Romanje na Brezje, 30. 4. 2016

Z veseljem sporočamo vsem prijateljem in podpornikom gibanja Juventutem Slovenija, da 30. aprila organiziramo romanje k Marijinemu svetišču na Brezjah!

Zbor udeležencev peš romanja bo med 5.00 in 5.30 pri župnijski cerkvi na Primskovem. Pred odhodom bomo Gospodu v cerkvi priporočili naše romanje. Odhod proti Brezjam je načrtovan ob 6.00. Predvideni čas hoje je med tri in tri ure in pol. 

Ob 11.00 bo v baziliki na Brezjah sveta maša po Rimskem misalu sv. Janeza XXIII. Kolikor nam je znano, bo to, po več desetletjih, prva javno oznanjena sveta maša po tradicionalnem obredu, v sklopu organiziranega romanja Slovencev.

Vsi, ki se ne bodo udeležili peš romanja so vabljeni, da se nam pridružijo vsaj pri sveti maši. Zaradi zasedenosti slovenskih duhovnikov, bo z nami mlad avstrijski kaplan iz krške škofije. Pred nekaj meseci se je imel čast osebno srečati z Benediktom XVI., upamo, da nam po maši pove kaj o tem.

Po sveti maši se bomo skupaj ustavili na kosilu. Zaradi rezervacije prosimo, da se nam vsi, ki bi šli z nami na kosilo, javijo in potrdijo udeležbo.

Za povratek se bomo osebno dogovorili. Za vsa pojasnila in informacije smo na voljo preko obrazca na desni strani!

Presveti zakrament - sv. Peter Julijan Eymard - III.

PREMIŠLJEVANJE O SVETEM OBHAJILU

Iz spisov in govorov

Sv. Petra Julijana Eymarda

3.

IMETI MORAŠ POSVEČUJOČO MILOST

Naj torej vsak sebe presodi

in tako jé od tega kruha in

pije iz keliha (1 Kor 11,28)

I.

         Sv. Rešnje telo je kruh sladkosti. Prvi pogoj, če ga hočemo biti deležni, je, da smo živi, to je v posvečujoči milosti božji. To je prvi in edini bistveni pogoj: da smo brez smrtnega greha.

         Gotovo je razen tega še primerno, da smo tudi brez odpustljivih grehov,[1] da smo pobožni in krepostni. Toda ne zahteva se to od vseh v enaki meri in velja bolj za redovnike kot za laike, bolj za človeka, ki živi sam zase, kot za takega, ki ima na skrbi družino. Splošni in nepreklicni zakon za vse pa je, da smo brez smrtnega greha.

         Ni se treba torej vdajati prevelikemu strahu in nepotrebni bojazni, kadar želiš iti k obhajilu. Si v milosti? Bi se red približal Jezusu in se z njim združil? Kar pridi! Če si kreposten, boš Boga še bolj slavil in boš na njegov sprejem še lepše pripravljen. Toda kdo more celó v tem primeru reči, da je popolnoma vreden? Resnično kreposten je, kdor ve, da ničesar nima. – Mar misliš, da smeš svoje kreposti, dobre lastnosti tehtati, da bi presodil, ali obhajilo zaslužiš? Globoko se ponižaj in obudi goreče hrepenenje, pa boš prav pripravljen.

         Vendar je najbolj važno, da imaš čisto vest, sicer postane kruh življenja – kruh smrti.

         Če pa greš k sv. obhajilu v smrtnem grehu, si bil mrtev že pred prejemom, po prejemu boš mrtev v dvojni meri. Ravno posvečujočo milost zahteva sv. Pavel, ko pravi: »Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha.« In ker so se nekateri obhajali, ne da bi imeli čisto vest, jim je dejal, da si svojo obsodbo jedo. Križali so v svojem srcu Jezusa, svojega sodnika. Sv. Rešnje telo je kruh živih. Tako nam zatrjuje Gospod, ko to skrivnostno napoveduje: »Jaz sem živi kruh. Kdor me jé, bo živel po meni.« To je dvoje življenj, Jezusovo božje življenje v duši in življenje duše v Jezusu.

         Ker je obhajilo združenje duše z Jezusom, je treba med obema edinosti, neke enakosti, ki je za združenje potrebna, saj se nasprotja ne združujejo. Luč ne trpi teme, življenje ne smrti. Jezus prihaja k nam živ, živi moramo biti tudi mi, drugače se z njim ne moremo združiti. Jezusa bi sicer za nekaj trenutkov vkovali v srce, toda kmalu bi odšel, mi pa bi se zoper njega pregrešili z božjeropnim nasiljem.

         Pazimo torej na ta bistveni pogoj: čistost vesti! Cerkev nam na tridentinskem koncilu krepko zabičuje in izrečno zabranjuje obhajilo, če nam vest očita kak smrtni greh in se nismo prej spovedali, naj bi bilo naše kesanje še tako veliko.

II.

         To dolžnost bi terjala od nas že sama dostojnost, čeprav bi Cerkev ne zahtevala tako izrecno čiste vesti. Obhajilo je pojedina, ženitnina Jagnjetova. Jezus Kristus nas vabi k svoji mizi in hrani s svojim lastnim mesom. Sam je gost in gostija, jé in je obenem jed.[2] Se torej smemo nedostojno vesti? Kdo bi bil tako drzen, da bi se povabilu odzval v nedostojni obleki? Pač nihče! Imejmo torej do Gospoda spoštovanje, kakor bi ga izkazovali najodličnejšemu gostitelju! Saj je to kraljevska gostija, kjer angeli obdajajo svojega Kralja. Čeprav so čisti, se pojedine vendarle ne morejo udeležiti. Če že nimaš njihove blesteče čistosti, pa imej vsaj čisto vest, kajti le s tem pogojem te bo Jezus pripustil k svoji mizi.

III.

         Pa tudi vse drugo nas poziva, da naj bomo pri obhajilu čisti. Si že kdaj videl otroke pri prvem sv. obhajilu? Kako lepi in nedolžni so otročiči, ko v dolgi vrsti stopajo k angelski mizi!

         Kako čist je kruh oltarja! Narejen je iz čiste bele pšenice, ki so ji izločili vse otrobe in jo zdrobili v belo moko; in kaj je čistejše od bele moke? Gospod bi si bil lahko zbral drugačno snov in drugačno barvo. Pa bi nam ne bila tako lepa podoba čistosti …

         Čistost vesti je za sv. obhajilo tako po sebi umljiva, da bi se gotovo zdrznil od strahu in bi rajši umrl, če bi ti kdo rekel, da moraš obhajilo prejeti s smrtnim grehom na duši.

         Še takrat, ko imaš na vesti le radovoljni odpustljivi greh, se ne upaš približati. Vendar pa lahko prideš, kajti odpustljivi greh nas ne stori hudo nevrednih sv. obhajila. Pa ne upaš si, ne čutiš se zadosti vrednega, nimaš tako lepe obleke, kot bi si želel, zato bi se rad oprostil. Prav to je znamenje tvoje rahločutnosti, dokazuje pa, kako je čistost vesti za obhajilo neobhodno potrebna.

         Poglej, kaj je storil Gospod pred zadnjo večerjo: »Vi ste čisti,« je rekel svojim apostolom, »toda noge imate prašne. Takoj vas bom umil, da boste popolnoma čisti.« In Gospod jim je umil noge. Brez dvoma prelep zgled ponižnosti, a tudi nauk še lepše čistosti!

         Tvoja duša bodi torej živa. Pravijo, da je bila za mučence najhujša muka, če so jih žive privezali k mrliču. Stokrat ljubša bi jim bila smrt kot pa ta muka. In res, nekaj strahotnega je taka nasilna zveza smrti z življenjem. Naj torej vežemo Jezusa Kristusa z mrličem? Ali mar hočeš pokopati Jezusa? Pa da bi bil vsaj grob nov in čist!

IV.

         Resnične kristjane pa bo najbolj nagibalo k čisti vesti tole: Jezus se tem bolj tesno združi z dušo, čim bolj čista je naša vest.

         Če si brez smrtnega greha, pride Jezus vate in živel boš od njegove milosti. Toda kakor Lazar, ki je bil sicer živ, a se ni mogel gibati, ker je imel ude zavite v povoje, tako tudi tebi obhajilo ne bo mnogo koristilo. Očiščuj se še bolj, pogostoma si obnavljaj moči in končno boš samega sebe docela premagal ter rodil milosti in dobrih del, kakor Jezus od tebe pričakuje.

         Kadar je obhajanec čist in prost celó radovoljnega odpustljivega greha, takrat Jezus v njem deluje močno in brez ovir. Razvname srce in vzdrami voljo, razsvetli duha in se tesno združi z njegovim srcem. Ko stopi v sobo prijatelja, ga ne odbija pajčevina, ampak mu ugaja prijeten vonj plemenitih željá in se zato v njej dolgo mudi. Tedaj se dogajajo med dušo in Jezusom neizrekljive reči. Duša se čudovito razneži in mu takole govori: »Vzemi vse, vladaj nad vsem in ljubiva se za vedno. Vekomaj ti hočem biti služabnica!«

         Da prihaja Jezus v naše duše tem rajši, čim bolj smo čisti, nam je v veliko tolažbo. Strašno bi namreč bilo, če bi se ravnal po naših dobrih delih in krepostih! Kaj pa so naše neznatne kreposti v primeri s krepostjo Boga vseh kreposti? Tako pa imaš čisto vest in si prizadevaš, da bi postala vse čistejša, kar Jezusu zadostuje, da bo z veseljem prišel v tvoje srce!

         To je delo, ki ga moramo vršiti v svojih dušah: ohraniti si čisto srce, odstraniti vse, kar bi nas pokvarilo, razsvetliti dušo in jo olepšati. To je pa tudi že sad sv. obhajila. Po njem se naša duša stalno združuje z Jezusom na zemlji in se tako začenja večno združenje, ki nas čaka v nebeški slavi.

---

[1] Malih grehov.

[2]Sv Hieronim, Epist. 28 od Hedibram, 2.

Kardinal Sarah: nova in tradicionalna oblika rimskega obreda si ne nasprotujeta

Gvinejski kardinal Robert Sarah, prefekt Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov, ki ga je na to mesto leta 2014 postavil papež Frančišek, je lansko pomlad na številnih okroglih mizah predstavljal svojo novo knjigo z naslovom Bog ali nič: pogovori o veri (naslov francoskega izvirnika: Dieu ou rien: Entretien sur la foi). Ob eni izmed tovrstnih priložnosti je bil 9. marca 2015 na ameriškem medkonfesionalnem portalu Aleteia objavljen ekskluzivni intervju z omenjenim kardinalom, v katerem je kot prefekt Kongregacije za bogoslužje nemalo besed namenil tudi tradicionalni obliki rimskega mašnega obreda oziroma obveznem spoštovanju motuproprija Summorum pontificum papeža Benedikta XVI. 

V marčevskem intervjuju kardinal opozarja, da drugi vatikanski koncil ni nikoli zahteval zavrnitve katoliškega liturgičnega izročila, še manj odpovedi latinskemu jeziku ali ukinitve t. i. tridentinske maše, ki je navdihovala desetine generacij svetnikov in katere zadnjo redakcijo predstavlja Rimski misal Janeza XXIII. iz leta 1962. V tem oziru poudarja, da morajo biti občutljivosti vernikov, navezanih na tradicionalno oziroma izredno obliko rimskega obreda, upoštevane, kar nadalje pomeni, da motuproprij Summorum pontificum iz leta 2007 (skupaj s spremnim pismom in navodilom Universae ecclesiae) ni stvar izbire, temveč ga morajo kot del cerkvene zakonodaje zvesto izpolnjevati vsi krajevni ordinariji (škofje) rimskega dela katoliške Cerkve. Temu dodaja misel, da Summorum pontificum zasleduje dva poglavitna cilja: spodbujati spravo znotraj Cerkve same, kjer imajo verniki pravico slaviti Boga na sebi ljub način (bodisi po novi bodisi po tradicionalni obliki), in spodbujati skrb za liturgično lepoto, ki pričuje o neskončni svetosti in skrivnosti evharistije. 

Podobne liturgične tematike se je lotil tudi v intervjuju za vatikanski dnevnik L'Osservatore Romano z dne 12. junija 2015. V tem intervjuju svari zlasti pred napačnimi interpretacijami dokumenta Sacrosanctum concilum iz leta 1963 – to je konstitucije drugega vatikanskega koncila, posvečene takrat napovedani reformi rimske liturgije, na katero se je skliceval pokoncilski Rimski misal Pavla VI. iz leta 1969. Kardinal med drugim zatrjuje naslednje: »Liturgija je po svojem bistvu Kristusovo dejanje. Če to ključno načelo ni sprejeto v veri, obstaja verjetnost, da liturgija postane človeško početje, samo-slavljenje določene skupnosti.« In nadaljuje: »Participatio actuosa [dejavna soudeleženost] potemtakem ne sme biti razumljena kot potreba, da se nekaj počne. Na tej točki je bil nauk koncila pogosto izkrivljen. V resnici gre za to, da nas Kristus potegne in pridruži svoji žrtvi.« Kardinalovo pojasnjevanje se nato prevesi tako v kritiko duhovnikov, ki stavijo na svojo liturgično »kreativnost« in sebe postavljajo za središče liturgičnih opravil, kot tudi laikov, ki zmotno mislijo, da morajo biti pri maši vseskozi z nečem zaposleni. Pri tem izpostavlja naslednje: »Sveto zrenje in radostni strah božji zahtevata našo tišino v prisotnosti božanskega veličastva. Pogosto se pozablja, da je sveta tihota eno izmed sredstev, ki ga je ponudil koncil, da bi spodbudil soudeleženost vernikov.«

V nadaljevanju intervjuja za L'Osservatore Romano se kardinal posveti vprašanju maševanja ad orientem, to je maševanja proti liturgičnem vzhodu, kjer je ljudstvo skupaj z duhovnikom istočasno obrnjeno v isto smer, v smer križanega in vstalega Gospoda. »S koncilsko konstitucijo je povsem skladno in celo primerno, da se med spokornim obredom, med petjem Slave, med molitvami in med evharistično molitvijo vsi, duhovnik in ljudstvo, skupaj obrnejo proti vzhodu, da bi tako izrazili svojo voljo po soudeleženosti pri delu čaščenja in odrešenja, ki ga je izvršil Kristus.« Temu dodaja pomenljivo praktično priporočilo: »Takšen način izvajanja obredov je primerno uveljaviti v stolnih cerkvah, kjer mora biti liturgično življenje zgled vsem ostalim.« V danem kontekstu opozarja pred splošnim neupoštevanjem koncilske konstitucije glede ohranjanja latinskega jezika. »Verniki morajo znati v latinščini skupaj izgovarjati ali peti tiste nespremenljive mašne dele, ki jim pritičejo.« Od tod nadaljuje s pozivom, naj liturgija preneha biti področje neposlušnosti do uradnih cerkvenih navodil. 

Glede odnosa med novo in tradicionalno obliko rimskega obreda v prvi vrsti poudarja, da koncilske konstitucije o bogoslužju ni mogoče brati skozi »hermenevtiko preloma«, saj je v tem oziru »napačno misliti, da izredna oblika rimskega obreda izhaja iz drugačne teologije«. Da bi se pokazalo na dejstvo, kako sta nova in tradicionalna oblika »v kontinuiteti in brez medsebojnega nasprotja«, bi bilo po kardinalovem mnenju v naslednjo redakcijo Rimskega misala Pavla VI. smotrno vstaviti dodatek, ki bi mašniku znotraj nove oblike dovoljeval uporabo spokornega in evharističnega obreda iz tradicionalne oblike. »Če bomo živeli v tem duhu [medsebojnega dopolnjevanja], bo liturgija prenehala biti kraj rivalstva in kritike,« ter namesto tega postala kraj, v katerem smo dejavno soudeleženi pri nebeški liturgiji.