job 19,14), podobno tudi psalmist (Ps 88 (87)).
 
Jezus sam nas opozarja, da bodo ubogi v tem ožjem smislu vedno med nami – tega ne bomo do konca časov izkoreninili. Tako poročata Matej in Marko, evangelist Janez pa dodaja še nekaj zelo pomembnega. Jezus namreč tam pravi: “Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno” (Jn 12,8). Tu je pomemben poudarek, ker pozabljamo na duhovno uboštvo, ki pa je ravno v tem, da nimamo več med seboj Gospoda, da je izginil z našega obzorja. Duhovno ubogi pa so revni in bogati, mogočneži in njihovi sužnji. Ni dovolj klicati samo k socialnim, ekonomskim in drugim podobnim načelom. Še bolj pomembno je klicati k presežnim, metafizičnim in duhovnim načelom. Bolj kot to, kar čaka naše telo, je pomembno oz. bi moralo biti pomembno, kaj čaka našo dušo. Kako to, da nas niti v Cerkvi to kaj dosti ne zanima več? Jezus sam vendar pravi, da ti nič ne pomaga, če si ves svet pridobiš, če po drugi strani pogubiš svojo dušo oz. zapraviš večno življenje (Mt 16,26; Mr 8,36; Lk 9,25).
 
 Ne moremo gledati vendar na človeka kot na tistega, ki bi hrepenel samo in zgolj po zemeljskih stvareh. Pa ne govorimo samo o materialnih dobrinah, ker se, po besedah mnogih sodeč, zdi, da vsi hrepenimo zgolj in samo po medčloveških in čustvenih odnosih. Tudi to je zmotno, ker je tudi to samo tostransko, ne pa presežno. Kdor bo nagovarjal samo k sreči v tem življenju, ne bo le deloma zaobsegel človekovega hrepenenja, temveč bo nagovarjal k utopičnemu prizadevanju, saj popolne sreče, veselja, ljubezni in podobnih reči na tem svetu nihče ne more doseči. Opozarjati je treba nasprotno na to, da obstaja višja avtoriteta od človeške. Bog je tisti, pred katerim živimo, ki so mu odkrita vsa naša pota in nas bo ob smrti sodil po naših delih, tudi sicer pa njegovo potrpljenje ni neskončno do tistega, ki ravna v življenju krivično. Če Bog ni na prvem mestu, potem ni nič, kakor so vedeli že stari, na pravem mestu. 
 
V zadnjih desetletjih se zdi, da smo tudi kristjani sprejeli, in sicer z zamudo, tisti novoveški obrat od Boga k človeku. Saj tudi govorimo, kako je človek ali človeška oseba na prvem mestu. Lahko je, seveda, če govorimo o stvarstvu, res, da je človek prvi med ustvarjenimi bitji in mu je stvarstvo podvrženo, vendar je še vedno Bog nad njim. Če torej z našega obzorja izgine Bog kot naš Stvarnik in Gospod, potem z našega obzorja izgine tudi bližnji. Bližnjega se zavedam samo kot svojega tekmeca, če se ga že zavedam.
 /dalje prihodnjič/

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...