ponedeljek, 17. februar 2014

Spoštovanje do Kristusa v sveti Evharistiji



Cerkev je skozi stoletja hranila zakrament evharistije z največjim čutom svetosti in z velikim spoštovanjem, saj se je vseskozi zavedala osrednjega pomena svetega obhajila v življenju vernika. Katekizem katoliške Cerkve pravi: »Sveto obhajilo poveča naše zedinjenje s Kristusom in z njegovo Cerkvijo, ohranja in obnavlja življenje milosti, prejete pri krstu in pri birmi, ter nam daje rasti v ljubezni do bližnjega. Ko nas krepi v ljubezni, izbrisuje male grehe ter nas varuje pred prihodnjimi smrtnimi grehi.«[1]

V moči tega zakramenta se razvija pravo krščansko življenje. Z milostmi, ki jih prejmemo, zmoremo napredovati v duhovnem in vsakdanjem življenju. Boj proti grehu postane lažji. Vse bolj zamiramo sebi in se odpiramo Gospodu.[2]

Ker se je Cerkev zavedala, kako velike sadove prinaša vredno prejemanje svetega obhajila, se je v svoji moči trudila, da bi ga verni prejemali s pravimi notranjimi nagibi, izmed katerih izstopa želja po zedinjenju s Kristusom. »Sveto obhajilo pa doseže svojo globino samo, če ga nosi in obdaja molitev – čaščenje«[3]

Cerkev je želela vzpodbuditi čaščenje resnične navzočnosti našega Gospoda v zakramentu evharistije. Za najbolj primerno prakso se je uveljavil prejem obhajila kleče in na usta, saj »ima za seboj večstoletno tradicijo in je posebno znamenje čaščenja, popolnoma ustrezno v luči resnične, stvarne in bistvene navzočnosti našega Gospoda Jezusa Kristusa pod posvečenima podobama.«[4]

Klečanje pa ne prihaja iz katerekoli kulture – prihaja iz Biblije in njenega spoznavanja Boga. V Stari zavezi se Jozue, potem ko zagleda »poveljnika Gospodove vojske«, vrže pred njim na tla. V skrivnostni osebi poveljnika Gospodove vojske govori Jozuetu skriti Bog in se pred njim vrže na tla. Origen doda k temu razlago: »Ali obstaja kak drug poveljnik Gospodovih čet, kakor naš Gospod Jezus Kristus?« Jozue moli tistega, ki naj bi prišel – Kristusa. V Novi zavezi beremo, da se Jezus na Oljski gori vrže na tla, da pade na zemljo. Evangelist Luka poroča, da Jezus moli kleče. Tudi svetniki so molili kleče: Štefan med kamenjanjem, Peter ob vstajenju od mrtvih nekega človeka, Pavel na poti k svojemu mučeništvu.[5] »S tem ko kristjani klečimo, vstopamo v Jezusovo molitev na Oljski gori. Spričo grožnje s strani sile zla smo kristjani, ko klečimo, pokončni spričo sveta, toda kot otroci smo na kolenih pred Očetom« je dejal Benedikt XVI. 

med II. svetovno vojno
Klečanje utegne biti moderni kulturi tuje – kolikor je namreč kultura, ki se je oddaljila od vere in ne pozna več tistega, pred katerim je klečanje prava, od znotraj potrebna kretnja.[6]

Obhajilo kleče kaže na spoštovanje pred Bogom; je srce človeka, ki se vrže na tla pred Njim, ki ga ljubi do konca. To so znamenja, ki iščejo celosten pomen in težijo k premostitvi posvetnosti sveta.[7] »Pred Božjo slavo kristjani pokleknemo ter priznavamo njegovo božanskost, s to gesto pa izražamo tudi svoje zaupanje, da bo Bog zmagal.«[8]




»Kdor se uči verovati, se uči klečati. Vera ali liturgija, ki bi klečanja ne poznala, bi bila bolna na osrednjem mestu.«[9]



[1] Katekizem katoliške Cerkve (Ljubljana: Družina, 2007), str. 105
[2] Ibid.
[3] Prim.: Joseph Ratzinger, The Spirit of the Liturgy (San Francisco: Ignatius Press, 2000)
[4] Prim.: http://www.vatican.va/news_services/liturgy/details/ns_lit_doc_20091117_comunione_it.html
[5] Prim Joseph Ratzinger, The Spirit of the Liturgy (San Francisco: Ignatius Press, 2000)
[6] Ibid.
[7] Prim.: http://www.revistaecclesia.com/?option=com_content&task=view&id=9735&Itemid=53
[8] Prim.: http://www.vatican.va/holy_father/benedict_xvi/homilies/2012/documents/hf_ben-xvi_hom_20120405_messa-crismale_en.html
[9] Joseph Ratzinger, The Spirit of the Liturgy (San Francisco: Ignatius Press, 2000)

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...