četrtek, 20. februar 2014

Gostujoče pero: Andrej Vončina - Onstran samo ekonomske logike

Problematično gledanje na družbo (4)


Zadnjikrat smo se ustavili pri eni od najbolj problematičnih zadev, ki se ji s tujko reče “antropocentrizem”, ko se v središče ali na prvo mesto postavlja človek, ki je mera samemu sebi, ne pa Boga oz. še bolj Božjega Sina Jezusa Kristusa. Da je prišlo do antropološke krize, to je nedvomno in tega ne bomo zanikali, toda človek postaja manj človek ravno tedaj, ko se zapira presežnemu. 

Upravičeno lahko tako rečemo, da je tisto prvo malikovanje malikovanje človeka, potem pa seveda pride tudi do drugih malikovanj, kot je recimo malikovanje denarja. Sedaj se moramo tako vprašati, kako iziti iz tega malikovanja denarja. Tu naletimo na zanimiva protislovja, saj je po eni strani veliko govora, kako je treba nehati s tem poveličevanjem denarja in s porabništvom, po drugi strani pa se govori, kako je treba denar prerazporediti ali celo, kako je treba povečati kupno moč vseh ljudi, ne le nekaterih. Toda, kam pridemo, če povečamo kupno moč? Pa saj se na ta način le še poveča porabništvo, konzumizem, kakor nam narekuje že normalna logika.

 Ne moremo po eni strani govoriti proti porabništvu in denarju, po drugi pa spodbujati k temu, da bi bilo za vse več denarja in da bi ljudje bolj kupovali. Ne vem, ali je potem tu pametno čakati na to, da bo naše državne aparate srečala pamet, da nam bodo naredili končno neke pametne zakone. Države so vendarle popolne dekle finančnikov in bančnega sistema, sužnje dinamike zadolževanja. Mar ne prevelikega poudarka dajemo samo ekonomiji kot tisti, ki lahko privede do družbene osvoboditve?

 Težava zagotovo ni samo v ekonomiji in ničesar ne bomo rešili, če bomo s prstom kazali na to ali ono skupino ljudi, hkrati pa nadaljevali svoje lastno udinjanje porabništvu, zadnjim tehnologijam, modnim smernicam, če bomo na hrano in druge reči gledali le skozi prizmo užitka. Kazati s prstom je najbolj enostavno, težje se je vsak dan truditi za vrlo življenje, skrb za višje dobrine, ki niso zgolj materialne ali človeške, kakor tudi ni lahek trud za to, da bi ljudem prenesli to, da bi jih vzgajali za to, da bi se znali tudi odpovedovati, si kaj odtegniti, prikrajšati, se truditi za moralno in pošteno življenje, odriniti na globoko in ne ostajati le na površju. 

V Cerkvi pa bi morali iti še dalje in ljudem govoriti o minljivosti zemeljskega življenja, neumrljivosti duše in drugih podobnih rečeh. Truditi bi se morali za to, da bi si čim večje število ljudi pridobilo t. i. “večnostni pogled”, ki je sposoben videti onstran vidnega in čutnega, pa tudi čustvenega. Človekove osvoboditve ali njegovega odrešenja ne določajo njegov družbeni položaj, debelina denarnice, niti enakost ali krivični položaj, v katerem se nahaja. Je sicer lepo tudi, da se trudimo za to, da bi svet bil bolj pravičen in manj razdeljen, vendar to še ni pot evangelija, torej to še ni evangelizacija.

Če hočemo zares evangelizirati, se je treba osvoboditi spon ekonomije, ki nas danes tako utesnjujejo, da bi ljudem dobre volje predlagali, zlasti z zgledom, ne le na krepostno, moralno in usmiljenja polno življenje, temveč tudi na tisto dobro, ki je nad človeškimi slabostmi in revščino, nad družbenimi razdeljenostmi in omejitvami, ki je nad vsako človeško močjo. To je pravi izziv, saj je naokrog celo morje obupanih ljudi, ki ne znajo videti prek vse te dekadence, ki smo ji vsak dan priča.
/dalje prihodnjič
Andrej Vončina

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...